Ragbisti že več kot sto dni v karanteni, spali kar v župnišču

Na Samoi, majhni državi sredi Južnega Tihega oceana, je bilo februarja, ko so igralci tamkajšnjega ragbijskega moštva odšli na priprave na Novo Zelandijo, še poletje. Zdaj je že zima, pa še vedno niso doma. Tako pripovedujejo člani ekipe Manuma Samoa, ki se zaradi koronavirusa po 106 dneh še vedno ne morejo vrniti k svojim družinam.

Ragbisti so domače otoke zapustili 23. februarja. Najprej so odpotovali na priprave v Auckland na Novo Zelandijo, nato so se premaknili v avstralski Perth, kjer so 14. marca odigrali tekmo v mednarodni ligi Global Rapid Rugby. Od tam bi se morali prek Aucklanda spet vrniti domov, kjer bi 21. marca odigrali novo tekmo v domačem prvenstvu.

A se je zapletlo. Že ko so bili v Perthu, je vlada v Samoi odločila, da morajo od 15. marca dalje vsi, ki se vračajo iz tujine oziroma s 33 držav (na seznam le-teh so uvrstili tudi Avstralijo), v obvezno samoizolacijo in to še pred vrnitvijo v domovino.

Ekipa ragbistov je tako odletela do Aucklanda, 14-dnevno samoizolacijo pa so najprej preživljali v kampu, kjer so se nekaj tednov prej pripravljali na tekme. A vlada v Samoi je 24. marca izdala nov odlok in sicer, da dva dni kasneje, 26. marca, zapre vsa svoja mednarodna letališča. Obvezna karantena za ragbiste pa se je iztekla šele 30. marca. 

Tako je 20 športnikov iz Samoe obtičalo v Aucklandu.

Ker so se na Novi Zelandiji v tistem času pozaprli vsi športni objekti, so si morali poiskati novo nastanitev. Prenočišče jim je ponudil lokalni župnik – kar v svojem župnišču. Dvajset fantov se je tako stlačilo v eno večjo sobo, kjer so si uredili improvizirana ležišča. Ni bilo prav lahko, pripovedujejo. "Ob takšni gneči nimaš nobene zasebnosti, nekateri so ponoči smrčali," je za BBC povedal član ekipe Theodore McFarland.

Kljub temu, je dodal, jih je izkušnja na neki način tudi zelo povezala. Dolgčas so preganjali tako, da so igrali družabne igre, kuhali so si kar na odprtem, zunaj so si uredili nekakšno telovadnico, da so ostali v formi.

Čeprav so bili skupaj 24 ur na dan na tako omejeni površini, se niso prepirali: "Še največ napetosti med nami je bilo, ko smo igrali Bingo," je v smehu povedal eden od ragbistov. Čeprav bi kdo pomislil, da so si prirejali glasne zabave, ni bilo tako: "Zaradi napornih treningov tako ali tako ne uživamo veliko alkohola, poleg tega smo prebivali v župnišču, nekako se nam ni zdelo primerno," je povedal McFarland.

So pa ves čas težko čakali novico, kdaj bodo končno lahko odleteli domov. "Dobivali smo zelo različne informacije: najprej so omenjali, da bo to mogoče že v aprilu, potem nam je bilo rečeno, da 19. maja, nato 22. maja in kasneje 29. maja," se spominja njihov trener Tuala Pat Leota.

Pred dobrim tednom pa so končno dočakali dan d: na Samoi so spet odprli mednarodna letališča in športniki so se končno lahko vrnili v domovino.

A zgodba se tukaj še ne konča: ker so pripotovali iz tujine, so morali po določilih tamkajšnje vlade spet v obvezno karanteno, preden se lahko vrnejo k družinam. Karanteno preživljajo vsak zase ali po dva skupaj, večinoma so nastanjeni po hotelih.

Čez nekaj dni bo tudi to 14-dnevno obdobje minilo in končno bodo lahko objeli svoje domače. "Moja hčerka je stara štiri mesece. Ko sem jo nazadnje videl, je bila stara komaj en mesec. Zelo, zelo jo že pogrešam," je za BBC še povedal eden od ragbistov.