Izolacija med pandemijo slabo vpliva tudi na naš spomin

Prezgodaj je še, da bi lahko primerjali naše spominske sposobnosti pred pandemijo in po njen. A študija, ki jo je opravila vodilna dobrodelna organizacija v Združenem kraljestvu Alzheimer's Society, je pokazala, da je polovica svojcev z Alzheimerjevo boleznijo povedala, da se je spomin njihovih dragih poslabšal potem, ko so začeli živeti bolj izolirano. 

Več mesecev omejevanja druženja in prepoved obiskov v domovih za starejše občane sta svoj davek terjala tudi pri nas.

Na Univerzi Kalifornije Irvine so začeli opravljati raziskave o tem, kako je karantena oz. "lockdown" vplivala na spomin pri ljudeh. Ugotovili so, da celo ljudje z vrhunskim avtobiografskim spominom, ki se običajno spomnijo dogodkov, kot je nakup kino vstopnice pred 20 leti, zdaj pozabljajo stvari. 

Obstaja seveda več različnih vrst spomina. Pozabiti, kaj smo hoteli kupiti v trgovini, je drugače kot pozabiti ime nekoga ali pozabiti, kaj smo počeli prejšnjo sredo. Toda številne že opravljene raziskave o delovanju spomina kažejo, kako bi naše novo omejeno okolje lahko vplivalo na to. Najbolj očiten dejavnik je izolacija. Znano je, da pomanjkanje socialnih stikov na možgane vpliva negativno, učinek pa je najbolj resen pri tistih, ki imajo že težave s spominom. Pri ljudeh z Alzheimerjevo boleznijo stopnja osamljenosti lahko celo narekuje potek bolezni. 

Manj druženja, manj pogovorov, manj zgodb, manj spominov

Seveda se vsi med pandemijo ne počutimo osamljeno. A četudi se ob zmanjšanju človeških stikov ne počutimo utesnjeno, še vedno vidimo manj ljudi kot običajno. Pogrešamo pogovore s sodelavci v službi ali na zabavah, kjer bi se v enem večeru morda pogovarjali z več ljudmi in si izmenjali zgodbe o tem, kar smo počeli. Ponavljanje zgodb nam pomaga utrjevati spomin na to, kar se nam je zgodilo, izdelovati tako imenovane epizodne spomine. Če se ne moremo družiti, torej ni presenetljivo, da ti spomini niso več tako kristalno jasni, kot bi bili sicer. 

Tudi ko imamo priložnost za klepet, imamo v teh časih za povedati manj zgodb. Ko odpadejo počitnice, ko se preložijo poroke, koncerti in športni dogodki potekajo brez občinstva, nam posledično ostane manj tem za pogovor. Tiste, ki jih imamo, se običajno vrtijo okoli težav, s katerimi se soočamo, in tega, kako nas je tehnologija pustila na cedilu. 

Osebne stike poskušamo nadomestiti s spletnim druženjem, a ti pogovori niso enaki. Manj verjetno je, da bomo omenili nepomembne stvari, ki so se nam zgodile. Hoteli bomo povedati najbolj zanimive zgodbe. In če se je naš prag za tisto, kar šteje za dovolj zanimivo, dvignil, potem spet zamudimo obujanje spominov. 

Tesnoba in depresija slabo vplivata na spomin

Poleg tega gre za več kot le pomanjkanje druženja. Veliko ljudi omenja občutek tesnobe, ki ga doživlja. Tudi če znamo ceniti, kako srečni smo in kako je za mnoge še hujše, se je težko otresti občutka, kako negotov je postal svet. 

Psihobiologinja Daisy Fancourt s svojo ekipo na Univerzi v Londonu ves čas pandemije raziskuje, kako se počutijo ljudje v Združenem kraljestvu. Čeprav je bila stopnja tesnobe pri ljudeh najvišja, ko se je karantena začela, in se je potem postopoma zmanjševala, so povprečne ravni ostale višje kot v normalnih časih, zlasti pri mladih, tistih, ki živijo sami, z otroki, z nizkimi dohodki in v urbanih območjih. 

Urad za državno statistiko v Veliki Britaniji je celo ugotovil, da se je stopnja depresije pri ljudeh podvojila. Znano je, da tako depresija kot tesnoba vplivata na spomin. Skrbi obremenjujejo naš delovni spomin, tako da imamo na voljo manjšo zmogljivost, da si zapomnimo nakupovalni seznam ali to, kar moramo storiti za delo. 

