Kljub svoji majhnosti in slabi opremljenosti, vsaj prva leta, je partizanska vojska premagala močno okupatorjevo armado. V vojno so odšli oblečeni kot planinci, z lovskim orožjem in ostanki pušk iz starojugoslovanske vojske. Za svoje gverilske tehnike bojevanja so potrebovali predvsem razstrelivo in minomete, ker pa slednjih niso imeli, so izkoristili svojo iznajdljivost in izdelali prve topove. Znana sta 'turjaški' in 'žužemberški' top, cev slednjega je skupaj z granato odneslo v Žužemberk, pa čeprav je bil 'top' z verigo priklenjen na drevo.
Narejen je bil iz vodovodne cevi, v njega pa so dali granato, ki je bila prav tako narejena iz vodovodne cevi, vendar ožje. Granato oz. Cev so napolnili s trotilom in betonsko glavo, v njej pa je bila namesto vžigalnika, ki ga partizani seveda niso imeli, kar mina iz italijanskega minometa kalibra 45 mm. To je bil top za enkratno uporabo. Ko so z njim ustrelili, je namreč cev skupaj z granato odneslo v Žužemberk, pa čeprav so 'top' z verigo priklenili na drevo.
Glede na začetno opremljenost partizanov bi lahko rekli, da so nam partizani zmago izborili, ker so imeli na svoji strani prednost 'domačega terena', ki so ga dobro poznali, hkrati pa so svoje domove, svoje družine in svoj obstoj branili pred napadalci. Okupator je osvajal tuja ozemlja, ki se jih je želel polastiti, partizani so osvobajali svojo domovino. Prav zato so maloštevilni, slabo opremljeni in neizurjeni partizani uspešno kljubovali številni, izurjeni in opremljeni okupatorjevi vojski.
Partizani so orožje in strelivo dobili na tri načine. Sprva v bojih s sovražnikom, nekaj so ga proizvedli kar sami, zadnja leta pa so jim ga pošiljali zavezniki. O tem, kakšno oborožitev so imeli partizani, smo se pogovarjali s Cirilom Repnikom, ki je zbiratelj ter poznavalec orožja in opreme uporabljene med drugo svetovno vojno. Svojo zbirko orožja, ki jo ima razstavljeno v Parku vojaške zgodovine v Pivki, pa nam je predstavil še en poznavalec in zbiratelj partizanskega orožja ter vojaške opreme Tomaž Bolčič.
Ko je bila ustanovljena Osvobodilna fronta (OF) 27. aprila 1941 je bilo najtežje preiti od teoretične potrebe po odporu do pravega oboroženega boja, pravi Repnik. "Vodilno vlogo v OF je prevzela Komunistična partija Slovenije (KPS), ki je imela kot prepovedana organizacija bogate izkušnje z ilegalnim delom. Med njenimi člani je bilo tudi mnogo udeležencev španske državljanske vojne," pripoveduje Repnik.
Prvi partizani bolj planinci kot vojaki
Že na začetku vojne je bilo jasno, da bo večji del osvobodilnega boja potekal na deželi. Zato so temu primerno sestavili tudi priporočila, kako naj bo oblečen in opremljen slovenski partizan. Prva priporočila vsebuje že partizanski zakon, ki ga je sredi julija 1941 pripravilo glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Kot pravi Repnik, ta zakon v 3. členu določa, da naj bo pri vstopu v partizanski oddelek čim bolj opremljen z obleko, čevlji, perilom, odejo, s hrano za teden dni, po možnosti oborožen. Če le lahko, mora imeti potrebne zemljevide, kompas, daljnogled, najnujnejši sanitetni material in druge potrebščine.
Partizanske čete so taborile v gozdovih na skritih krajih, ki so dopuščali močan odpor in od koder so nato čete hodile v akcije. "Prvi partizani so bili zato bolj podobni izletnikom in planincem kot vojakom. Večina je prišla v hribe oblečena v planinska in smučarska oblačila, vetrovke, pumparice, pelerine, dokolenke in okovane gojzarje," pripoveduje Repnik.
