Modna industrija je druga najdonosnejša industrijska panoga na svetu, takoj za nafto. Cene oblačil že desetletja padajo, stroški njihove izdelave pa naraščajo. Na žalost pa ti stroški padejo na pleča ljudi, ki oblačila izdelujejo, in na okolje, kjer je tekstilna industrija. Kako drugače bi bilo mogoče, da v nakupovalnih centrih dobimo majico že za smešno nizko ceno petih evrov?
Ne živimo le v času hitre hrane, ampak tudi v času hitre mode, pravi predsednica društva Focus Živa Kavka Gobbo. "Poberemo na poti, porabimo brez večjih premislekov in odvržemo brez slabe vesti."
Kot pravi naša sogovornica, je hitra moda nekakovostna in poceni. Cena mora biti nizka, da lahko kupujemo in menjamo skoraj vsakodnevno, kosi oblačil namreč stanejo toliko kot osnovni prehrambni izdelki. A v ozadju nizke cene se skriva izkoriščanje vseh, ki so vključeni v verigo. Poleg tega pa ceno plača še okolje.
Hitra je tudi zato, ker skuša čim več prodati v čim krajšem času, zato se modne smernice spreminjajo večkrat na leto. Predvsem pa hitra moda spodbuja brezglavo potrošništvo oziroma je del njega, pojasnjuje Kavka Gobbova.
Natrpane delavnice, kemikalije v zraku, vročina ... Kdo plačuje nizko ceno naših oblačil?
Večina tekstilnih tovarn, ki proizvajajo naša oblačila, je v jugovzhodni Aziji – Bangladeš, Kambodža, Kitajska, Indija – pripoveduje predsednica društva Humanitas Mateja Kraševec. Poleg mizernega plačila so tudi pogoji dela izredno slabi – velika natrpanost, vročina, kemikalije v zraku – zato je ogroženo tudi zdravje delavcev in delavk. Delovniki se dolgi, nadure so neplačane, poleg tega pa pogosto ne smejo niti na stranišče. Kratena jim je pravica do počitka, kar vodi v izčrpanost, bolezni pa tudi psihične težave. Dnevno so tudi tarča številnih zlorab in nadlegovanj.
Kot pripoveduje, zaradi pritiska, ki ga ustvarjajo velika transnacionalna podjetja oziroma multinacionalke – ta namreč zahtevajo vedno krajše dobavne roke in cenejše izdelke – se pogoji samo še slabšajo. Če katera izmed držav zviša standarde, recimo določi minimalno plačilo, omeji delovni čas, vpelje določene okoljske standarde oziroma začne njihovo spoštovanje bolj dosledno preverjati kot na primer Kitajska v zadnjem času, multinacionalke zelo hitro poiščejo nove dobavitelje v drugi državi, oriše temačno plat tekstilne industrije.
Na drugi strani smo mi, potrošniki. Se zavedamo, kdo plača pravo (nizko) ceno naših oblačil? "Kdo plačuje in bo plačeval ceno vsega tega, je jasno, tako ali drugače bomo to mi vsi. Dlje časa bo trajalo, večja bo škoda. K vsemu temu dogajanju pa pripomoremo ravno mi, posamezniki, ki se ne vprašamo, ali pa nas ne briga, kako je mogoče, da bombažna majčka stane le pet evrov, usnjeni čevlji 20, torbica 30 evrov, jeans hlače 10 in še bi lahko naštevala," je kritična Petra Doljak, ki je s kolegico Uršo Skumavc ustanovila blagovno znamko RE.DO, ki jo odlikujejo izdelki iz vnovične uporabe. Zase pravi, da se že od nekdaj trudi dodati svojo noto k lastnemu videzu, zato nikoli ni podlegala nakupovalnim mrzlicam. "Odkar pomnim, brskam po starih omarah, predelujem oblačila, se učim novih ročnih spretnosti."
Slovenske blagovne znamke doživele učinek hitre mode: opustošenje, ki mu ni videti konca
Kot kritično nadaljuje, tekstilna industrija zavestno uničuje naravno okolje, izkorišča naravne vire in delovno silo z enim samim ciljem, to je hiter in enormen ekonomski izkupiček.
