Izpoved covidnega bolnika: težko dihanje, možje v belem in ohranjanje poguma

"Priznam, nisem si niti mislil, da bom 'korono' kdaj srečal, kaj šele da bom imel z njo takšne težave. Pa vendar se je zgodilo," o svoji izkušnji začne Matjaž Gerčar. Sicer že dolgo dela od doma, družina je druženja praktično prekinila, pravi. "Žena pa je hodila v službo in ker dela v vrtcu, je bila okužba bolj kot ne vprašanje časa."

Nekaj dni po ženini okužbi so se znaki začeli pojavljati tudi pri njem. V službo je sporočil, da bo nekaj dni odsoten, vendar mu je okužba prekrižala načrte in bolezen je preboleval mesec dni. "Prvih nekaj dni je še kazalo, da bo vse okej, potem pa se je začelo. Vročina in kašelj. Glede na to, da zjutraj ni bilo vročine, zvečer pa ni bila preveč visoka, si nisem sploh delal skrbi. Kašelj pa je pritiskal bolj in bolj." Zaradi nizke saturacije krvi s kisikom so ga po nekaj dneh poslali na rentgen v bolnišnico. Tam so se zaradi nizke vsebnosti kisika v krvi odločili, da ga bodo zadržali na opazovanju oz. zdravljenju.  

Na covidnem oddelku zaradi zasedenosti postelj najprej sicer niso imel prostora zanj, zato je moral pred sprejemom v rdečo cono počakati v improvizirani sprejemni covidni ambulanti. 

"Prihod na oddelek je bil poseben, nezemeljski. Prižgan alarm po hodnikih je naznanjal, da prihaja nov bolnik. Namen alarma je, da se zaposleni umaknejo s hodnika, da je prihod v rdečo cono čim hitrejši in s čim manj stiki." 

V sobi so mu na nos nastavili kisik, na prst pa oksimeter, in mu dali prva zdravila – medrol ter zdravila za zaščito želodca. "Hkrati mi izmerijo sladkor. Čez nekaj trenutkov prinesejo prvo injekcijo, ki jo dobim v trebuh — proti strdkom. Tole pa ni hec, si mislim. Ko me čez kakšno uro pustijo pri miru, utrujen od vsega zaspim. Spanja je bilo pravzaprav v prihodnjih dneh še obilo."

Naslednji dan mu je zdravnik povedal, da se mu je raven kisika dvignila ter da ga bodo odklopili s kisika. Zdravnik mu je prav tako pojasnil, da se je njegov imunski sistem pretirano odzval, zato je prišlo do covidne pljučnice. Z medrolom so tako poskušali zaustaviti ta odziv telesa, ker pa ima precej stranskih učinkov, je dnevno dobival injekcijo proti strdkom, stalno pa so mu merili sladkor, ki lahko zaradi zdravil "podivja", je zapisal Gerčar. 

"Poteka bolezni ne morejo napovedati, saj se vsak odzove drugače. Nekateri so po nekaj dneh dobri, nekateri potrebujejo malo več, tretjim pa se še poslabša. Zato mi ne upa zdravnik ničesar napovedati, sproti bomo videli, kakšen bo odziv telesa. Hm, nič kaj vzpodbudno, si mislim, ampak saj sem mlad. Morda mi bo mladost vseeno pomagala. Kasneje sem videl, da to ni nobena garancija."

Po odklopu kisika se je njegovo počutje precej izboljšalo, a dan za tem so znova nastopile težave. Kašelj je postal hujši, sledilo je dušenje – "kot bi mi nekdo zategnil vse dihalne poti in bi dihal skozi majhno slamico." Raven kisika v krvi mu je znova močno padla, zato so ga ponovno priključili, tokrat na večjo količino kisika. 

