Sabina Pokovec je ena od tolmačk v slovenski znakovni jezik, ki jih dnevno videvate na novinarskih konferencah o epidemiji, da lahko pomembne informacije spremljajo tudi gluhi. Tolmačila je že na prvi vladni novinarski konferenci o koronavirusu, ko je bilo zaradi razvoja dogodkov "vse na horuk". Novinarki Maji Sodja je pojasnila, kako je videti delo tolmačev in kako je videti njihovo delo v času te krize. Znaka za 'korona' pred epidemijo niso imeli. "Ko so se stvari dogajale na Kitajskem, smo spremljali in prevajali kot črko K in virus, ko se je začelo dogajati v Sloveniji, smo pa ugotovili, da se bo beseda ves čas ponavljala. Ponavadi nove besede vpeljejo gluhi, ker je to njihova domena. Tudi sami pogledajo na spletu. Ko sem šla prvič tolmačit, sem našla v britanskem slovarju znakovnega jezika kretnjo korona in sem jo začela uporabljati," se med drugim spominja Pokovčeva. Kakšno je njeno delo, kako in zakaj je postala tolmačka, kdo so še druge tolmačke, ki ste jih videvali vsakodnevno na televiziji, zakaj je njihovo delo pomembno ...? O vsem tem v rubriki 24UR Fokus.

Tudi v času najstrožjih ukrepov zaradi epidemije, v času karantene, ko so bile naše ulice prazne, vsi ljudje so hodili le po svojih nujnih opravkih, je na ljubljanskih ulicah rane ljubljanskim brezdomcem oskrboval in prevezoval begunec. Mohammed Alburai je palestinski begunec, ki je v Slovenijo pribežal iz okupirane Gaze. V pogovoru, v katerem je opisal svojo pot do tu, je večkrat poudaril, da se še nikoli v življenju ni počutil tako varno kot v Sloveniji. In da ravno zato, ker mu je življenje dalo priložnost za nov začetek, z dobrim vrača. V času koronakrize brezdomcem po Ljubljani deli hrano in jim oskrbuje rane. V palestinskih vojnah je delal kot pomočnik bolničarja, zdaj je prostovoljec pri Rdečem križu. "Za nikogar ni lahko življenje na ulici. Morda so naredili napake v življenju, a vsak si zasluži še eno priložnost. Jaz sem jo dobil, zakaj ne oni?" pravi. "Ko jih obiščem, včasih nimajo energije, moči, ker niso jedli, da bi prenesli previjanje in razkuževanje ran. Takrat jih obiščem naslednji dan." Mohammed trdno verjame, da se dobro z dobrim vrača. In po tem načelu skuša živeti vsak dan. V Slovenijo je prišel pred dobrim letom, tik pred koronakrizo se je začel učiti slovensko. Pridobil je status tujca, vložil je prošnjo, da bi k nam iz Gaze prišli tudi njegova žena in dva sinova. Vsak dan se vidijo in slišijo prek telefona, a močno jih pogreša. Tudi o njegovi zgodbi v Fokusu.

Doc. dr. Mateja Logar je ena od tistih zdravstvenih strokovnjakov in strokovnjakinj, ki nas v času koronavirusa obveščajo o številu okuženih, hospitaliziranih, o tem, kako zdravijo covid-19, katera zdravila učinkujejo, kje smo, kdaj bo cepivo. Pripoveduje, da ji je bilo najlepše, ko so začeli odhajati domov prvi ozdravljeni bolniki, ki so na ljubljansko infekcijsko kliniko prišli s covidom-19. "To je bilo tako lepo ... Sploh ti prvi bolniki, ki so šli domov, tega ti nobena stvar ne poplača. Ko se ti nekdo zahvali iz srca." Spominja se, da so bili začetki epidemije na kliniki peklenski, pripravljali so se na italijanski scenarij. "Prve tri tedne smo bili v skrbeh, ali bomo zmogli, ali bo dovolj primerne zaščitne opreme, da bomo lahko zdravili obolele." Vse moči so usmerili v obvladovanje epidemije, delali so nadčloveške napore, Logarjeva je denimo aprila v službi preživela 110 ur več kot sicer, 110 ur nad osnovno obremenitvijo. Čez podobne preizkušnje so šli številni zdravniki in zdravnice, medicinske sestre in zdravstveni tehniki ter drugo osebje v bolnišnicah in zdravstvenih domovih, pa patronažne sestre, negovalke, osebje v domovih za starejše, vsi ljudje, ki pomagajo starejšim, bolnim, nemočnim ... Vsi oni so zagotovo tudi obrazi te krize.

Andrej Šter pa je tisti uslužbenec zunanjega ministrstva, ki je Slovence po svetu med krizo spravljal domov. Organiziral je polete, iskal možne letalske povezave, komuniciral z ambasadami, obveščal svojce.  Kako je to potekalo? Kakšni so bili ti tedni? Retorika, ki jo v nastopih pogosto uporablja, je jasna, razumljiva, prepričljiva, pomirjujoča. Pogosto tudi hudomušna in pikra. Se pa najde tudi kdo, ki mu očita izbor besed v javnih nastopih. "So pa to taki srednjega ranga menedžerji v javni upravi, ki se znajo boljše obleči od mene, pa vedno imajo očiščene čevlje, ampak moti jih vse, kar ni po predpisih in v formi," pravi. Je državni uradnik, ki premore tisto, kar bi morali imeti vsi, ki delajo za državljane in državljanke – samoiniciativnost in zagrizenost pri reševanju njihovih težav. "Zdaj sem že toliko časa na svetu, da mi je težko reči, da se nekaj ne da, če vem, da se da. Ali pa, da nekaj ne bo šlo ... Lahko si dovolim kakšna majhna nasilja nad pravili." Po izobrazbi je sicer pravnik, a pravo in pravičnost, latinsko ius in iusticia, imata – opozarja Šter – skupne le tri črke.

Celoten prispevek najdete na VOYO.