Vojaški psiholog o življenju v karanteni: Večina od nas je zaprta v zlate kletke

"Naši dedki so bili vpoklicani, da se borijo v vojni. Mi moramo ostati doma in ležati na kavču. Zmogli bomo!" Tako se glasi eden od šaljivih zapisov, ki so v času epidemije covid-19 zakrožili po družbenih omrežjih. Je res tako preprosto? 

Je (smeh). 

No, pa vendar. Svet se nam je praktično čez noč obrnil na glavo, znašli smo se v izrednih razmerah, ki jih ni nihče pričakoval. Zaprtje šol, omejitve gibanja, ljudje so v strahu, da bi ostali lačni, praznili trgovine. Ni vojna, ampak verjetno se lahko povleče neke vzporednice? 

Marsikatero. Odzivi ljudi so zelo podobni kot v preostalih kriznih razmerah, vključno z vojno. Krč, nejevera, skrb, kaj bo z nami in našimi bližnjimi, predvsem pa močan individualizem, paradoksalno mešajoč se z občutki, da smo, po drugi strani, v godlji kolektivno. Tako smo lahko opazili masovno psihozo nakupovanja zalog "preko trupel", a tudi primere altruizma in skupnega reševanja nastalih okoliščin. 

Se pa tu vzporednice tudi končajo. Ni masovnega poenotenja proti skupnemu sovražniku – mnenja o nevarnosti covid-19 so namreč zelo različna, smrtnih žrtev v resnici, relativno gledano, ni veliko, ne letijo krogle, ne rušijo se nam domovi, ne umiramo od lakote in pomanjkanja vode, nismo umazani, ušivi in brez strehe nad glavo, ne bombardirajo nas, ne terorizirajo, ne posiljujejo nas horde pijanih in zadrogiranih psov vojne, po ulicah nam ne gnijejo trupla. Imamo pa, lahko še tako govorimo o kratenju osnovnih človekovih svoboščin, ljubi mir in mnogo več, kot imajo v tem trenutku ljudje, katerih države trga vojna. 

Če se spomniva začetkov – najprej so bili šok, nejevera, panika … zdaj smo verjetno nekako v fazi sprejemanja. Če kdo, vi veste, kako si sledijo faze soočanja s kriznimi razmerami? Kje smo in kaj nas še čaka? 

Teorij faz žalovanja oziroma odzivov na stres je več, tudi zelo imenitna imena imajo, ampak človeku ni treba biti strokovnjak, da jih razloži – zadostuje preprosta, stara dobra kmečka pamet. Najprej je šok, kajti nikomur, razen pripravljenih, ni OK, da se čez noč znajde izven znanega, zunaj svoje cone ugodja. Sledi mrzlično iskanje rešitve, pa naj bo ta poskus bega nazaj v staro cono (reciva temu "zanikanje") ali pa iskanje strategij za spoprijemanje z novimi razmerami, v skladu z lastnimi prepričanji in strahovi. To je obdobje panike, tesnobe, skrbi za lastno usodo, tudi raznih iracionalnih vedenj, vključno s črednimi nagoni grabljenja potrebščin, ki smo jim priča. Nato sledi prilagoditev, v kateri ljudje veliko bolj realno ocenjujejo stanje in nevarnosti. Iz tega ciklusa se izide bogatejši za novo izkušnjo. 

Mi smo še globoko v drugi fazi. Kako hiter bo njen razvoj in celoten proces, je odvisno od vladajočih, od njihovih ukrepov, signalov ter informacij, ki jih bodo dajali, ter medijev. Vaš vpliv je namreč izjemen. Ljudje na lastne oči vidijo izjemno ozko sliko, tisto, kar se dogaja v njihovi neposredni okolici, z vsem ostalim jim postrežejo mediji. Če je slika, ki jo predstavljajo, med različnimi viri precej usklajena, človek sklepa, da bo najbrž držala. A ker mediji težijo k senzacionalizmu – ta se namreč prodaja – lahko ustvarjajo skupno, a močno pokvečeno sliko. Tako je tudi pri koroni. Malo je informacij, kjer bi se število žrtev primerjalo s številom žrtev drugih bolezni ali drugih tegob, ki tarejo človeštvo. Manjka tudi uravnoteženih informacij, kako se s tem po pameti spoprijemati, kaj deluje, kaj ne in zakaj. Zelo veliko pa je strašenja, hujskanja, psihoz, apokaliptičnih napovedi. Ljudje v resnici potrebujejo dober referenčni okvir in praktična navodila, ne pa spravljanje v brezumje in depresijo. 