Če gremo v službo, potem pot do tja, sprememba okolja in odmori, ki si jih vzamemo, izoblikujejo naš dan in nam dajo časovne okvire, da zasidramo svoje spomine. Ko pa delamo od doma, je vsako spletno srečanje precej podobno drugim, saj navadno sedimo na popolnoma istem mestu pred popolnoma istim zaslonom. Manj je tudi označevanja spominov, da bi jih lažje ločili."Če se poskušate spomniti, kaj se vam je zgodilo, ko med različnimi dnevi ni veliko razlik, je enako kot če poskušate igrati klavir, ko na njem ni črnih tipk, ki bi vam pomagale, da se znajdete," pojasnjuje Catherine Loveday, profesorica kognitivne nevroznanosti na Univerzi v Westminstru. 

Tako kot dnevi, ki postanejo enaki, se tudi stvari, ki jih počnemo, zlijejo v eno. V službi bomo šli morda mimo pisarne, kjer smo imeli določen sestanek in to nas bo spomnilo, da moramo nekomu o tem poslati e-pošto. Doma pa nimamo nobenih znakov, ki bi nam pomagali, da se spomnimo različnih segmentov svojega dela. Vsak spomin je namreč označen s sedenjem za računalnikom. V službi se morda natančno spomnimo, kje smo se pogovarjali – ob dvigalu ali v pisarniški kuhinji – in to nam pomaga, da tega ne pozabimo. 

Ves čas smo utrujeni

Potem je tu še splošna utrujenost, ki prav tako ne pomaga našemu spominu. Zoom sestanki so utrujajoči, določeno delo je veliko težje opravljati od doma kot v službi in počitnice niso več počitnice. Pomanjkanje rutine in tesnoba zaradi pandemije lahko motita naš spanec. Če vse to zajamemo skupaj, smo ves čas utrujeni. 

Ob kombinaciji utrujenosti, tesnobe, pomanjkanja dogajanja in socialnih stikov torej ni čudno, če čutimo, da nas spomin pušča na cedilu. Lovedayeva verjame celo v dodaten dejavnik, ki ga sami morda niti ne bi opazili. Preživljanje časa na različnih geografskih lokacijah vpliva na naše možgane in predvsem na naše spomine. 

Iskanje poti domov je bilo vedno pomembno za naše preživetje. Takoj, ko zapustimo svoj dom, postanemo pozorni. Ne glede na to, ali se peljemo skozi gozd ali po mestu, uporabljamo del možganov v obliki morskega konjička, znan kot hipokampus. Moramo ga vključiti, da si zapomnimo nove informacije. Toda Veronique Bohbot, nevrologinja iz Univerze McGill v Kanadi, je ugotovila, da se pri ljudeh, ki se jim življenje s staranjem vse bolj omejuje in ponavlja, njihova uporaba hipokampusa zmanjša. Če smo bili torej večino časa doma zaradi pandemije, smo izgubili dodatno stimulacijo, ki izhaja iz potovanj. 

Kako si lahko pomagamo? V svoje življenje vnesimo čim več raznolikosti

Dobra novica je, da lahko glede vsega tega nekaj storimo. Če se sprehodimo, še posebej po neznanih ulicah, bomo spet aktivirali in spravili v pogon naše možgane. Premikanje od točke A do točke B naredi razliko. Ali res moramo pri vsakem sestaneku sedeti za pisalno mizo? Če opravljamo telefonski klic – kaj, ko bi raje hodili po ulici in klepetali? Če poskrbimo za to, da si bodo delavniki in vikendi dovolj različni med seboj, da se ne združijo v eno, lahko pomagamo pri izkrivljanju, ki ga ima naše novo življenje na naše dojemanje časa. 

Lovedayeva svetuje, da v svoje življenje vnesemo čim več raznolikosti, kar vključuje tudi nekaj kreativnega razmišljanja. Če ne morete ven, predlaga, da doma poiščete povsem novo dejavnost in nato nekomu o tem poveste, da si jo lažje zapomnite. Tudi večerno razmišljanje o dnevu, ki smo ga preživeli, nam lahko pomaga utrjevati spomine. Lahko bi celo pisali dnevnik. Res je, da se nam v teh dneh dogaja manj, a vseeno bi bilo zanimivo nekega dne to prebirati za nazaj. 

In če res pozabljate stvari, potem lahko sestavljanje nakupovalnih seznamov in nastavljanje opozoril v telefonu naredi večjo razliko, kot si mislite. Izkoristite lastno domišljijo. Če si hočete zapomniti, da morate kupili mleko, kruh in jajca, si pred odhodom v trgovino predstavljajte, kako to dejansko počnete v trgovini in med katere police morate iti, da to najdete. Ko boste prišli tja, si boste v spomin priklicali namišljeno nakupovalno potovanje in bolj verjetno se boste spomnili vsega, kar potrebujete.