Učinek hitre mode so doživele tudi slovenske blagovne znamke, ki jih marsikdo še hrani v omari, pravi naša sogovornica. Kot povzame stanje v slovenski modni industriji, so številne slovenske svetovno poznane tekstilne znamke postopno izginile – Elkroj, Gorenjska oblačila, Bombažna predilnica in tkalnica Tržič, Labod, Rašica, Toper, Jutranjka, Ideal, Beti, Almira, Angora, Mura in še bi lahko naštevali. Za vsem tem pa se skrivajo žalostne usode in zgodbe delavcev in delavk, ki so dolga leta ustvarjali znamke, ki so bile nekoč ponos Slovenije. Kot doda, je še leta 1990 tekstilna industrija zaposlovala 35.000 ljudi, danes manj kot 3000.
Vse te propadle znamke nam prikazujejo popolno opustošenje v tekstilni industriji, ki se je po njenem mnenju začelo v času privatizacije. Prepričana je, da se je v tem času "oropalo" ne le ekonomske vrednosti podjetij, temveč tudi s trudom pridobljeno znanje, hkrati pa se je zanemarilo pomen lokalnih dobaviteljev in vseh, ki so bili posredno vezani na tekstilno industrijo, prodalo se je visokotehnološke stroje in onemogočilo potrošnikom nakup kvalitetnih in lokalno narejenih oblačil. In kot dodaja, temu opustošenju še ni videti konca.
Paradižnik in jagode januarja? To ni užitek, ki smo si ga želeli pričarati
Na vprašanje, ali je hitra moda odraz časa, v katerem živimo, Petra Doljak prikima. "Ja, trenutna situacija množične potrošnje je vsekakor odraz časa, idealen način, kako utišati množico. Individualizem v pomenu osamljenosti in ne drugačnosti, ki nam ga prodajajo, omogoča pohlevnost in onemogoča kolektivni upor. Zato se ta 'hitro, hitro, hitro' toliko časa vleče." Sama vidi sodobnega potrošnika precej orwellsko. "Usmerjenega sužnja, ki si ne zna pomagati, čeprav v sebi ve, da si želi nujne spremembe za preživetje, a si nikakor ne upa narediti prvega koraka."
Živa Kavka Gobbo pravi, da smo kot potrošniki na neki način razvajeni, saj vse želimo imeti takoj in ves čas na razpolago. "Če pa pomislimo na okus paradižnika ali pa jagod januarja, hitro ugotovimo, da to ni užitek, ki smo si ga želeli s tem nakupom pričarati."
Kot pojasnjuje, se sicer nakupovalni vzorci ves čas spreminjajo, a dejstvo je, da imamo danes iluzijo izbire oziroma lahko govorimo o paradoksu izbire. To pomeni, da izbiramo med enakimi ali zelo podobnimi izdelki. Velike veleblagovnice nam ponujajo hitro spreminjajoče se modne vzorce, tako da dobimo občutek individualnosti, v smislu "za vsak stil naj bi se nekaj našlo". A ko pogledamo iz distance, vidimo, da smo precej uniformni. Kot že omenjeno, ima hitra menjava modnih smernic ogromen negativen vpliv na vpletene v verigo, saj so polja bombaža pogosto vir velikega onesnaževanja in ekološke bombe. "Mi pa nase vlečemo kose oblačil, ki so prepojena z nezdravimi snovmi."
Petra Doljak na tem mestu še pripomne, da je kakovost nizkocenovnih oblačil zelo slaba, namenjena so enkratni uporabi, saj nam vsak teden ponujajo nove trende. Tudi ona opozarja na kemično sestavo, saj tekstil mnogokrat vsebuje strupe, ki so izjemno nevarni za človekovo zdravje. "Počasi se naše zavedanje spreminja in kupujemo zdravo hrano, a o zdravi obleki še ne razmišljamo, čeprav je koža naš največji organ," poudarja.