Osnovno 'domačo' opremo so partizani pozneje dopolnili še z oblačili starojugoslovanske vojske. Uniforme bivše jugoslovanske vojske so bile sivo zelenkaste barve, njihov kroj pa seveda zelo zastarel in neprimeren za bojevanje v gozdovih. Partizani so jih zato kmalu predelali. Ker je bilo pozimi v gorah in gozdovih zelo mrzlo, so si številni iz časopisa izdelali srajce, ki so jih nosili pod oblačili. Papir je namreč dober izolator. Na glavi so nosili najrazličnejša pokrivala (klobuke, športne čepice, baretke) in čelade. "Titovka je v Slovenijo prišla šele poleti 1943, na podlagi Titove odredbe aprila 1944 pa je postala predpisana kapa za vse redne enote Narodno-osvobodile vojske Jugoslavije (NOVJ)," pravi Repnik. Pred titovko se je med partizani množičneje razširila t.i. triglavka, ki so jo v Slovenijo prinesli s Hrvaške. To je bila trirogeljna kapa, krojena po vzoru španskih vojaških čepic.
V spopadih uporabili praktično vse, kar so zasegli
Partizansko oboroževanje lahko razvrstimo v tri obdobja. Prvo obdobje obsega čas od vstaje do pomladi 1942, ko med partizani prevladujeta orožje in oprema starojugoslovanske vojske, oblačila pa so mešanica civilnih oblek in vojaških uniform. Temu je sledilo obdobje, ki traja vse do italijanske okupacije. Kot pravi Repnik, so v tem času partizani prerasli v pravo slovensko vojsko, kar se je odražalo tudi v oborožitvi, opremljenosti in videzu borcev. Tako so za to obdobje značilni poskusi, da bi borce oblekli v enotno partizansko uniformo ter uvedba položajnih znakov in prvih odlikovanj.
Poveljstvo je nameravalo že leta 1942 uvesti enotne sivo zelene partizanske uniforme, a je bil to takrat prevelik finančni in organizacijski zalogaj. Tako so partizani opremo sproti dopolnjevali z zaseženim vojnim plenom ali pa z vsem, kar so jim v njihove štabe pošiljali aktivisti in predvsem aktivistke OF. Zanimivo je, da je prav zaradi tega, ker so imeli partizani toliko kosov nemške in predvsem vermanske uniforme na sebi, pogosto prihajalo do zamenjav. Bližje, kot so bile partizanske enote predelom, ki jih je okupirala italijanska vojska, več so imeli partizani kosov italijanskih uniform. V gorah in na dolgotrajnih pohodih se je najprej poškodovala obutev, zato so partizani ujete in mrtve sovražnike najprej sezuli. Z opremo in predvsem orožjem so si partizani opomogli v drugi polovici leta 1943, ko je počasi začela prihajati tudi zavezniška pomoč.
Z boljšim orožjem do drugačnih tehnik vojskovanja
V tem tretjem obdobju, ki obsega čas od kapitulacije Italije do osvoboditve, je po besedah Repnika prišlo do številnih sprememb v partizanski vojski. "Ta se je številčno okrepila in prvič zadovoljila z vojnim plenom. Prevladuje zaplenjeno italijansko orožje, obleke in druga vojaška oprema. Skrb za oskrbovanje borcev so prevzele različne vojaške in zaledne enote, tako da partizani niso bili več odvisni od lastne iznajdljivosti," pravi Repnik.
Vedno več so bili partizani deležni tudi zavezniške pomoči, s katero so dobili veliko novega orožja, oblačil ter druge vojaške opreme. Svoj delež k oborožitvi in podobi partizana pa so prispevali tudi izdelki partizanskih delavnic (zelo znana izdelka sta partop in izvirna partizanska uniforma) in vojni plen zaplenjen okupatorjevim in kolaborantskim enotam.
