Ustavno sodišče: omejitev gibanja na občine in prepoved zbiranja neustavna ukrepa

Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB) v izpodbijanem delu pravi, da kadar z ukrepi ni mogoče preprečiti, da se v Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko vladna stran prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih ter prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost.

Ustavno sodišče je navedene določbe presojalo na pobudo petih pobudnikov. Ti so izpodbijani zakonski ureditvi med drugim očitali, da vladi podeljuje pooblastilo, da po lastni presoji, brez kakršnih koli zakonskih omejitev in meril, izvirno odloča o omejevanju pravic posameznikov. 

Ustavno sodišče je te očitke presojalo z vidika delov 32. in 42. člena ustave, ki določata, da se smeta svoboda gibanja ter pravica do zbiranja in združevanja omejiti z zakonom v povezavi z načelom legalitete iz 120. člena ustave, ki zahteva, da izvršilna oblast deluje na podlagi in v okviru zakona. Uvodoma je opozorilo na svojo dosedanjo presojo, po kateri izvršilna oblast ne sme izvirno urejati vprašanj, ki sodijo na področje zakonodajnega urejanja. Kadar zakonodajalec izvršilno oblast pooblasti za izdajo podzakonskega predpisa, mora prej v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, ter določiti okvire in usmeritve za njeno podrobnejše podzakonsko urejanje. Golo pooblastilo izvršilni oblasti pomeni opustitev obveznega pravnega urejanja s strani zakonodajalca, ki ni v skladu z ustavnim redom.

Ustavno sodišče je poudarilo, da je zahteva po določnosti zakonske podlage še posebej stroga, kadar gre za omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Splošni akt, s katerim se neposredno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine nedoločenega števila posameznikov, je lahko le zakon, je presodilo.

Ko gre za urejanje omejitev gibanja in zbiranja zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, po oceni sodišča sicer ni v neskladju z ustavo, če zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodo gibanja ter pravico do zbiranja in združevanja nedoločenega števila posameznikov, izjemoma prepusti izvršilni oblasti. Vendar pa mora biti v zakonu določen ali iz njega jasno razviden namen ukrepov, poleg tega mora zakon dovolj natančno opredeliti dopustne načine oziroma vrste, obseg in pogoje omejevanja svobode gibanja ter pravice do zbiranja in združevanja ter druga ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je menilo sodišče.

Ob tem je presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev tej ustavni zahtevi ne zadosti, saj vladi prepušča, da po lastnem preudarku izbira načine (vrste), obseg in trajanje omejitev. Prav tako ne določa varoval, kot sta dolžnost posvetovanja in sodelovanja s stroko ter obveščanje javnosti o okoliščinah in strokovnih stališčih, ki so pomembna za odločanje o ukrepih.

DZ mora ugotovljeno neskladje odpraviti v dveh mesecih

Zato je ustavno sodišče ugotovilo, da sta 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena zakona o nalezljivih boleznih v neskladju z drugim odstavkom 32. člena in tretjim odstavkom 42. člena ustave. Odločilo je, da mora državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v dveh mesecih, dotlej pa se določbi uporabljata. Tako je odločilo, "da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, ki bi lahko bila zaradi odsotnosti zakonske podlage v prihodnje ogrožena, in s tem preprečilo nastanek še hujšega protiustavnega stanja," je navedeno na spletnih straneh ustavnega sodišča.

Po mnenju odvetnika Blaža Kovačiča Mlinarja gre za dokaj zapleteno situacijo in šele sodna praksa bo pokazala, kako naprej. 

Posledično je ustavno sodišče ugotovilo, da so bili v neskladju z navedenima ustavnima določbama tudi izpodbijani vladni odloki v delu, v katerem so bili sprejeti na podlagi protiustavne zakonske ureditve. V neskladju je bilo več odlokov o prepovedi zbiranja in gibanja. Ustavno sodišče je odločilo, da ima ugotovitev neskladnosti učinek razveljavitve. Tako je odločilo s petimi glasovi proti trem.

Katere vladne ukrepe so sodišča še razveljavila?

Decembra lani je Ustavno sodišče zadržalo izvrševanje odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami. Vladi je naložilo, naj najpozneje 4. januarja omogoči začetek izvajanja programov za otroke s posebnimi potrebami. Da ima odločitev ustavnega sodišča tudi druge posledice, je tedaj opozoril ustavni pravnik Andraž Teršek. To po njegovem pomeni, da vsi odloki, ki niso bili pravno podaljšani, ne veljajo, državljani pa bi lahko zahtevali odškodnino. Iz vlade so takrat sporočili, da bodo upoštevali odločitev ustavnega sodišča, čeprav so prepričani, da so pri sprejemanju odlokov ravnali ustrezno.

Maja letos je Višje sodišče v Kopru presodilo, da moški, ki so ga oglobili, ker na javnem kraju ni nosil zaščitne maske, ni storil prekrška. 

Aprila so ustavni sodniki začasno zadržali izvajanje vladnega odloka o začasni omejitvi gibanja in prepovedi zbiranja ljudi, v delu, ki se nanaša na prepoved shodov. Vladi so naložili, naj pripravi novo ureditev v sedmih dneh, pri tem pa mora upoštevati pomen shodov za delovanje demokratične države. 

Prav tako aprila je Ustavno sodišče sprejelo pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 11. člena vladnega odloka o določitvi pogojev vstopa v Slovenijo zaradi obvladovanja epidemije covida-19 ter do končne odločitve zadržalo izvrševanje tega člena, ki omejuje potovanja v države na rdečem seznamu.