Trenutne razmere v zdravstvu? 'Z eno besedo: katastrofa'

"Epidemija koronavirusne bolezni nas je prestavila v novo resničnost, ki je za mnoge še vedno težko sprejemljiva. Kljub temu da bo epidemija pustila posledice na mnogih področjih, kot so zdravje, gospodarstvo, šolstvo, kultura in šport, pa to ne sme zmanjšati naših prizadevanj za zaščito najšibkejših in najranljivejših med nami," v odprtem pismu državljanom in zdravstvenemu ministru Tomažu Gantarju med drugim piše predsednik Zdravstvenega sveta in direktor Klinike Golnik Aleš Rozman.

"Svet, ki je pred nami, bo nedvomno drugačen, a od nas, od slehernega izmed nas je odvisno, ali bo boljši. Te poti ne moremo prehoditi kot posamezniki, pri preprekah moramo pomagati drug drugemu, da se kot družba  skupaj prebijemo prek tesnobe in nemoči. Vsak od nas – od delavca do predsednika – je dolžan prispevati po svojih močeh. Druge poti ni," nadaljuje.

Kot še dodaja, člani zdravstvenega sveta zato podpirajo prizadevanja in napore ministra za zdravje za obvladovanje te zdravstvene krize, "pa tudi dobronamerna prizadevanja vsakega posameznika in organizacije, ki ravna solidarno in v skladu s spoznanji znanosti".

Celotno pismo lahko preberete v priponki na dnu članka.

"Pred tabo stoji dementen pacient, nag, namazan z blatom, polit z lastnim urinom, in kriči nate"

"Naj približno opišem svoj urnik dela na oddelku za covid-19 v 12-urni izmeni," pa medtem svoj zapis na družbenem omrežju Facebook prične Rok Sojer, zdravstveni tehnik v naši največji bolnišnici.

"6.00: pridem pred porodnišnico, kjer parkiram avto in plačam vsak dan najmanj tri evre iz lastnega žepa, ker UKC Ljubljana svojim zdravstvenim delavcem (SMS, ZT) ne omogoča brezplačnega parkirnega mesta. To je sramota glede na ves pokraden denar in korupcijo, ki se dogaja v zdravstvu.

Nato je ob 6.30 predaja službe, ki traja okoli 15 minut. Po predaji se oblečem v 'Marsovca' (zaščitna očala, maska, rokavice, predpasnik ...). 'Zalimam' si še predele, ki so izpostavljeni in odprti, ker jih zaščitna oprema ne pokrije v celoti, se preobujem in 'pičim' po sobah, v katerih so pacienti.

Najprej vsem sladkornim bolnikom izmerim krvni sladkor, ker hočejo imeti zdravniki to najprej za pregled, ter vitalne funkcije.

Potem se lotim jutranje nege in umivanja ...

Po eni uri ti pod plaščem ter vso zaščito, ki ne diha, 'rata' že peklensko vroče in bi rad naredil požirek vode, ampak ne moreš, ker bi to pomenilo, da si moraš vse sleči, iti iz rdeče cone, potem pa spet vse znova obleči, kar bi pomenilo izgubo najmanj 10 minut, ki jih pač nimaš – ker pacienti čakajo, da jih urediš. In zato si rečeš, da boš pač še malo žejen. Delaš naprej," opisuje trenutne razmere, s katerimi se soočajo zaposleni.

Nato pa nadaljuje: "Sčasoma te prime tudi na WC in spet premišljuješ o tem, ali imaš tistih 15 minut ali ne, da se greš odžejat in na stranišče. In zopet se odločiš, da potrpiš, ker še vedno nisi naredil vsega, kar moraš, in 'poštimal' vsega pri pacientih, ker je dela preveč, delavcev pa premalo. Delaš naprej.

Medtem ko deliš vso terapijo, ki si si jo prej pripravil za vse paciente, pride že zajtrk, ki ga razdeliš, ampak ne jedo vsi samostojno, zato pač nahraniš tiste, ki sami niso sposobni.

