KOMENTAR: S koncem vojne se je za številne trpljenje šele začelo

Večina si je sliko o koncu vojne ustvarila s podobami s starih fotografij in filmov, kot čas neizmernega veselja in rajanja. V resnici pa je bil to tudi čas popolnega kaosa, nasilja, razpada institucij, ki si ga danes zelo težko predstavljamo.Skoraj vsakdo je v tem, doslej najhujšem pokolu v zgodovini, izgubil koga izmed bližnjih, pogosto na nepredstavljivo grozljive načine. Zato ni čudno, da je bilo eno izmed prevladujočih čustev v tem času maščevanje.

Vasica Nemmersdorf, je prišla v zgodovino, ker je bila prva tarča maščevanja sovjetskih vojakov, rdečearmejci so v njej umorili vse, ki so jim prišli na pot, moške, ženske in otroke. Ko so sovjetski vojaki pozimi leta 1944 napredovali po nemškem ozemlju, so šle za njimi grozljive zgodbe, naprimer o ženskah, ki so jih slekli, posilili, potem pa privezali za tank, ki jih je za seboj vlekel, dokler niso umrle, pa o ljudeh, ki so jih razpeli na križ. Sovjetske vojake, ki so počenjali ta grozodejstva, je pogosto gnala strahovita osebna bolečina. "Uničili so mi življenje", je potem, ko so mu mobilne enote nacističnih klavcev ubile ženo in šest otrok, naprimer zapisal eden izmed njih.

Nemški civilisti so bili med prvimi žrtvami maščevanja, ki je v tem času prežemalo prav vse in bilo rdeča nit povojnih dogajanj. Ko so se prebivalci Prage v zadnjem tednu vojne uprli nacistom, so zajete nemške vojake polivali z bencinom in zažigali. V Pragi, kjer je takrat živelo 200 tisoč Nemcev in po drugih krajih, so pobili na stotine čeških Nemcev, moške, ženske, otroke. Oblasti, ne samo da so mižale na obe očesi, po vojni so tudi sprejele zakon, ki je storilce, kot so napisali, oprostil vseh upravičenih represalij proti Nemcem ali njihovim sokrivcem. Češki zgodovinar Tomaš Stanek navaja, da je v povojnem kaosu umrlo od 24 to 40 tisoč čeških Nemcev. Še huje se je godilo Nemcem na Poljskem. Odvratne so zgodbe o pogosto sadističnem izživljanju, tako so ženske iz neke vasi prisilili, da so, sredi poletne vročine, odkopale množično grobišče med vojno pobitih sovjetskih vojakov. Ženske so potem silili, da so se z obrazom navzdol ulegle na trupla, glave pa so jim še s puškinimi kopiti tlačili v razpadajočo gmoto, več kot 60 žensk naj bi zaradi posledic potem umrlo.

Številke o tem, koliko Nemcev je po vojni umrlo na Poljskem, se zelo razlikujejo, treba pa je poudariti, da ubijanje Nemcev, ni bila nikoli uradna politika Poljske. So pa le redkim, ki so bili odgovorni za zločine v povojnih ujetniških taboriščih na Poljskem, tudi sodili, če pa že, so bili oproščeni.

Podobne stvari kot na Poljskem, Češkem, so se dogajale po vsej Evropi, le da drugje niso kaznovali Nemcev, temveč tiste, ki so z njimi sodelovali.

V vsej Evropi je tlelo goreče sovraštvo do kolaborantov, ki jih je takratni tisk imenoval "golazen", "stekle pse", nekaj kar je treba iz družbe odstraniti.

Brez sodišč so jih pobijali na Nizozemskem, v Belgiji, v Italiji so trupla fašistov izobesili kar po ulicah, v Franciji so za njih odprli tajne zapore, v katerih so se nad njimi grozljivo znašali.

Ljudje so zakon vzeli v roke zaradi maščevanja, precej pa tudi zaradi nezaupanja do oblasti, policije, sodišč. Kratkomalo niso verjeli, da bodo krivci res kaznovani, zato javni linči, posebej v Franciji, še bolj v Italiji, niso bili redki. Po nekaterih podatkih so italijanski partizani samo aprila in maja 1945 pobili okoli 9 tisoč italijanskih fašistov. Če niso verjeli, da bodo fašisti kaznovani, so za to imeli tudi razloge, še vedno je veljal fašistični kazenski zakonik, na sodiščih pa so odločali pogosto tisti, ki so bili prav tako krivi ali še bolj, kot obdolženci. Vse je postalo farsa, obsojeni pa niso bili niti nekateri najhujši fašistični zločinci.

Edina izjema, kar zadeva delo povojnega sodstva in kolaboracije, je bila Norveška. Preiskali so kar 90 tisoč ljudi in več kot polovica je bila tako ali drugače kaznovanih, kazni so bile stroge, tudi smrtne.

Najbolj blago so verjetno kolaborante obravnavali v Avstriji. Sodelovanje z nacisti je bil manjši prekršek, le za globo ali odvzem državljanskih pravic, pa še to so leta 1948, ko so pomilostili 487.000 nekdanjih nacistov, odpravili.

Na splošno pa so bile v Evropi, potem, ko so oblasti zaustavile zakon ulice, čistke kolaborantov zelo blage. Vse vlade so si bolj želele ustvariti mit enotnega ljudstva, ki se je enotno uprl proti edinemu sovražniku, Nemcem.

Ta mit pa je imel, kot pravi Keith Lowe, tudi zelo škodljive posledice. V nekaterih primerih je namreč omogočil, da se desničarski skrajneži razglasijo za prizadeto stran. Kolaboranti so vse bolj postajali kot nekakšne kot nekakšne nedolžne žrtve, politična desnica pa je to izrabila, tudi z izrazito napihnjenimi številkami žrtev.

Lowe poudarja, da se po padcu komunizma v začetku 90 -ih let prejšnjega stoletja, podoben proces odvija povsod po Evropi. Osebnosti, ki so bili še prej izdajalci, sodelavci nacistov, fašisti, so zdaj znova zgled, ker so se borili proti "večjemu zlu", se pravi komunizmu in Sovjetski zvezi. Skrajni nacionalisti, na Madžarskem, Ukrajini, baltskih državah, na Hrvaškem, moški, ki so pobijali Jude, komuniste, ali liberalce, so zdaj rehabilitirani kot narodni junaki.

To pa niso, kot pravi avtor, več nedolžni miti: resnica je v njih nevarno popačena, zato jo je treba kot tako tudi razkrinkati.