Pregled najštevilčnejšega orožja
Začeli so z lovskimi puškami in zastarelimi mitraljezi
Tako kot oblačila, je bila tudi oborožitev partizanov zelo raznolika. Kot pravi Repnik, so bili prvi partizani v glavnem oboroženi z orožjem starojugoslovanske vojske (bombe M 35 in M 38, revolverji znamk Rast Gasser, Bodeo, pištole znamke Steyr model 07 in 12, puške znamke Mauser kalibra 7,9 mm in puškomitraljezi M 37 kalibra 7,9 mm (legendarna zbrojovka, ki so jo po češkoslovaški licenci izdelovali v Kragujevcu), mitraljezi MG 08, Schwarzlose M7/12 in drugi). Tega so ob razpadu stare Jugoslavije vojaki množično odmetavali. Veliko ga je zaplenil okupator, precej pa ga je uspelo zbrati tudi posameznikom - rodoljubom ter komunistom. Nekateri partizani so bili zaradi pomanjkanja vojaškega orožja oboroženi kar z lovskim orožjem.
Brzostrelke partizanom pisane na kožo
Sredi leta 1942 se je potreba po orožju povečala. Zaloge skritega orožja so pošle, glavni vir orožja je postalo predvsem zaplenjeno orožje, ki je bilo veliko bolj kakovostno. S tem se je povečala tudi pestrost orožja. Partizani so prišli do prvih italijanskih in nemških brzostrelk, junija 1943 pa so dobili od Angležev tudi prve brzostrelke znamke Sten. Brzostrelke so bile za partizane novo orožje, saj jih starojugoslovanska vojska ni poznala. Brzostrelke so bile zelo primerne za partizanski gverilski način vojskovanja, zato so hitro postale priljubljene. Množično so se partizani z njimi oborožili šele po italijanski kapitulaciji. Rusi so v svojih pošiljkah poslali zelo cenjene ruske brzostrelke PPŠ 41 in PPŠ 43 ter puške Mosin Nagan ter tudi protitankovske puške kalibra 14,5 mm.
Izdelovali svoje ročne bombe, brzostrelke in topove
Partizani nikoli niso imeli dovolj ročnih bomb. Te so jim pogosto nadomestile minomete in topove, ki jih niso imeli. V svojih delavnicah so izdelovali lastne ročne bombe. Do prvih topov so prišli šele poleti 1943, pred tem pa so se znašli in izdelali topova za enkratno uporabo – že prej omenjena 'žužemberški' in 'turjaški'.
Partizani so bili zelo ponosni tudi na brzostrelke, ki so jih izdelali sami. Imenovale so se Barti, izdelane pa so bile v Selu pri Žireh leta 1944. Svoj višek so partizanski orožarji dosegli z izdelavo partopa poleti 1944. Partop je bil zelo učinkovito orožje za napade na utrjene okupatorjeve postojanke. Učinek partopovih min je bil namreč zelo močan, saj je lahko mina izstreljena iz razdalje 200 metrov prebila 50 centimetrov debel kamnit zid in napravila luknjo premera 120 centimetrov, navajajo v knjigi Slovenski partizan. Žal pa je bil tudi zelo težek in neprimeren za bolj množično oborožitev.
Leta 1944 na pomoč prihitijo prekomorci s tankovsko brigado
Partizanom je v letu 1944 na pomoč priskočila tudi 1. tankovska brigada, ki je štela 2003 borce ter 157 oklepnih vozil in tovornjakov. Iz njenega sestava je bilo kasneje 600 borcev odposlanih na urjenje v Sovjetsko zvezo. Ti so pozneje predstavljali jedro 2. tankovske brigade, ki so jo opremili Sovjeti. 1. tankovska brigada je na naših tleh odigrala ključno vlogo pri osvobajanju Trsta. 1. maja so prekomorci skupaj z enotami 9. korpusa slovenskih partizanov in vstajniki v mestu osvobodili Trst. Sledili so boji pri Ilirski Bistrici, kjer so partizani s pomočjo tankovskih enot uničili nemški 97. armadni korpus. Večina pripadnikov 1. tankovske brigade so bili Slovenci. Umrlo je 168 borcev, skoraj 200 je bilo ranjenih. V bojih smo izgubili 33 tankov in 5 oklepnih avtomobilov, poškodovanih pa je bilo 31 tankov in 2 oklepna avtomobila.
