Janurja je 65-letna Hu Aizhen že vedela, da se po Vuhanu "plazi" nevarnost v obliki novega koronavirusa. A ni bila zaskrbljena. Navsezadnje so pristojni tik pred kitajskim novim letom ljudi pomirili, da virus "ni nalezljiv". Zato je nadaljevala z običajnim življenjem in se tudi pripravljala na praznovanje novega leta. Potem so se pri njej pojavili vsi simptomi pljučnice. Iskati je začela zdravniško pomoč. Do bolnišnice je prišla šele nekaj dni kasneje. Testirali so jo na novi koronavirus, a so dejali, da ga nima, saj da je test negativen. Čeprav je bilo takrat znano, da je test, ki so ga uporabljali, nezanesljiv, prav tako je imela izrazite simptome pljučnice. A je na zdravljenje niso želeli sprejeti v kar šestih bolnišnicah. Prej vedno zdrava Aizhenova je zdaj le še počivala, njeno stanje se je hitro slabšalo. Prihodnjih deset dni ni več mogla piti ali jesti. Sin jo je skušal odpeljati v bolnišnico, a ker so oblasti medtem že zaprle mesto, so ga ustavili policisti in ju poslali domov. Niti prošnje niti vpitje na policiste, ko jih je spraševal, ali so sploh ljudje, ni pomagalo. V bolnišnico so jo, popolnoma izčrpano, sprejeli šele 8. februarja. Zdravnik je naročil še en test. A je bilo že prepozno. Zavedla se je le še enkrat, sina je prosila za vodo. Potem je umrla.
Njeno zgodbo je danes objavil britanski Guardian, kjer so se zakopali v podatke in pričevanja jeznih prebivalcev Vuhana, ki zdaj, ko se razmere umirjajo, ugotavljajo, da so plačali veliko višjo ceno izbruha kot bi jo, če oblasti ne bi spletkarile proti lastnemu ljudstvu in prikrivale resnice, dokler se je le dalo – in jo najbrž še vedno. Le nekaj dni je, odkar se je uradno število žrtev virusa na Kitajskem kar naenkrat zvišalo za 50 odstotkov – potem ko je ves svet ugibal o resničnih številkah, ko je smrtonosnost bolezni postala jasna v primerih držav, kot sta Italija ali Španija.
Sin Aizhenove zdaj toži mesto. Med argumenti našteva, da so prikrivali resnico o virusu, v javnosti namerno podcenjevali nevarnost, ki jo predstavlja. Skupina ljudi, ki so se odločili za tožbo, ki jo zanje pripravlja nevladna organizacija, je relativno majhna, a v okoliščinah, ki vladajo na Kitajskem, pomembna. Kaže na to, da niti lastno ljudstvo ni več pripravljeno tiho poslušati argumentov partije.
"Če bi nam bili povedali resnico, se ne bi zgodilo, kar se je. Ne bi umrlo toliko ljudi. Hočemo odgovore, hočemo, da so odgovorni kaznovani," še med drugim piše v tožbi, kjer primerov slabega ravnanja ne zmanjka. Med tožniki je tudi mati, ki je morala gledati, kako je umrla 24-letna hči.
Ocena, da bo gnev prebivalcev Vuhana morda celo zatresel kitajsko komunistično partijo, je najbrž pretirana – pravzaprav je že več kot jasno, da temu ne bo tako. Državni aparat ima namreč kontrolo nad vsem, kar v državi obstaja, o tem, kakšne prakse je pripravljen uporabiti, da utiša nasprotnike, pa se je pokazalo tudi v primeru novega koronavirusa, ko so zdravnike raje kaznovali, kot da bi jih poslušali.
Ko je zaradi novega koronavirusa umrl zdravnik Li Wenliang, ki je bil eden prvih in najbolj kaznovanih, ker je opozarjal na nevarnost, ki jo predstavlja virus, oblastem ni več uspelo utišati jeze ljudi na spletu. Resnica o prikrivanju je začela pronicati počasi, a zanesljivo. Nekaj analitikov je takrat ocenilo, da je jeza kitajskega ljudstva dosegala vrelišče, kot ga opazovalci niso videli že nekaj desetletij. A je tudi ta vihar relativno hitro minil.