Različni ljudje se različno soočamo s stresnimi okoliščinami. Pod pritiskom pa verjetno na dan pride še vse, kar imamo globoko v sebi? Vsaka vojna je pokazala, da lahko danes še ljubeč oče jutri postane hladnokrven morilec. 

Ja, v težkih razmerah pride na dan vse, kar je globoko skrito v nas. Če je človek strahopetec, takrat tega ne bo več skrival, ne more, se ne da. Enako velja za človeka z neomajnim pesimizmom ali optimizmom, z žilico za vodenje ali pomoč drugim. Zelo očitne postanejo tudi vse človeške podlosti, ki so v običajnih razmerah pod preprogo. Ovajanje, na primer. Ga že vidimo pri "zaskrbljenih občanih". 

Ali ni to nekaj, kar je v splošnem značilno za slovenski narod? Tožarjenje, nevoščljivost, tisto … 'naj sosedu crkne krava'? Kako tipično za nas je naše vedenje v tej krizi?

Slovenci … zanimiv fenomen smo, zelo majhen narod, ki je večino svojega časa preživel pod tujimi gospodarji. To se nam še zdaj zelo pozna, je sestavni del našega DNK, naše kulture. Smo majhno pleme, ki drug drugega pozna in si gleda pod prste. Od tu vtikovanje drug v drugega in vrednostne sodbe, kaj "se spodobi in kaj ne".  

Naučili smo se pa tudi podrejati gospodarjem. Tudi to se pozna v zdajšnjih razmerah. Nekateri so prestrašeni, drugi potihem pametujejo, smo se pa prav lepo prilagodili ukrepom vlade, ki se je prav tako hitro in brezkompromisno prilagodila ukrepom sveta in organizacijam, katerim pripadamo. Smo pa sposobni stopiti tudi skupaj, tako kot vaška skupnost, ko je ogrožena naša "vas". To sta dokazala NOB in osamosvojitvena vojna, in verjamem, da se tudi v teh časih kaže, in se tudi bo, solidarnost.  

Nobena skrivnost tudi ni, da so prestrašeni ljudje najlažje vodljivi. Najprej smo se upirali, nato smo hitro postali poslušni. 

To, da so prestrašeni ljudje najlažje vodljivi, je zgodovinsko preizkušeno. Obstaja celo dober algoritem, kako to izkoristiti za vojne, učiti se da od Mussolinija in kasneje Hitlerja. Najprej ljudem pokažeš krivca, ki naj bi bil odgovoren za slabo stanje v državi, in jih opozoriš, da je proti njemu potrebna oborožena akcija. Strašiš jih, kaj bo sledilo, če "narodnega prebujenja" ne bo. Ljudje, prestrašeni nad možno zlo usodo, se nato spravijo pod perut te militantne vodje, ki samega sebe prodaja kot rešitelja naroda. Kdor se temu črednemu nagonu upira, je izločen kot izdajalec in bodisi izgine bodisi pobegne v drugo državo. Sledi podpihovanje že tako napol norega in slepega ljudstva, režiranje incidentov in naposled spopad. 

Ne želim delati paralel s trenutnim stanjem, naj bo dovolj, da vidimo, kako se da manipulirati s prestrašenimi ljudmi in kako daleč se jih lahko spravi. Vsekakor pa lahko opazimo, da čredni nagon tudi zdaj zelo dobro deluje. Po eni strani je to dobro, ker se s strahom pred druženjem omejuje širjenje bolezni, po drugi pa nas lahko skrbi, ker se da to masovno psihozo izkoristiti tudi za kakšne bolj prikrite cilje. 

