Koronavirus, kapitalizem in država

Vloga države v kapitalizmu

Ekonomska kriza se je sicer napovedovala že nekaj časa, a ta pandemija je zadeve nekoliko pospešila. Prišlo bo do velikega pada BDP-ja in tudi do posledične ekonomske krize, podjetja bodo propadala, ljudje bodo množično začeli ostajati brez zaposlitve in brez prihodkov, delavski razred bo najbolj na udaru. V tej situaciji je EU suspendirala fiskalna pravila in omejevanje zadolževanja držav z namero, da države s posredno in neposredno finančno pomočjo pomagajo podjetjem in ljudem. Na takšen način so države, vsaj za trenutek trajanja epidemije, zopet prevzele vlogo pospeševanja vsaj agregatnega povpraševanja.

Tokrat je jasno, da se bodo države članice EU reševanja te krize lotile drugače kot pred dobrim desetletjem. Države po vsem svetu trenutno počnejo tisto, kar je njihova »naloga«, oziroma tisto, kar je bilo v času obstoja povojnega kompromisa in obstoja fordistične države blaginje opredeljeno najbolj jasno kot njena naloga – skrb za oblikovanje pogojev za reprodukcijo kapitalistične akumulacije. Države trenutno po vsem svetu sprejemajo ukrepe s ciljem, da ustvarijo pogoje za stabilnost kapitalistične ekonomije in za reprodukcijo kapitalizma. Država tako v bistvu deluje na način, kot je delovala pred globalno neoliberalno revolucijo, ki se je začela v 70. letih prejšnjega stoletja. 

Engels je opredelil državo v kapitalizmu kot kapitalistično državo, kot "kapitalistični stroj, državo kapitalistov, idealnega skupnega kapitalista [ideelle Gesamtkapitalist]". To seveda ne pomeni, da je država (le) orodje vladajočega razreda, temveč predvsem, da skrbi za reprodukcijo celotne kapitalistične formacije, in to navkljub konfliktu z določenimi kapitalskimi interesi. Kot pravi Offe, gre v bistvu za selektivnost in za oblikovanje 'skupnega kapitalističnega' interesa", ki pa je v bistvu reprodukcija kapitalizma. To, kar vidimo danes, je intervencionistično in proticiklično delovanje države, ki poskuša ohraniti kapitalizem nad vodo. Namreč recesija v kapitalizmu pomeni predvsem zaostrovanje razrednega boja in pa nestabilnost ter grožnjo za reprodukcijo kapitalistične akumulacije, saj je ravno gospodarska rast tista, ki omogoča izjemno omejeno redistributivno politiko, pri čemer se ohranjajo visoke stopnje dobičkov in pa minorno izboljšanje položaja velikega števila populacije. Gospodarska rast ima v kapitalizmu vlogo blaženja razrednega konflikta, saj omogoča da se razredni konflikt nekoliko zakrije z omejeno redistribucijo. Predvsem pa, kot pravi Blauwhof, omogoča ohranjanje obstoječih razrednih in političnih odnosov[1].

V tem kontekstu je torej treba tudi razumeti delovanje države v času pandemije koronavirusa. Na takšen način država v bistvu omogoča reprodukcijo kapitalizma, pri čemer pa ne poskuša odpraviti razrednega konflikta, temveč le blažiti. Trenutno situacijo lahko najbolje ponazorimo z Brennerjevemi besedami, da v kapitalizmu "vsi deli družbe slej kot prej spoznajo, da je – če izvzamemo možnost revolucije – zagotavljanje kapitalistične dobičkonosnosti v njihovem lastnem interesu". Torej, trenutno država rešuje kapitalistično ekonomijo zato, ker smo v kapitalizmu vsi posamezniki in posameznice, pa tudi država sama prek davkov, odvisni od reprodukcije kapitalistične akumulacije[2]. 

Zagon gospodarstva in pa gospodarska rast sta nujna v kapitalizmu, da se ne prevprašuje lastninskih odnosov. Recesija pa odpira vrata, da se lastninski odnosi potencialno lahko spremenijo. Država trenutno, ko skrbi za stabilizacijo kapitalizma skrbi tudi za to, da ne pride do prevpraševanja lastninskih odnosov. Zadolževanje držav in razdeljevanje denarja, ki bo marsikje sicer spominjalo na helikopterski denar, je treba razumeti v tej smeri – to je nujno za ohranjanje stabilnosti kapitalistične družbe, ki je razredno razdeljeno in bi se v tej krizi to lahko izjemno zaostrilo. Ko bo te krize konec, kapitalu ne bo treba več staviti na državo zaradi reprodukcije kapitalistične akumulacij. Zaradi tega se zastavlja vprašanje, kako bo delovala kapitalistična država po koncu korona krize v kontekstu nespremenjenih lastninskih odnosov?

Koronavirus, država in konec neoliberalizma?

