Lanski odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev je neustaven

Pobudniki, gospodarski subjekti različnih pravnoorganizacijskih oblik, so ustavnemu sodišču predlagali presojo ustavnosti in zakonitosti Odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji, in sicer le v delu, ki se nanaša na ponujanje storitev. Odlok je vlada sprejela 15. marca 2020, veljati pa je začel naslednji dan, nato pa je bil večkrat spremenjen in dopolnjen.  

Po vsebini pa so pobudniki izpodbijali tudi 39. člen Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), ki je bil pravna podlaga za sprejetje omenjenega odloka. 

Pobudniki zatrjujejo, da je bil odlok sprejet brez pravne podlage, saj naj bi 39. člen ZNB dajal podlago le za omejitev ali prepoved ponujanja in prodaje posameznih vrst blaga in izdelkov, ne pa tudi za prepoved opravljanja storitev. Tako naj bi grobo in brez vsake podlage posegal v več pravic iz ustave, med drugim v pravico do svobodne gospodarske pobude, do varstva dela, do svobode dela in do socialne varnosti. 

39. člen ZNB, ki je bil podlaga za sprejetje tega odloka, pa naj bi bil podnormiran in v neskladju z ustavo. Ukrepi v njem naj ne bi bili dovolj določno opredeljeni, po prepričanju pobudnikov pa bi morali vsebovati tudi varovalke proti arbitrarnosti državne oblasti. ZNB bi moral vsebovati tako določena merila za odreditev posameznega ukrepa kot tudi podlago za določanje časovne omejenosti in pogostosti preverjanja nadaljnje potrebnosti trajanja omejitve, kot velja npr. pri priporu. 

Ustavno sodišče je, kot so zapisali v sporočilu za javnost, opozorilo na svojo dosedanjo presojo, po kateri izvršilna oblast ne sme izvirno urejati vprašanj, ki sodijo na področje zakonodajnega urejanja. Kadar zakonodajalec izvršilno oblast pooblasti za izdajo podzakonskega predpisa, mora v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, ter določiti okvire in usmeritve za podrobnejše podzakonsko urejanje.

Ustavno sodišče je poudarilo, da je zahteva po določnosti zakonske podlage še posebej stroga, kadar gre za omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Splošni akt, s katerim se neposredno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine nedoločenega števila posameznikov, je lahko le zakon.

Ko gre za urejanje svobode dela in svobodne gospodarske pobude zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, po oceni ustavnega sodišča sicer ni v neskladju z ustavo, če zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter izvrševanja pozitivnih obveznosti, ki izhajajo iz ustave, izjemoma prepusti izvršilni oblasti predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodo dela in svobodno gospodarsko pobudo nedoločenega števila gospodarskih subjektov. Vendar pa morajo biti v zakonu določena ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ustavno sodišče je presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev tej ustavni zahtevi ne zadošča, saj vladi prepušča, da po lastnem preudarku določa trajanje omejitev in prepovedi, s katerimi se posega v svobodo dela in svobodno gospodarsko pobudo gospodarskih subjektov. Ob tem pa zakon tudi ne določa varoval, ki bi omejila prosto presojo vlade, kot sta dolžnost posvetovanja in sodelovanja s stroko ter obveščanje javnosti o okoliščinah in strokovnih stališčih, ki so pomembna za odločanje o ukrepih. Ob tem je sodišče presodilo tudi, da Zakon o nalezljivih boleznih ne daje podlage za sprejemanje ukrepov na področju ponujanja storitev, temveč le za blago (in izdelke).