Pri tem virusu morda niti ne gre toliko za strah, da bomo zboleli mi, ampak za skupek vsega, kar bo ta kriza prinesla s seboj – za posel, našo družino. To je stres na dolgi rok.

O, tudi za strah za lastno preživetje gre, pravzaprav je bil ta ob začetku krize na prvem mestu. Črnogleda sporočila so nas soočila z možnostjo, da umremo, in povzročila isti odziv kot pri ljudeh v preteklosti, ko so spoznali, da se je nad njih zgrnila epidemija, npr. kuga. Pojavil se je strah, da bo doletela tudi njih, tako kot je nas, da bo konec z nami. V takšnih trenutkih se šele zavemo, kako se oklepamo življenj. Ropanje polic in paranoično izogibanje stikov z drugimi ni nič drugega, kot za vsako ceno obdržati svoje življenje. Šele nato, v drugem planu, se pojavi skrb za preostale. Seveda so izjeme, matere s svojimi otroki, ljudje z ostarelimi starši ipd., ampak večina je starih, dobrih egoistov, ki šele v teh razmerah pokažejo, kaj vse so pripravljeni narediti za lastno –  in ne tuje blagostanje. 

Zdaj se v zavest ljudi že plazi ocena, da bolezen ni apokaliptična, in začenjajo se spraševati, kaj po njej. Res se sprašujejo, kako bo s službami, s finančno krizo, ki nas čaka, kakšni bodo pogoji dela in življenja, tudi človekovih pravic, po koncu te norije. Vprašanja so močno upravičena. 

Kaj pa samo življenje v karanteni? Brala sem članek o ženski iz Vuhana, ki pravi, da je 29. dan izgubila občutek za čas, nehala je šteti dneve in čakati, da bo konec. Sprejela je novo realnost. Kdaj jo bomo mi? Smo jo že?

Ja, isto se zgodi ljudem v zaporih ali taboriščih. Dogaja se, na podoben način, tudi brezposelnim in upokojencem, zaprtim med štiri stene. In zdaj se, nekaj podobnega, dogaja še nam. Sprijazniš se in čakaš. V resnici je stoično čakati še najbolje. Čakati s tesnobo in paniko na jutrišnji dan in spremembe, ki jih bo prinesel, ni najbolj smiselno. V resnici ne vemo, kaj bo. Spremembe bodo tako ali tako prišle, pa če se obremenjujemo ali ne. Bolje je, da se, če se le da, ne obremenjujemo pretirano, ter izvlečemo iz trenutnega najboljše, kar se da. 

Zdaj se nekako vračamo k osnovam – počasnejšemu tempu življenja, k družini, doma pečemo kruh, starši se igrajo družabne igre z otroki, spet slišimo naravo, Zemlja si je spočila od ljudi. Po drugi strani pa vemo, da ne živijo vsi v harmoniji. Družine, v katerih so alkohol, nasilje, nezvestoba, zdaj močno trpijo. Psihologi napovedujejo porast nasilja, depresije, samomorov.

Ja, za disfunkcionalne družine bo to dodaten pretres. Verjamem, da bo del družin zbližalo, ker jih prejšnji divji tempo življenja ni mogel. Bo pa nekaterim zagotovo prinesel tudi dodatne pritiske, težave in stiske. 

Je torej trenutno bolje živeti sam ali v hiši, polni ljudi?

Težko reči. Za družabneža najbrž drugo, za samotarja prvo. Je pa res, da večini ljudi, pa naj še tako govorijo, kako radi imajo mir, samota načenja živce. Potrebujemo ljudi okrog sebe. Je pa res, da "prave". Tisti, ki nam "žrejo živce", naj bodo čim dlje stran. S tega stališča je verjetno marsikdo vesel, da ni v službi – se je vsaj malo oddaljil od slabih odnosov, s katerimi je zastrupljena vrsta kolektivov. 

Ljudje veljamo za družabna bitja, in izolacija, ki je nismo vajeni, zdaj marsikomu povzroča tesnobo. Kako naj jo premaguje?