V plašču si že približno tri ure skupaj – skuhan, sparjen, žejen, tišči te vse, kar te lahko, ampak delo mora teči naprej.

Ko nahraniš ljudi, se vrneš k prejšnjemu delu, ki ti ga še vedno ni uspelo dokončati, ker ga je preveč.

Končno 'poštimaš' vse in si misliš: zdaj grem lahko končno lahko še jaz pit in na stranišče, pa nekaj pojest.

Ampak žal ne moreš, ker na poti ven vidiš zvonec nad sobo, kar pomeni, da nekdo nekaj želi. Greš pogledat in pred tabo stoji dementen pacient, nag, namazan z blatom in polit z lastnim urinom, ter kriči nate. Zopet daš svoje potrebe na stran in postaviš pred sebe pacienta in njegove potrebe.

Pomiriš ga, ga umiješ ter urediš. Med tem ko ga umivaš, poslušaš njegove žaljivke, se dvakrat umakneš, ko te hoče 'okoli kepe', in hkrati že stiskaš noge skupaj, da ti ne uide v hlače, ker te pač že pošteno tišči na WC.

Ko ga 'zrihtaš' in ko že misliš, da boš prišel na vrsto ti in da lahko slečeš plašč in vso zaščitno opremo, da greš končno lahko pit in na stranišče, zopet zvonec. Nekdo spet nekaj potrebuje ..."

Sojer dodaja, da lahko gre po tem, ko po štirih urah končno sleče plašč in popolnoma preznojeno uniformo ter vso ostalo opremo, končno nekaj popit in pojest ter na stranišče. A če hrane nisi prinesel s sabo, to pomeni, da boš lačen. "Če delaš na oddelku za covid-19, ti ne pustijo med delom zapuščati delovnega mesta in iti v trgovino iskat malico, niti ti ne smejo česa pripeljati iz kuhinje kliničnega centra, saj se izgovarjajo na to, da dobiš plačano," pravi. "Naj povem, koliko dobimo plačano. Na 12-urno izmeno nam pripada ena malica v vrednosti 3,5 evra. Toliko nas cenite tam zgoraj, da si moramo najprej plačati parkirišče, ter nam v 12 urah daste 3,5 evra za malico," je jezen.

"Kmalu pride že kosilo za paciente in znova tlačiš nase tisti polivinilast plašč ter vso opremo. Zopet jih nahraniš, vsem razdeliš opoldansko terapijo, narediš nego, izmeriš vitalne funkcije in krvni sladkor, izprazniš urinske katetre, 'poaspiriraš' tiste, ki jih moraš, narediš inhalacije, sprejmeš nove paciente, ki ti jih pripeljejo na oddelek, tistim, ki več kot tri dni niso odvajali blata, daš svečke. /.../ Sledi večerja za paciente, deljenje večerne terapije, merjenje vitalnih funkcij ... Nato pride nočna ekipa za 12 ur, potem pa si zjutraj zopet na vrsti ti. In tako tri dni zapored."

Sprašuje se, ali je to človeško. "Tako delaš z nekom, ki ga spoštuješ? To so nečloveški pogoji, nepošteno plačilo in neprimeren odnos do zdravstvenih delavcev. Z eno besedo: katastrofa. Če ne mislite odgovorni izboljšati pogojev v zdravstvu, se ne čudite izgubi še preostalega zdravstvenega kadra, zmanjšani kakovosti dela in nezainteresiranosti za to delo," je še kritičen avtor zapisa.

O trenutnih razmerah v zdravstvu, pa tudi o tem, kako se je v prvi bojni liniji spopadati z epidemijo v času širjenja teorij zarot in lažnih novic, je spregovorila Sibila Unuk, infektologinja v UKC Maribor.