Želite kupovati drugačna oblačila? Razmislite o skupinskem naročanju
Če želite kupovati drugačna oblačila, razmislite o možnosti, ki jo ponuja Zadruga Buna, in sicer gre za princip skupinskega naročanja, ki kupcem omogoča nekaj dodatnega popusta na maloprodajno ceno izdelka, zato so oblačila in nakit malo bolj cenovno dostopni, pojasnjuje Živa Lopatič iz omenjene zadruge.
Kot dodaja Lopatičeva, so se pred dvema letoma začeli ukvarjati s problematiko bombaža in izkoriščanjem tistih, ki izdelujejo oblačila. Ker pa v tistem času v Sloveniji druge rešitve, razen trgovin, ki ponujajo oblačila iz druge roke, niso mogli ponuditi, so se lotili raziskovanja in odkrili People Tree – prvo organizacijo, ki je pridobila GOTS (Global Organic Textile Standard).
Organizacija zagotavlja, da celotna oskrbovalna veriga deluje skladno z ekološkimi in pravičnotrgovinskimi standardi. Poleg tega uporabljajo ekološki in pravičnotrgovinski bombaž, za barvanje uporabljajo naravne in varne barve. V izdelke vključujejo materiale, ki jih pridobijo lokalno iz narave ali jih reciklirajo. Tkejo ročno in izdelke prevažajo po morju, ne z letali. Kot še dodaja, so njihovi izdelki kakovostni in tudi na videz takšni, da jih bomo z veseljem nosili. Da pa bi bila oblačila še cenovno ugodnejša za slovenski trg, so se s People Tree dogovorili za skupinsko naročanje.
Več o skupinskem naročanju si preberite tukaj.
Zavržemo približno 70 ton oblačil
Skrb vzbujajoče je, da letno zavržemo približno 70 ton oblačil, pravi Živa Kavka Gobbo. "Mislim, da razlaga vpliva na okolje ni potrebna. Ta oblačila so bila nekje kupljena in nekam bodo odvržena. Tekstila ni enostavno reciklirati, zato je nujno, da zmanjšamo količino pri vstopu – kupujemo manj."
Petra Doljak dodaja, da se problem kopičenja in neuporabnosti hitre mode odraža tudi pri človekoljubnih organizacijah, katere zasipamo s količinami tekstila, ob misli, da delamo dobro. A te organizacije tekstil, ki ni primeren in zaželen, ravno tako odvržejo, ker nimajo prostora za skladiščenje. "Ne zatiskajmo si oči in ne prelagajmo problema na druge."
Dejstvo je, da dandanes pretiravamo čez vse meje: zapravljati manj, in to bolj kakovostno, in pa – izmenjava, predelava, pridelava
Sicer pa ustvarjalka znamke RE.DO potrošnikom svetuje, da kupujejo stvari, ki jih res potrebujejo, da kupujejo etično – torej z znanim izvorom in znano zgodbo, lokalno in edinstveno, 100-odstotno okolju prijazno. Svetuje tudi, da stvari popravijo oziroma odnesejo obrtnikom v popravilo. "Čarobne spretnosti obrtnikov žal tudi tonejo v pozabo kot posledica maničnega nizkocenovnega nakupovanja."
Tudi predsednica društva Focus izpostavlja pomembnost lokalnih in sezonskih izdelkov, tiste, ki pa to niso, pa naj potrošniki izbirajo na čim bolj trajnosten način, torej naj bodo ekološki in pravičnotrgovinski.
Ob tem sicer poudarja, da je alternativa načinu potrošnje že nenakup. Današnji vzorci potrošnje namreč niso vzdržni. Kot pravi, smo Slovenci še vedno "navadni potrošniki" in najraje zavijemo v supermarket, kjer je vse na kupu. "A nujen je preobrat, sprememba v načinu delovanja in trošenja, saj ne trošimo le izdelkov, ampak tudi sebe, ljudi okoli nas in da ne omenjam negativnega vpliva na okolje, tako neposredno kot tudi preko podnebnih sprememb."