Partizani napadali iz zased, glavne tarče komunikacijske povezave
Kot pravi Repnik, so bile partizanske čete v začetku maloštevilne in se niso izpostavljale frontalnemu bojevanju s številčnejšim in bolje oboroženim sovražnikom. Premikale so se v manjših skupinah, da jih sovražnik ne bi opazil. Paziti so morale tudi na domače izdajalce. Napadale so v glavnem iz zased in se po napadu hitro umaknile. Napadale so komunikacijske povezave in s tem povzročale motnje v oskrbi sovražnikovih enot, kar je bilo pomembno zlasti proti koncu vojne, da so presekali oskrbovalne poti za sovražnikove enote v Italiji. S svojim delovanjem so nase vezale pomembno število sovražnikovih vojakov, kar je zmanjšalo njihovo število na velikih frontah.
Časa za urjenje ni bilo
"Večina borcev pred vstopom v partizanske vrste ni imela posebnega vojaškega predznanja, precej pa jih je odslužilo vojaški rok v predvojni Jugoslaviji. Prav ti so bili solidna okrepitev partizanskih enot. Ko so v partizane pričeli prihajali prvi dezerterji iz nemške in italijanske vojske, so zaradi temeljitega vojaškega urjenja, ki so ga bili tam deležni, pomenili pomembno obogatitev vojaškega znanja partizanskih enot. Delno so pri vojaškem usposabljanju partizanov pomagali tudi oficirji nekdanje jugoslovanske vojske," pravi Repnik.
Življenje v enotah je bilo pestro. Čiščenje in vzdrževanje orožja ter učenje v rokovanju z orožjem je bilo vsakdanje opravilo. Večkrat so obravnavali tudi postavitev zasede, zaklonov in druge taktične vaje z manjšimi enotami. Precej pozornosti so namenili stražarski službi. Svoje teoretično znanje pa so ponavadi preizkusili kar v dejanskem spopadu.
Strah pred domačimi izdajalci hujši od nasprotnikovih čet
"Pogled v partizansko bivanje odkrije vse težave, ki jih človeku povzroči vojna. Partizani so bili iztrgani od doma. Usoda njihovih družin je bila negotova. Mirnodobne življenjske dobrine in vrednote so jim bile na voljo le v omejenem obsegu," pripoveduje Repnik in dodaja: "Pogostokrat so domačini ob obisku sovražnikovih enot izjavljali, da so bili njihovi očetje, bratje, sestre nasilno mobilizirani. Tako so imeli nekaj možnosti, da jih niso izgnali. Težavo so povzročali predvsem domači izdajalci, ki so razmere v družinah dobro poznali."
Partizanske enote si niso mogle urediti vojašniškega sistema bivanja, saj so se pogosto premikale. Partizani so tako od zime do zime prebivali v šotorih, zemljankah, pastirskih in planinskih kočah. Ležišča so postlali s smrekovimi vejicami in listjem, vodo iz mlake so prekuhavali. Obroke so prilagali glede na količino živil. Običajna partizanska hrana je bila sestavljena iz vode, krompirja, moke in ocvirkov oziroma masti. Prav tako so nabirali gozdne sadeže. Za čaj so najpogosteje uporabljali smrekove vršičke. Kadar so si privoščili meso, so ga običajno prekuhavali, hladili pa so ga v breznih in globljih jamah.
Nekaj orožja in opreme, ki so ju uporabljali partizani med 2. svetovno vojno, lahko vidite v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, prav tako je precej kosov orožja razstavljenega v Parku vojaške zgodovine v Pivki, od koder so tudi fotografije orožja. V Pivki smo se o partizanski oborožitvi pogovarjali še z enim velikim ljubiteljem in zbiralcem orožja Tomažem Bolčičem iz Kopra, več o tem, kaj nam je povedal, pa si poglejte v priloženem videu.
KOMENTARJI (1023)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.