Nekaj manj kot dva meseca kasneje je jeza veliko manj splošna, manj vidna. Državni aparat se je potrudil, da grozljive zgodbe o umiranju zamenjajo pozitivne zgodbe o tem, kako so ljudem pomagali, kako je država stopila skupaj, čeprav posamezniki, katerih svojci so umirali, ker jim represivni organi niso pustili niti v bolnišnico, vedo, da gre za navadno laž. Država je tudi hitro začela lepšati svojo podobo pred svetom s pošiljkami pomoči – resda pogosto sumljive kakovosti – a piar učinek je bil dosežen. Svetovni voditelji, razen nekaj izjem z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom na čelu, so o kitajski krivdi v polomiji, imenovani pandemija novega koronavirusa, večinoma molčali, v ZDA se je predvsem na družbenih omrežjih našlo nekaj "pravičnežev", ki se jim je pri vsem skupaj največji "zločin" zdelo to, da si kdo virus upa imenovati "kitajski" in s tem "stigmatizira državo in njene ljudi".
Če kitajska propaganda presenetljivo učinkovito deluje po svetu, nikogar ne preseneča, da dobro deluje doma. "Ljudi je enostavno zavesti s propagando," je za Guardian dejal aktivist za človekove pravice Ši. "Ko se je izbruh umiril, je propagandni stroj začel delati s polno paro, uspelo jim je obrniti trend, ljudje spet pravijo, da je močno partijsko vodenje dobra stvar."
S preostalimi uporniki pa bodo obračunale oblasti. Še posebej budno namreč nadzirajo tiste, ki bi "lahko gojili zamere". Eden takšnih je Žang Hai, 50-letnik, ki je med izbruhom izgubil očeta. Na WeChatu je bil del skupine okoli 100 ljudi, ki so izgubili svojce zaradi novega koronavirusa. Gostitelj skupine je medtem končal na zaslišanju na policijski postaji, skupina je bila izbrisana. "Zdaj so vsi postali bolj previdni. Poznam pa veliko družin, ki so zelo jezne," je za Guardian dejal Hai, ki od oblasti želi vsaj opravičilo.
Da ga bo dočakal, ne verjame skoraj nihče. Eden od tistih, ki se je prav tako odločil tožiti oblasti zaradi prikrivanja resnice, je Tan Jun. Da je tožbo res vložil, je potrdil tudi Guardianovim novinarjem, a govoriti ni želel. Da jih policija zaslišuje in da so jih prisilili, da so tiho, je Guardianovim novinarjem povedalo tudi več drugih, sicer neimenovanih prebivalcev Vuhana.
"Ljudje morajo prevzeti odgovornost. Čas je, da vstanemo in vlado province Hubej prisilimo, da prevzame odgovornost," je Hai zapisal v zdaj že izbrisani WeChat skupini.
Oblast v Pekingu se je medtem zatekla k desetletja stari taktiki, ki jo varuje pred veliko jezo ljudi. Zamenjali so nekaj nižjih lokalnih partijskih uradnikov, jim naprtili nekaj krivde, centralna oblast pa v očeh večine ostaja "čista". Vseeno obstaja precej velika skupina, ki pravi, da več kot jasno vidijo skozi to dimno zaveso.
"To ni sprejemanje, ampak prelaganje odgovornosti," pravi 49-letna prebivalka Wu, ki sumi, da se je okužila že januarja, na uradno potrditev je morala čakati do marca, vmes pa je – tudi v bolnišnici – gledala, kako ljudje okoli nje umirajo. "Ko sem ležala v postelji in razmišljala o smrti, sem se spraševala, kako je mogoče, da se je to zgodilo. Običajni ljudje imamo omejen dostop do resničnih informacij. Zanašamo se na uradne, vladne vire, verjamemo, kar pravijo," je dejala. Zdaj je med tožniki, ker pravi, da je na lastni koži izkusila, kako oblasti prikrivajo realnost – uradno namreč ni vpisana med paciente s covidom-19.
Jezni pa niso le nekateri preživeli in svojci umrlih, ampak tudi lastniki manjših poslov, ki od države zahtevajo nižje najemnine za čas, ko so morali biti posli zaprti, protestirali so tudi, ko se je kar naenkrat podražila hrana.
"Ljudje so se zbudili, to lahko z gotovostjo rečem," je za Guardian dejal Ši Yanyi, odvetnik iz Pekinga. Sam je vložil peticijo, s katero od vlade zahteva, da razkrije dokumente o izvoru virusa in razloge, zakaj so javnosti prikrivali resnico o virusu in njegovem širjenju. "Res je, da ne gre za prebujeno ljudstvo, ampak zgodovina uči, da družbene spremembe doseže peščica."
Da bodo vse te vložene tožbe dejansko doživele obravnavo na sodiščih, je le malo verjetno. A gre za nekaj drugega, pravi Yan Zhanqing, soustanovitelj nevladne organizacije Funeng: "Ti primeri večajo pritisk na oblast, predvsem pa so način dokumentiranja dogodkov, zgodovine, da bo več ljudi vedelo resnico in ne bo obveljala le vladna verzija tega, kar se je zgodilo v Vuhanu."
KOMENTARJI (411)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.