Panika – najsmrtonosnejši virus za demokacijo

Želja po (nad)moči

Vsi zgornji odzivi seveda niso premierne reakcije na nove situacije, ampak so posledice dobro naučenega praktičnega življenja (ne samo) našega naroda še iz časov mirne, zdrave družbe, v kateri koronavirus še ni krožil. Kar smo se kot Janezki takrat naučili, to pač Janezi danes počnemo. Militarističen diskurz, ki spremlja premagovanje koronavirusa po vsem svetu (no, po tistemu delu sveta, ki je viden – kar se dogaja v Afriki, Južni Ameriki in nekaterih revnejših delih Azije, najbrž ne bomo izvedeli nikoli), nas je naučil, da je sovražnik neviden in nepredvidljiv ter da moramo biti posebno previdni in odgovorni – "vse je odvisno od vas", "moč je v vaših rokah".

Razmere (in ukrepi ter uredbe, ki so jim sledili) so nas vse brez izjeme vpoklicale v boj, naše vloge pa so se seveda zelo razlikovale od naše osebne afinitete do moči in vojnega plenjenja, bližine oblasti, družbeno-ekonomskega položaja, seveda tudi političnega prepričanja in nenazadnje zdravstvenega stanja. Vaški in mestni ovaduhi, vojni dobičkarji in tisti, ki jim to ni uspelo postati, goreči podporniki in kritični uporniki – vse je tako, kot je že bilo, le da se vsako jutro zbujamo v nov dan, ki stotinam prinese strah za golo preživetje. Kljub temu da je to posebno stanje odvrglo maske naše celotne politične kaste, se glavnina naše vojske zdaj pripravlja na prihajajoči dopust in jo skrbi predvsem to, kam bo lahko pobegnila iz karantene.

Psihologija uči, da manjvrednostni kompleksi iz otroštva v posamezniku povzročijo najprej željo po moči, nato pa še željo po ohranitvi in širjenju te moči vplivanja in nadzorovanja. Skoraj petdeset let nazaj, avgusta leta 1971, se je Philip Zimbardo, profesor psihologije na univerzi v Stanfordu, odločil napraviti poskus, s katerim bi pokazal, kako mladi – povsem povprečni in običajni ljudje – ravnajo, kadar pridejo v stik s položajem oziroma situacijo, ki jim prinese večjo moč in oblast v primerjavi z drugimi. 

Vseh 24 izbranih študentov – naključno razdeljenih na 9 zapornikov in 15 paznikov, je ves čas vedelo, da so del poskusa in tudi da ga lahko kadarkoli zapustijo. Pazniki in sam profesor Zimbardo, ki se je v svoj eksperiment tako vživel, da je odšel na pomoč za osamitev upornih zapornikov, ki so želeli pobegniti, prositi celo resnično lokalno policijsko postajo, se za to seveda niso odločili. Oni so uživali v izpolnitvi svoje želje po moči, oblasti in nadzoru nad zaporniki, ki so sicer drug za drugim že po 36 urah eksperimentiranja začeli zbolevati za nenadzorovanimi napadi joka in tesnobe, dobivali so izpuščaje psihosomatskega vzroka in morali so predčasno domov. Kljub temu da je bil prvotno zasnovan rok trajanja raziskave 20 dni, je morala biti slednja, predvsem zaradi posledic bližnjega srečanja z oblastniško močjo tistih, ki so bili izbrani za paznike, prekinjena.

Poletja ne bo, izginilo bo

Eksperiment je prikaz delirija ob stiku z močjo, ki zabriše meje sprejemljivega in demokratičnega že v nekaj dneh. Izredna stanja vedno predpostavljajo podeljevanje izrednih moči in širjenje pooblastil izvršilni veji oblasti. Že več desetletij je politično delovanje reducirano na neke vrste krizno upravljanje s težavami, ki so gotovo realne za veliko število ljudi, a predstavljajo zgolj posledice širših anomalij družbenega sistema, zaradi česar je vsak poskus njihovega reševanja bolj ali manj neuspešen.

 Že pred prihodom virusa, ko so se (različne) oblasti ukvarjale z različnimi krizami, se je od ljudi pričakovalo, da jih pri tem čim manj motijo, da ne postavljajo nepotrebnih vprašanj in ne kratijo njihovega dragocenega časa. Odprta komunikacija z različnimi deli prebivalstva – spomnimo se denimo, kako je finska vlada (mimogrede, sestavljena je iz koalicije petih žensk) celotno novinarsko konferenco posvetila samo vprašanjem otrok starih od 7 do 12 let – je enako pomembna kot transparentno naročanje zaščitnega materiala, saj, kot so opozarjali tudi psihologi v Sloveniji, ljudem odpravlja vsaj en del tesnobe in stiske, povezan z negotovostjo ob pomanjkanju informacij. 

V naravnem stanju nenehne krize (ki jo je pandemija še bolj poglobila) je zato veljalo še bolj kot ponavadi – potrebujemo ljudi, ki bodo zadeve rešili hitro; ljudi, ki nas bodo pomirili; ljudi, ki so odločni; ljudi, ki so drugačni od prejšnjih, ki da so nesposobni. Ustvarjanje vzdušja panike in strahu je najsmrtonosnejši virus, ki lahko napade demokracijo – ne samo, da se bo večjemu delu prebivalstva zazdelo, da njihov premislek v nekem posebnem času ni primeren, zaželen ali potreben, in ne samo, da bo vse to od spremljanja (in s tem nadzorovanja delovanja) politike odvrnilo še večji del prebivalstva, ampak bo to dolgotrajno prispevalo k transformaciji države in politike od mesta zagotavljanja dobrega za največji krog ljudi h goli tekmi za zlorabljanje oblastniških moči.

Medtem jih je še zmeraj kar nekaj, ki so za nastalo situacijo hvaležni. Najbrž so to tisti, ki so lahko improvizirane maske iz prtičkov zamenjali za personalizirane različice, ki so jih sešile največje modne hiše tega sveta, s čimer so tudi v kontekstu socialne izolacije iznašli način za izkazovanje svojega statusa. Veseli so tudi globalni spletni trgovci, ki ljudi silijo k nevarnemu delu ob nevarnih pogojih, medtem pa jih, ob preštevanju rekordnih dobičkov, motijo še žvižgači, ki opozarjajo na žrtve ob poti do njihovega bogastva. Res – nismo vsi na istem čolnu, a za mnoge izmed nas poletja sploh ne bo.