"V teh kovidnih časih, ko je toliko razprav glede ukrepov za preprečevanje okužbe s Sars-CoV-2 in smo vsakodnevno soočeni s številkami obolelih, ki v vsakem od nas vzbudijo svoje mnenje o resnosti epidemije in njenih posledicah za prebivalstvo, mogoče ni najbolj modro podajati svojega pogleda, če bi rad imel mir. Občutek imam namreč, da si je že vsak zase ustvaril svojo resnico. Težava pa je, da v današnjem času lažnih novic, katerih cilj je manipulacija, ne veš več, komu verjeti, in 'ne imeti opranih možganov' je trenutno zelo trendno, zato ljudje zlahka izgubimo kompas oziroma zdravo pamet," piše v zapisu na Facebooku.

Kot pravi, se je vseeno odločila, da zapiše nekaj besed, kar da se ji kot zdravnici s specializacijo iz infektologije, ki se trenutno srečuje z bolniki s covidom-19, zdi tudi njena dolžnost. Pravi, da je bila v zadnjih dneh soočena s komentarji znancev, da so ukrepi Vlade RS pri obvladovanju epidemije pretirani in nerazumno neodgovorni in neuvidevni do večine (zdravega) prebivalstva ter da je nošenje mask kratenje osebne svobode. "Podam lahko le svoj pogled na situacijo. Res je, da nisem pravnica in ne morem presojati ustavnosti sprejetih ukrepov, tudi nisem ostala brez dela. Vedite pa, da sem v globokem sočutju do vseh oškodovanih v tej epidemiji – do šolarjev, učiteljev, kulturnikov, gostincev, odpuščenih delavcev, bolnikov, ki so jim zaradi epidemije okrnjene ali preložene zdravstvene storitve ..."

Ob tem poudarja, da želi sporočiti, da je situacija resna ter da je vsak posameznik pomemben pri obvladovanju epidemije. "Zakaj vas pozivam k upoštevanju navodil? V naši bolnišnici zdravimo bolnike z najtežjo obliko covida-19, ki potrebujejo zaradi pljučnice kisik ali podporo dihanja. Spoštljivo verjemite zgodbam hospitaliziranih bolnikov, ki so obolenje preboleli. Ne želite biti v njihovi koži. Se vam morda zdijo številke hospitaliziranih in umrlih banalno nizke? Sploh v primerjavi z gripo, na primer? Oddelek za infekcijske bolezni v UKC Maribor šteje 34 postelj za odrasle bolnike in v 'normalnih časih' smo zdravili bolnike z različnimi (!) nalezljivimi boleznimi, kot so okužbe sečil, pljučnice, okužbe kože, vnetje srčnih zaklopk, borelioza, meningitis ... Danes (22. 10.) pa obravnavamo na 'navadnem'  oddelku za covid-19 41 bolnikov, vsi imajo torej samo eno infekcijsko obolenje – covid-19  – in večina (približno 90 odstotkov) jih je tako bolnih, da potrebujejo dodatek kisika. Najtežje bolnike, ki potrebujejo podporo dihanja, obravnavajo na Oddelku za intenzivno terapijo za bolnike s covidom-19 in zaradi tega je zelo okrnjeno delo v vsej bolnišnici, predvsem operativni program, saj morajo zdravniki intenzivisti sedaj zdraviti kovidne bolnike z odpovedjo dihanja. Zaradi porasta števila obolelih se mora večati tudi kapaciteta postelj. Kadri in število postelj so omejeni. O težkih pogojih dela zaradi posebnih izolacijskih ukrepov, v katerih dela zdravstveno osebje, in preobremenitvah ne bom pisala, tudi o stresu in stiskah zaradi žalostnih osebnih zgodb bolnikov ne."

Kot še sklene, so novice iz drugih evropskih držav zastrašujoče, a resnične, napovedi slovenskih strokovnjakov pa skrb vzbujajoče. "Mariborska bolnišnica se z vso resnostjo in odgovornostjo pripravlja na najbolj 'črn' scenarij. Srčno upam, da se ne uresniči," je še jasna mariborska zdravnica.