Katjuša Šavc je del ekipe društva Focus, društva za sonaraven razvoj, ki se med drugim ukvarja tudi z globalno odgovornostjo in potrošnjo. Pred dobrim letom si je postavila osebni izziv: "Eno leto si ne bom kupila nobenega oblačila." Svojo izkušnjo je delila z nami.
K odločitvi o nakupovalnem postu je botrovalo tudi to, da je želela omejiti količino stvari v svojem domu. Na začetku jo je sicer skrbelo, da se bo "prekršila" z impulzivnim nakupom, a skrb je bila odveč, nenakup pa je iz nje izvabil kreativno žilico. Z oblačili, ki jih je že imela, ter z dodajanjem ročno narejenih dodatkov je "ustvarjala" nove zanimive kombinacije.
Pravi, da bi podoben izziv svetovala tistim, ki menijo, da jim je kupovanje oblačil ušlo izpod nadzora, in vsakemu, ki meni, da ima v svoji omari preveč oblačil. Na prvem mestu pa potrošnikom svetuje, da omejijo potrošnjo.
Kaj vas je pripeljalo do odločitve, da si postavite izziv in si rečete – eno leto si ne bom kupovala oblačil?
Razlogov za izziv je bilo več. V prvi vrsti ni šlo zgolj za omejevanje potrošnje, temveč tudi za omejevanje količine stvari, ki jih imam v svojem domu. To pa predvsem zato, ker sem človek, ki težko ohranja pospravljeno stanovanje in z vsakim novim oblačilom v omari se poveča možnost, da bo le-ta postala prej razmetana.
Bila sem tudi pod močnim vplivom minimalizma, gibanja, ki promovira zmanjšanje števila predmetov, ki jih poseduješ, z namenom razbremenitve vsakdanjega življenja. Najbolj zvesti zavezniki gibanja na koncu posedujejo tudi do zgolj 100 predmetov in lahko dobesedno vse svoje stvari spravijo v en srednje velik kovček. Ne morem sicer reči, da je to cilj, ki ga skušam doseči, vendar pa si prizadevam vsaj malo zmanjšati število predmetov, ki jih posedujem, in zmanjšanje števila oblačil, se mi je zdel dober začetek.
Ste bili seznanjeni s temno platjo tekstilne industrije? Je tudi to vplivalo na odločitev za nenakup?
Kmalu po začetku izziva sem sem bolj seznanila s problematiko tekstilne industrije in sedaj menim, da je škoda, ki jo tekstilna industrija povzroča ljudem in okolju, glavni razlog za omejevanje potrošnje tekstila. Za gojenje bombaža porabimo dva odstotka vseh obdelovalnih površin in kar 25 odstotkov vseh pesticidov.
Da bi proizvodnja bombaža v državah v razvoju lahko konkurirala visoko mehanizirani proizvodnji v ZDA, se zateka k vse bolj poceni delovni sili, katere del so tudi otroci, ki za delo niso plačani. V Uzbekistanu je delo na poljih bombaža kar del šolskega sistema in tako otroci vsako obiralno sezono namesto, da bi sedeli v šolskih klopeh, obirajo bombaž. Plačila ne dobijo, ker se to porabi za njihovo hrano in nastanitev.
Zlorabe pa se ne končajo pri pobiranju bombaža, temveč se nadaljujejo po celotni predelovalni verigi. Od prečiščevanja, barvanja in na koncu šivanja oblačil povsod smo priča onesnaževanju okolja in slabim delovnim pogojem.
Ste imeli na začetku pomisleke? Kaj vas je najbolj skrbelo?
Morda sem na začetku mislila, da bi bilo dovolj, če zgolj omejim potrošnjo oblačil in začnem posegati po alternativah, ampak se mi je ob pogledu na ravno prav založeno omaro s primernimi oblačili za vse vremenske razmere zdelo pomembno, da si ne kupim ničesar. Tako me ni skrbelo, da ne bi imela kaj za obleči, zgolj to, da bi se prekršila s kakšnim impulzivnim nakupom.
Kako ste začeli gledati na omejeno izbiro oblačil? Ste morali biti bolj kreativni pri oblačenju?
Kreativnost je bila nepričakovana posledica izziva, kar je bilo zanimivo, saj sem pred tem mislila, da bo med izzivom prav kreativnost tista, ki bo trpela.
Ne le pri oblačenju, tudi pri raznih ustvarjalnih konjičkih danes velja, da če želiš, kaj lepega ustvariti moraš najprej v trgovino po vrsto materialov in pripomočkov in šele potem si lahko ustvarjalen. Pa vendar do najbolj kreativnih rešitev pridemo, ko se znajdemo v položaju, kjer imamo omejene možnosti in se moramo znajti. Takrat za neko stvar uporabimo druge načine ali zgolj kombiniramo različne elemente na drug način.
S kombinacijami oblačil, ki sem jih že imela, ter dodajanjem ročno narejenih dodatkov sem tako v tem letu dosegla zanimive kombinacije, ki so bile tudi bolj inovativne. Zdaj se mi zdi, da če ni omejitev, pridem do rezultatov kar malce prelahko, hkrati pa sam proces terja zelo malo moje lastne izvirnosti.
Ste spremenili tudi pogled na to, kaj želite sporočiti z izbiro oblačil? Je sporočilna vrednost oblačil precenjena?
Želela bi si, da moja izbira oblačila sporoča, da ni treba podpirati trgovin s hitro modo, da izgledaš urejeno. Čeprav mi to na ponedeljkovo jutro, ko pograbim prve hlače in majico, ki mi pridejo pod roke, morda ne uspeva najbolje.