Tokrat se torej zdi, da se sedanja kriza ne bo izrabila za »doktrino šoka« (Klein), čeprav bi lahko dejali, da je epidemija koronavirusa dejansko eden izmed primerov, ki bi po definiciji lahko bili uporabljeni za doktrino šoka – za uvajanja radikalnih tržnih reform, privatizacijo, deregulacijo in krčenje delavskih pravic. Ekonomist Jože P. Damijan napoveduje, da bo po koncu te krize kot neposredna posledica le-te prišlo do preobrata ekonomske paradigme ter da se bomo po koronakrizi znašli zopet v keynesianskem kapitalizmu, ter da bo država ponovno začela igrati proaktivno vlogo v gospodarstvu z močnimi javnimi storitvami: "Ne gre za konec kapitalizma, pač pa za drugačen kapitalizem. Kot ga je svet že poznal po drugi svetovni vojni. Pri tem ne pozabite, da v učbenikih obdobje med 1945 in 1973 imenujejo zlato obdobje kapitalizma. Ker je to bilo obdobje visoke rasti BDP in visoke rasti standarda prebivalcev ter krepitve srednjega razreda ob hkrati visokih davkih na premoženje in visoki dohodninski progresiji. Kar ni zmogla “velika finančna kriza” iz 2008, bo očitno uspelo temu virusu". 

Vendar takšen sklep nikakor ne sledi logično iz sedanje krize, saj trenutni odziv držav in pa tudi EU ni povezan z vrojenim altruizmom ali pa spremenjenimi odnosi moči med kapitalom in pa široko razumljenim delavskim razredom (proletariat + prekariat), temveč gre predvsem za reševanje in ustvarjanje pogojev za reprodukcijo kapitalistične akumulacije. Ta pa v tem trenutku pomeni omogočanje likvidnostnih sredstev za kapital in pa tudi za ljudi. Ker pa gre za enake politične strukture na ravni EU kot pred dobrim desetletjem, in ker se še predobro spomnimo načina reševanja krize 2008, v kateri je najbolj profitirala že dolgo obstoječa »črna internacionala« (Mastnak), se ne smemo slepiti, da bo ob nespremenjenih razmerjih moči takšno delovanje držav dolgo trajalo. Tudi Varoufakis je veliko bolj skeptičen, saj izpostavlja, da odločitve na ravni EU sprejemajo še vedno na enak način ter da še vedno prevladuje enaka racionalnost, ki je potopila Grčijo pred slabim desetletjem.

Zlata leta kapitalizma po drugi svetovni vojni so bila tako "dolgotrajna" – skoraj 30 let – zaradi tega, ker je obstajala permanentna notranja nevarnost zaradi izjemno močni komunističnih, socialističnih in socialdemokratskih strank in pa obstoja alternative - realnega socializma. Ni šlo za razsvetljenske projekte ali razsvetljene voditelje, temveč za specifična razredna razmerja moči. Danes ni ne zunanje ne notranje grožnje. Zaradi tega je zelo nehvaležno staviti na razsvetljenost politikov in kapitala. V pokriznem obdobju, ki bo obdobje visoke zadolženosti držav in tudi visokih deficitov, bo delovanje države in usmerjenost državnih politik predvsem odvisno od razrednih razmerij moči, pri čemer pa se moramo zavedati, da bo v prihodnosti veliko tudi odvisno od položaja posameznih kapitalističnih držav v kapitalističnem svetovnem sistemu. Kaj hitro se lahko zgodi predvsem v perifernih in polperifernih državah kapitalističnega svetovnega sistema – v EU predvsem zaradi blokiranja izdajanja skupnih koronaobveznic – da bonitetne agencije z nižanjem bonitetnih ocen zopet pahnejo države in ljudstvo na rob propada zaradi pritiskov kapitala. Poleg tega pa je tudi za pričakovati, da  periferne in polperiferne države po vsej verjetnosti lahko pričakujejo nove pritiske mednarodnih finančnih institucij in pogojevanje posojil s pritiski po varčevanju, privatizaciji ter vpeljevanje »strukturnih reform«. 

Za kakršnokoli drastično spremembo znotraj kapitalizma bi potrebovali tudi drugačna razmerja moči, ki pa se lahko spremenijo zaradi koronakrize, ni pa nikakršne nujnosti, da se to zgodi ob pasivnem in defenzivnem delavskem razredu ter ob ogromni premoči kapitala v zadnjih 30 letih. Namreč, če je država predvsem točka "materialne kondenzacije razrednih odnosov moči (Poulantzas), potem je jasno, da je tudi oblika kapitalizma in delovanje države odvisno predvsem od razrednih odnosov moči in pa politične moči posameznih razredov ali razrednih frakcij". 

[1] Projekt odrasti, ki je v zadnjem obdobju vse bolj glasen in popularen, ne more uspeti znotraj kapitalizma, saj odrast v kapitalizmu pomeni predvsem recesijo, ki pa zelo ogroža reprodukcijo kapitalističnih razrednih odnosov. 

[2] Vendar, bistveno je, da država ne počne nič drugega kot je to že večkrat storila – nazadnje pred desetimi leti s socializacijo izgub bank in velikih podjetij. Po tem pa je sledil pritisk na države, da morajo začeti z varčevanjem.