"Življenje v covidni rdeči coni je zelo živahno. Poleg tega da sem veliko spal, je čas hitro minil tudi zato, ker si vseskozi pod nadzorom. Vse meritve pač vzamejo nekaj časa. In z menoj so imeli – glede na ostale paciente – zelo malo dela. Pa so bili kljub temu ves čas okrog mene. Osebje, ki tam skrbi za paciente, je zares požrtvovalno. Zares škoda, da v vsem tem času niti enega nisem videl v obraz. Počasi jih začneš ločevati po glasu, nekatere tudi po opremi, ki jo nosijo. Veliko imajo nepokretnih pacientov, s katerimi je zares veliko dela. Pa jim nič ni bilo težko."

Po nekaj dneh, ko se mu je stanje izboljšalo, je začel opazovati ljudi okrog sebe in ugotavljal, kakšne posledice pušča covid-19. "In potem opaziš može v belem. Vse zdravstveno osebje je bilo namreč v modrih barvah, vsake toliko pa so prišli možje v belem. Sprva temu ne posvečaš pozornosti. Potem pa začneš malo povezovati stvari. Gospod, ki je bil v moji sobi nepokreten, s saturacijo 90–92 odstotkov, je premeščen v sosednjo sobo. Okej, si mislim, verjetno zato, da bodo lažje skrbeli zanj, ker je večja soba. V naši, ki je bila namenjena trem pacientom, smo bili štirje in je bilo res bolj malo prostora. Naslednji dan med potovanjem na stranišče opazim, da je gospod v tisti sosednji sobi. Popoldan vidim skozi okence naše sobe može v belem, ki nekaj hodijo v to sosednjo sobo. Zvečer je bila postelja, na kateri je ležal, prazna. Nočem si čisto priznati, nočem povezati stvari. Ne, gotovo so ga samo premestili. Oči sem si lahko zatiskal samo do naslednjega dne, ko sem med potjo na stranišče, v eni izmed sob na postelji videl nekaj, kar je bilo zavito v prosojen polivinil. Kmalu zatem so prišli možje v belem z nekakšnim vozom. Pa saj to ne more biti res. Ljudje ne umirajo kar tako. Pa vendar. Po prvem šoku, ko so me zadržali v bolnišnici, je bil to psihično najtežji dan, ko sem si priznal, kaj se dogaja okrog mene."

Ob tem je sklenil, da bo poskrbel, da bo pri sebi začel dvigovati razpoloženje, ter da ne bo dopustil, da ga bolezen zlomi. "V času, ki sem ga preživel v bolnišnici, sem dobil od ljudi ogromno sporočil. Misel, da toliko ljudi misli nate, je nekaj, kar zelo pomaga pri premagovanju črnih misli. In ne morete si misliti, kako veliko pomeni vsako sporočilo, ki ga dobiš v takem stanju. Ko torej nekdo zboli ali je v bolnišnici, se mu nikar ne bojte pisati. Misel, da nisi čisto pozabljen, je vsekakor pozitivna misel, ki ti vsaj malo dvigne razpoloženje." V naslednjih dneh so oddelek še nekajkrat obiskali možje v belem. 

Matjaž Gerčar je ozdravel in zapustil bolnišnico. "Po prihodu iz bolnišnice pa berem komentarje po družbenih omrežjih, kako zelo pretiravajo novinarji, ki so pokazali, kako je na covidnem oddelku. No, lahko rečem, da so zelo realno prikazali stanje, zaradi pietete do umrlih pa niso prikazali vsega. Življenje na covidnem oddelku je zato še mnogo hujše, kot so prikazali," je zapisal. 

Danes se sprašuje, kje smo ga tako zelo polomili. "Ne bi rad sodil, pa vendar nam takšno razmišljanje ne pomagajo pri tem: da večini ljudi tako ali tako nič ni; da se številke prireja; da število smrti ni nič večje kot sicer; da umirajo samo starejši; da potrebujemo samo dovolj prostora v bolnišnici. Veliki večini ljudi nič ni – res je, veliko sicer zdravih ljudi pa potrebuje pomoč in mnogim niti to ne pomaga."

