Najtežje covidne bolnike zdravijo tudi v prostorih ginekološkega oddelka

Po hodniku, po katerem so prej vozili ženske na ginekološke operacije, zdaj osebje intenzivne enote interne klinike v polni zaščitni opremi vozi najtežje bolnike s covidom-19, priključene na ventilator ali zunajtelesni krvni obtok. "Nekateri bolniki so res tako kritično bolni in tako težki, da bi bilo zaradi oddaljenosti Infekcijske klinike od glavne stavbe kliničnega centra njihovo vodenje pretežko," pove zdravnica Vojka Gorjup.

Dostop do kirurških in radioloških intervencij je v glavni stavbi bistveno lažji. Enega od bolnikov so morali odpeljati na CT-preiskavo, ker so se mu začela sesedati pljuča. Pri tem ga je bilo treba s posebnim dvigalom prepeljati v drugo nadstropje, ki je na koncu urgence, je povedal tamkajšnji zdravstvenik Enej Ložnar. 

V tem času se prižge alarm, da spraznijo hodnike in zaprejo vsa vrata, bolnika pa skupaj z vsemi aparaturami, cevkami in zdravili odpeljejo v drugi del stavbe. Ložnar pove, da poskušajo vse zmanjšati, kolikor se da. "Tudi aparat postavimo na posteljo. Drugače je to vse ob posteljni enoti, na posebnih stojalih, kjer imamo tudi različne grelce. Nekatere terapije vzamemo s sabo v kovčku, tista, ki mora redno teči, pa gre zraven," opiše.

Manj kot na to se ne da reducirati, pravita, saj gre za izjemno težke bolnike, ki jih aparature dejansko ohranjajo pri življenju. Najmlajša sta stara 34 in 44 let, brez težjih pridruženih bolezni. "Mogoče jih je večina nekoliko pretežkih, nekateri imajo povišan krvni tlak, znan od prej, dva bolnika imata sladkorno bolezen, znano od prej,« pove Gorjupova, ki doda, da sicer nimajo drugih bolezni.  "A vseeno jih covid-19 privede tako daleč, da postanejo eni najtežjih covidnih bolnikov," izpostavi.

Nad njihovim zdravstvenim stanjem tako bdijo vsako minuto dneva in noči. In medtem, ko zdravnik v polni zaščitni opremi vstavlja cevko v bolnikova pljuča, drugi del ekipe v sobo pripelje že novega bolnika. "Prostori niso namenjeni takim pacientom. Tudi vrata se ne odprejo tako, kot bi si želeli, tako da se stiskamo že, ko gremo noter, pa tudi v sobi," pravi Ložnar, Gorjupova pa doda, da je zaradi "dvojnih ali celo trojnih rokavic in gore zaščite občutljivost prstov, ki jo nujno potrebuješ pri nekem posegu, da zadeneš žilo, manjša. "Zato moramo biti še toliko bolj previdni," poudari. Intenzivistka Gorjupova pravi, da je to približno tako, kot bi v poletnih temperaturah fizično delal, oblečen v zimska oblačila.

Po nekaj minutah si že povsem premočen, pa pripoveduje Ložnar, ki je eden od štirih zdravstvenikov, ki v 12-urnem turnusu skrbijo za osem intenzivnih bolnikov. "Vmes je pa še kakšna urgenca, kakšni sprejemi ... Rotacija se kdaj podre in v sobah ostanemo tudi po 10 ali 11 ur. Če ne moreš iti ven tako, da pustiš pacienta popolnoma oskrbljenega, pač ne zapustiš delovišč," pravi.

Z njim pa se strinja tudi intenzivistka, ki dodaja, da bolniki narekujejo njihovo delo, ki je v intenzivnih enotah z najbolj težkimi bolniki, priključenimi na aparature, izjemno zahtevno že v normalnih razmerah.