Pravi, da je nasvetov za drugačno potrošnjo veliko. "Trošiti manj, in to bolj kakovostno, izmenjava, predelava, pridelava. To velja za vsa področja, od energije do mobilnosti." Kot še pojasnjuje, imamo danes veliko možnosti nakupov iz druge roke, tako v trgovinah kot tudi po spletu. Veliko je tudi idej in navodil za predelavo ali princip "naredi sam". Potrošniki pogosto menjajo ali zavržejo stvari, ki so še uporabne. Izberejo lahko tudi možnost, da izdelek iztrošijo do konca. "Še vedno pa poudarjam, da je najboljša izposoja ali popravilo, najcenejši pa je nenakup. Dejstvo je, da dandanes pretiravamo čez vse meje."
Hitra moda nam ne ponuja dejanske cene, a jo od nas tako ali drugače zahteva
Kaj pa očitek, da so pravični in ekološki izdelki dražji? Petra Doljak odvrne, da niso dražji, kvečjemu cenejši, saj z njimi ne škodujemo celemu spektru vzporednih dejavnikov. Rešitev zagate o ceni vidi v razumnem premisleku o tem, koliko smo mi plačani za naše delo na uro in preračunanjem, koliko časa je potrebnega za recimo vzgojo določene rastline, da iz nje nastane tekstil, da ga oblikujemo, sešijemo in na koncu prodamo.
"Kdo je tisti, ki plača neplačano na koncu ... Narava? Človek? Svet? Živimo na zemeljski obli, ki je le ena, vodni sistem kroži, zrak kroži in tudi prebivalci sveta krožimo, ne le ptice. Torej treba se bo začeti zavedati, da smo del celote."
In še dodaja: "Neplačano bo treba plačati, vse to bo treba sanirati ali pa že saniramo. Torej hitra moda nam ne ponuja dejanske cene, a jo od nas tako ali drugače zahteva."
Več stvari ko naredimo, skuhamo, spečemo doma, pomeni, da drugje zapravimo manj in s tem kak evro prihranimo
Tudi Živa Kavka Gobbo meni, da ti izdelki niso vedno dražji, gre le za različne načine kupovanja in organizacije. Ko govorimo o etični potrošnji, pa je vsekakor treba premisliti o življenjskem stilu, ki ga imamo. Kot primer navede ekološko sadje in zelenjavo – lahko kupujemo na tržnici, kjer so cene pogosto višje kot v supermarketih, lahko pa se vključimo v sistem partnerskega kmetijstva, kjer cena ni višja od "navadnih" izdelkov. To pomeni, da dobimo sezonsko, sveže, ekološko in lokalno, neposredno od kmeta ali zadruge. "Res je, da v takem primeru ne bomo dobili svežih paradižnikov januarja, res pa je tudi, da jih bomo v sezoni dobili toliko več, toliko boljših in bolj zdravih, pa še sami si lahko skuhamo paradižnikovo mezgo za pozimi. Lahko pa si kakšno stvar pridelamo sami, na njivi, vrtu ali pa kar na balkonu," pripoveduje naša sogovornica.
Ob tem še dodaja, da tudi nekateri večji trgovci v svojo ponudbo vključujejo vedno več izdelkov, ki so lokalni, ekološki ali pravični. Torej so tudi bolj dostopni potrošnikom, ki jim takšna organizacija trgovine ustreza. Kritično pa pripomne, da ponudba lokalnih izdelkov v naših supermarketih še vedno zaostaja za lokalno ponudbo v na primer Italiji in Avstriji. Tam so tudi lokalni pridelovalci bolje organizirani, zadružni sistem deluje bolje kot pri nas, pojasnjuje.
Prepričana pa je, da bi res morali spremeniti pogled na določene izdelke, kot je na primer čokolada, ki je sama po sebi luksuzni izdelek. "Naj bo dobra in kvalitetna. Dejstvo je, da je pravična in eko dražja. Si pa privoščimo manj in bolje."
"Več stvari ko naredimo, skuhamo, spečemo doma, pomeni, da drugje potrošimo manj in s tem kak evro prihranimo. Tako da to, da so to izdelki, ki so dostopni samo premožnim, ni res. Sama se poslužujem zmanjševanja količine nakupljenih stvari, izposoje, stvari iz druge roke. Na ta način ostane dovolj za pravično čokolado, ki je definitivno veliko boljša izbira kot presladke pijače s preveč embalaže," nam za konec zaupa.