Ob koncu je zapisal, da je najpomembnejše, da v primeru zapletov ohraniš mirno kri, greš pogumno naprej in ne obupaš.

Zdravstvenik: leta neustrezne zdravstvene politike onemogočajo kakovostno obravnavo bolnikov

Gašper Bombač, diplomirani zdravstvenik, ki dela na intenzivni terapiji za covid-19 na infekcijski kliniki UKC Ljubljana, pa je v svojem zapisu, ki so ga objavil v časniku Finance, poudaril, da so številne medicinske sestre in zdravstveniki razočarani nad situacijo v državi, v kateri so leta neustrezne zdravstvene politike privedla do tega, da razmere onemogočajo, da bi lahko vse bolnike kakovostno obravnavali. Pozivi, ki krožijo po družbenih omrežjih, pravi, so zadnja opozorila pred totalnim kolapsom zdravstvenega sistema in delavcev. 

Opozoril je, da so naslovi, ki se pojavljajo v medijih, v slogu "Slovenija zmore", "UKC po hitrem postopku zgradil intenzivno terapijo", "Slovenija ima nadpovprečno število intenzivnih postelj", zavajajoči. "Brez nas, zdravstvenih delavcev, ki nas običajno pozabijo omeniti, teh naslovov ne bi bilo. Za take naslove smo zaslužni mi. Mi, medicinske sestre, zdravstveniki in tehniki (v nadaljevanju sestre), ki se z zdravniki v prvih vrstah bojujemo z virusom, v katerega povrh vsega nekateri sploh ne verjamejo, in dobesedno rešujemo življenja bolnikov na račun svojih. Zgarani, nenaspani, preobremenjeni, v takšnih in drugačnih stiskah, premalo plačani."

Bombač bi rad videl, da bi odločevalci uvideli, da je naš podhranjeni zdravstveni tik pred kolapsom. "In kdaj, če ne zdaj, bi nas, zdravstvene delavce, končno lahko začeli ceniti?" se sprašuje. 

Opisal je tudi njihovo naporno delo z bolniki, pri katerih je potek bolezni najtežji in ki so v umetni komi. Ti imajo v sapnik vstavljeno cevko, v sečnico urinski kateter, v usta ali nos cevko, po kateri hrano dovajajo neposredno v želodec, v arterijo arterijski kateter, prek katerega se meri krvi tlak, v eno izmed glavnih ven venski kateter, po katerem tečejo zdravila, ki vzdržujejo umetno komo. Zgodi pa se tudi, da potrebujejo zunajtelesni krvni obtok. Zdravstveni delavci skrbijo tudi za nego pacienta. 

Opozoril je, da primanjkuje osebja in ustreznih prostorov za namestitev bolnika. Pred epidemijo je namreč ena sestra skrbela za največ dva intenzivna bolnika, sedaj pa ena sestra skrbi za štiri paciente najvišje, četrte kategorije. 

Zdravstveni delavci imajo zgolj en prost vikend na mesec. Preostale dni delajo v treh izmenah. Veliko zaposlenih je že doživelo izgorelost, kar je še dodatno poglobilo kadrovsko stisko. Vseeno pa je z drugih oddelkov prišlo na pomoč več delavcev in tako so nastali novi kolektivi, ki si v težki časih pomagajo in se bodrijo v boju z boleznijo. 

Vseeno pa delajo v okolju, ki v izhodišču ni zgrajeno za intenzivno terapijo. Ogromni dolgi hodniki, navadne bolniške sobe in druge prepreke onemogočajo pregled nad bolniki, ki jih oskrbujejo. Delo v skafandrih pa jim še dodatno otežuje komunikacijo in zmanjšuje vidno polje.

Zato se sprašuje, kako dolgo vsi odločevalci, politiki, vodstva bolnišnic in tisti, ki menijo, da virusa sploh ni, mislijo, da delavci še zmorejo. "Kdo bo skrbel za vaše žene in može, mame in očete, babice in dedke ter preostale ljube, ko odpovemo še mi?"