Še vedno sem mnenja, da so oblačila eden izmed medijev, s katerim svetu sporočamo svojo zgodbo. Tega se dobro zavedajo trgovine, ki kupca praviloma ne poskušajo več prepričati v to, da neko oblačilo potrebuje. Namesto tega jim raje oglašujejo to, kar bodo z nakupom oblačila postali. To seveda ljudi prepriča v nakup vedno novih oblačil. Mislim, da je potrebno stopiti korak nazaj in si priznati, da je primarna funkcija oblačil zaščita telesa pred zunanjimi vplivi. Osebno me na ljudeh še vedno bolj fascinirajo njihovi pogledi na svet, zanimivi hobiji in smisel za humor.
Ste v času nenakupa imeli "krizna" obdobja? Ste komaj čakali, da leto mine?
Ne bi rekla, da sem imela krizna obdobja še posebej po tem, ko sem se bolj seznanila s temno platjo industrije.
Po koncu izziva nisem imela občutka, da bi mogla iti nujno po nakupih. Pravzaprav se sploh nisem zavedala, kdaj sem končala izziv. Kar naenkrat sem ugotovila, da je minilo že več kot eno leto. Poznam veliko ljudi, ki so najbrž že večkrat nehote speljali podoben izziv, ker imajo odpor do kupovanja oblačil in v tem ne vidijo užitka. A na drugi strani obstaja tudi veliko drugih, ki si ne predstavljajo, da bi sami lahko storili podobno.
Bi podoben izziv svetovali potrošnikom in zakaj? Mogoče ne samo za oblačila, ampak tudi druge izdelke oziroma prakse?
Podoben izziv bi svetovala tistim potrošnikom, ki menijo, da jim je kupovanje oblačil ušlo izpod nadzora in vsakemu, ki meni da ima v svoji omari preveč oblačil. Nekateri bodo morda mnenja, da neko prisiljeno omejevanje potrošnje nima smisla in zanemarja dejstvo, da se lahko človek o vsaki stvari v danem trenutku odloči, ali je zanj sporna ali ne, kar je sicer res.
Pa vendar menim, da so tovrstni izzivi dober način za spremembo slabih navad ali praks, ki smo jih sčasoma vnesli v svoje življenje. Ko so določene slabe navade že tako dolgo zasidrane v našem življenju in smo jih ponotranjili do te mere, da niti več ne razmišljamo o njih, je izziv dober način, kako jih lahko znova ozavestimo in kasneje tudi ovržemo. Idej je veliko. Morda pol leta brez plastike? Eno leto brez obiska nakupovalnega središča? En teden brez kakršnikoli nakupov? Mesec brez uporabe avtomobila?
Kakšen pristop k potrošnji svetujete?
Na prvem mestu bi potrošnikom svetovala, da omejijo potrošnjo. To je po mojem mnenju prvi in najpomembnejši korak, s katerim lahko naredimo veliko in ki je dostopen vsakemu.
Vse preveč je v družbi prisotna mentaliteta, da je potrebno zgolj zamenjati potrošniške izdelke z bolj etičnimi in okolju prijaznejšimi, ne da bi razmišljali o zmanjšanju potrošnje nasploh, kar pa je ključno. To mentaliteto je moč opaziti tudi v drugih sektorjih, kot sta energetika in promet. Povsod se išče alternative brez, da bi se gledalo na zmanjšanje porabe. Napačen vrstni red. Najprej je potrebno zmanjšati potrošnjo in šele potem razmišljati o alternativah.
Česa vas je izziv naučil?
Največ, kar sem odnesla od izziva, je to, da sem našla zadovoljstvo v rabljenem oblačilu, ki mu je lahko oprostiti tudi kakšno luknjico, ki je le dokaz, da je oblačilo dobro služilo svojemu namenu. Pa tudi to, da se je z malo truda mogoče rešiti slabih navad, ne glede na to kako težko se to zdi na začetku.
Kako danes gledate na potrošnjo? Kupujete drugače?
Seveda se trudim kupovati drugače. Na enih področjih mi uspeva, na drugih pa bo morda potreben še kakšen nakupovalni post. Želela bi si več lokalne ponudbe tekstilnih izdelkov iz lokalnih surovin, kot sta lan in konoplja. Nekaj malega se že dogaja na tem področju, vendar so vložki še premajhni, da bi ponujali potrošnikom všečna oblačila.
Na drugi strani pa v dobi hitre mode tudi potrošniki večkrat niso pripravljeni odšteti več denarja za kvalitetno lokalno izdelano oblačilo. Ne pomaga dejstvo, da je v Sloveniji najbolj etična izbira še vedno tista, ki je najbolj poceni, vse ostalo pa je 'hohštapleraj'.
Potrebno se je tudi zavedati, da se zgodba ne sme končati pri naših nakupovalnih vozičkih. Pomembno je podpirati razne iniciative, ki se trudijo vplivati na odločevalce in preprečiti zlorabe v dobavni verigi bombaža, četudi zgolj z "všečkanji" na družbenih omrežjih. Organizacij, ki v Sloveniji opozarjajo na to problematiko, je kar nekaj.
Tekstilna podjetja se morajo začeti zavedati svoje družbene odgovornosti in prav je, da potrošniki to od njih zahtevamo. Hkrati pa se zavedajmo, da imamo že danes moč, da spremenimo svoje potrošniške navade in ne pustimo, da se kršitve človekovih pravic financirajo tudi iz naših denarnic.
