Kot so zapisali pri Sledilniku, je bila Slovenija v prvem valu epidemije ena izmed najmanj prizadetih držav v Evropi. Slika je popolnoma drugačna v drugem valu, saj smo decembra zasedli prvo mesto na svetu po številu dnevnih smrti na milijon prebivalcev zaradi covida-19. Že novembra je bila slika slaba, saj je novembra 2020 umrlo dvakrat več ljudi kot v preteklih letih.
Raziskovalci Inštituta za biostatiko in medicinsko informatiko (IBMI) Medicinske fakultete UL so analizirali podatke o mobilnosti in epidemiološkem sledenju stikom, da bi ugotovili, kako smo od zgodbe o uspehu prišli do katastrofe.
Vzeli so podatke o tem, do kdaj so epidemiologi Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) še lahko aktivno sledili stikom, temu pa so dodali podatke o mobilnosti prebivalstva. Uporabili so podatke, ki jih je Google javno objavil v drugem valu epidemije. Podatki so pridobljeni na podlagi sledenja lokacij uporabnikov naprav z operacijskim sistemom Android in opisujejo relativne spremembe v mobilnosti prebivalstva na različnih krajih glede na mobilnost, ki je bila izmerjena v prvih petih tednih leta 2020. Oblikovali so tri kategorije mobilnosti, in sicer stanovanjske soseske, delovna mesta in drugi opravki.
Največje zmanjšanje mobilnosti smo dosegli spomladi, ko se je mobilnost, povezana z delovnimi mesti, zmanjšala za polovico, mobilnost, povezana z drugimi opravki, pa za 60 odstotkov. Nekoliko manjša znižanja lahko opazimo v novembru, ko smo mobilnost, povezano z delovnimi mesti, znižali za zgolj 30 odstotkov, in mobilnost, povezano z drugimi opravki, za 50 odstotkov. Septembra je bila mobilnost pri drugih opravkih enaka tisti pred epidemijo.
Poudarek raziskave je, da je uspešnost ukrepov mogoče posredno delno ocenjevati tudi s pomočjo podatkov o mobilnosti. Primer je ukrep omejevanja gibanja na občino prebivališča, ki se na podlagi podatkov o mobilnosti zdi vprašljiv, saj ni ne v prvem ne v drugem valu ob tem ukrepu mogoče opaziti pomembnega zmanjšanja mobilnosti, čeprav je prav mobilnost tisto, čemur je ta ukrep namenjen.
Če bi bila raven mobilnosti enaka kot spomladi, bi skupno število smrti v drugem valu do začetka decembra uspeli znižati za 40 odstotkov. Model, ki so ga uporabili v raziskavi, pokaže razplet, pri katerem bi bilo na stotine smrti manj, hkrati pa nakaže, da je bil dejanski datum začetka zapiranja države prepozen.
Še precej pomembnejši dejavnik kot samo zmanjšanje mobilnosti je ukrepanje ob pravem času. Če bi enako zmanjšanje mobilnosti, kot smo ga dosegli v novembru, z ukrepi sprožili že sredi septembra, bi lahko po modelu imeli kar 80-odstotno zmanjšanje števila smrti. To pomeni približno tisoč manj smrti v obdobju od marca do decembra 2020.
Če bi se za ukrepe, ki omejujejo mobilnost, odločili v začetku oktobra, bi lahko število smrti še vedno zmanjšali za 80 odstotkov, vendar bi morali bistveno bolj omejiti mobilnost – vsaj toliko, kot nam je uspelo v prvem valu. Mobilnost na delovnih mestih bi morali znižati za 70 odstotkov (prvi val 50 odstotkov), pri drugih opravkih za 50 odstotkov (prvi val 60 odstotkov), gibanje v stanovanjskih soseskah pa bi morali zvišati za 30 odstotkov (prvi val 25 odstotkov).
Ključno je tudi pravočasno izdajanje karanten. Če bi ves čas uspeli enako učinkovito slediti stikom in odrejati karantene, bi smrtnost ob enakem času sprejetja ukrepov in enaki uspešnosti omejitev zmanjšali za kar 75 odstotkov. V tem primeru bi sicer potrebovali kapacitete, ki bi lahko aktivno sledile stikom, to pa bi pomenilo dodatno usposabljanje in zaposlitev oseb, ki bi to počele.
Število potrjenih primerov moramo znižati vsaj do stopnje, ki bo omogočala vzdržnost sledenja stikom in izdajanja karantenskih odločb. Zaradi pomembnega učinka sledenja je smiselna tudi vsaj delna uvedba sledenja stikom in izdajanja karantenskih odločb zaposlenim v dejavnostih, pri katerih delo od doma ni omogočeno.
Pri Sledilniku so zapisali, da je trenutno stanje epidemije predvsem rezultat prepozno sprejetih in nesorazmernih ukrepov za zajezitev v jeseni. Zaradi tega se je namreč število novih primerov povečalo do take stopnje, da ni bilo več možno aktivno slediti stikom.
'Ples z virusom' ni prava rešitev
Ples z virusom, ki ga je nemalokrat omenil tudi vladni govorec Jelko Kacin, ni prava rešitev, saj zahteva zelo natančno določene ukrepe, torej ukrepe, sprejete ob pravem času. Povprečen čas od okužbe do razvoja simptomov je pet dni, do pozitivnega testa pa mine od osem do 13 dni, do morebitne hospitalizacije še dlje. Strategija plesa z virusom je zaradi velike dnevne variabilnosti (majhna populacija) za našo državo neprimerna, so zapisali pri Sledilniku.
Nihanje med ekstremnimi ukrepi in popolnimi sprostitvami bi lahko nadomestili z nekoliko zmernejšimi, a bolj konstantnimi omejitvami stikov ter aktivnim sledenjem stikom. Cilj mora biti poiskati ukrepe, ki na vzdržen način dosežejo ustrezno raven omejitev.
Aktivno sledenje stikom pomeni izdajanje karanten posameznikom z veliko verjetnostjo okužbe. Brez aktivnega sledenja stikom moramo z ukrepi v karanteno poslati celotno državo, kar zahteva izjemno stroge ukrepe, ki jih ni moč omiliti.
Avtorji raziskave so raziskovalci z IBMI: N. Ružić Gorenjec, N. Kejžar, D. Manevski, M. Pohar Perme, B. Vratanar, R. Blagus.
KOMENTARJI (109)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.