Vsak po svoje, enemu pomaga šport, drugemu kavč. Težko je dajati skupinske nasvete. Meni vsekakor pomaga, da se zavedam, da obstaja mnogo mnogo težjih stvari, kot je izolacija. Ne bom ponavljal še enkrat, kako srečni smo lahko v primerjavi z žrtvami vojn in ujm. Večina izmed nas je zaprta v zlate kletke. Pa dajmo "žvrgoleti" in se veseliti, da nismo v blatu z odstreljenimi nogami. 

Kaj je pravzaprav huje – negotovost, ker ne vemo, koliko časa bo še trajalo, ali to, da si nismo mislili, da se nam kaj takega lahko zgodi?

Druga težava je že počasi mimo. Vemo, da nas je doletelo "v zraku" in nismo bili najbolje pripravljeni, a vemo tudi, da so bili sprejeti ukrepi, in ti bolj ali manj delujejo. Tudi glede trajanja ni strašnih dilem. Izzvenelo bo, tako kot vsaka viroza. 

Kaj pa nas čaka po koncu vsega tega? Se bomo lahko 'vrnili od mrtvih', v normalno življenje, ali se bomo do takrat že navadili tišine in nam bo šlo na živce, če se nam bo nekdo preveč približal?

Kdo bi vedel, kaj nas čaka … Vsekakor bo veliko spraševanja, kaj je to sploh bilo. Številke mrtvih od epidemije, primerjane s številkami smrti iz drugih vzrokov, kažejo, da bi lahko drugje delali veliko večjo paniko. Ampak ljudje imajo tudi odprte oči in bodo seštevali dva plus dva. Počasi. 

Gledano na mikronivoju, bo vrnitev v normalo različna. Enim bo najbrž kar ugajalo, da so se odklopili od divjega delovnega tempa in pritiskov službe ter delovnih odnosov, tem bo težko iti nazaj. Drugim bo najbrž odleglo. Verjetno pa bo marsikaj drugače na makronivoju. Ljudje bodo izgubili službe, del podjetnikov bo propadel, "ratni profiterji" bodo še bogatejši. Mogoče ponekod ne bo tako hitre vrnitve v stanje svoboščin, morda bo kakšni vladi ugajalo stanje velike kontrole. Dodatno zadolževanje države prav tako ne vzbuja ravno dobrih občutkov. Verjetno bomo spet v recesiji, porastu brezposelnosti, zamrznitvi plač, odpuščanjih. Mogoče bo nov finančni zlom. Ampak tako v kapitalizmu je. Zlomi so neizbežni. Če ne bo zdaj, bo pa čez eno leto. Ali tri. Večen pa tako ali tako ne bo. Saj bi rekel, da bodo ljudje v tej krizi uvideli, kako malo se je bil pripravljen zasebni zdravstveni sektor ponuditi za pomoč pri preprečevanju in zdravljenju, da bomo spoznali, kako odvisni smo od tujih dobaviteljev, proizvajalcev in koliko bolje se je opreti na lastne sile, lasten razum, lastne njive in lastno proizvodnjo, ter podržavili vsaj zdravstvo, če že ne nekaterih drugih javnih servisov, ki jih je razsul kapitalizem, pa ne bom. Neoliberalizem je izjemno trpežen, zagovornikov le tega pa, kolikor hočemo. 

Kdo bo torej po vašem mnenju iz te krize največ odnesel? 

Vojni dobičkarji in vladarji, cepljeni na absolutno oblast. 

Kako pa naj mi iz te 'vojne' odnesemo čim manj brazgotin? 

Spimo. Jejmo. Telovadimo. Poglejmo dober film in v roke vzemimo dobro knjigo. Igrajmo se z otroki, pogovarjajmo se s partnerjem, ustvarjajmo, ljubimo se, spijmo kozarec vina, nasmejmo se dobri šali. Vem, da vse skupaj zveni obrabljeno, a ravno to najbolj pogrešajo ljudje, ki so v resničnem peklu ali bolni na smrt. Mi nismo.