Pravzaprav ni družbene skupine, ki je novi koronavirus ne bi prizadel. Tudi zato, ker je posegel v naše relativno ugodje: "Kar smo videli predvsem v zadnjem desetletju, je bil trend konstantnega užitka. Seveda ne vsi, so deli sveta, kjer je trpljenje še vedno dnevna realnost, precej drugače pa je v modernem zahodnem svetu. Promovirali smo, da moraš uživati za vsako ceno, za vsako ceno moraš biti srečen, absolutno se ne smeš počutiti nelagodno, iskali smo instant zadovoljstvo," pravi psihologinja Barbara Čibej Žagar. 

S tem smo bili obremenjeni in najbrž nam je zdaj zaradi tega ta situacija težja. "Gledano z vidika zgodovine, situacija ni nova, bolezni so obstajale, so pa bili ljudje navajeni več trpljenja. Prav tako so bili bolj pomirjeni z usodo. Danes smo kot človeštvo prišli v narcistično pozicijo, češ – vse zmoremo, smo omnipotentni, kar pa ni res, saj pridejo naravne nesreče in bolezni, ki jih pa ne obvladujemo. Tukaj torej najbrž smo nekoliko kolj ranljivi, saj imamo kot človeštvo nižjo kapaciteto za spopadanje s trpljenjem." 

Okrnjena socializacija otrok ter stiske starejših in zdravstvenih delavcev

So pa nekatere skupine seveda bolj ranljive od drugih. "Če pa črpamo iz izkušnje iz prvega vala epidemije, vidimo, da so zelo ranljivi otroci, saj situacija, ko jih odvračamo od socialnih sikov, ko jim te stike prepovedujemo, posega v normalno socializacijo, predvsem sekundarno socializacijo, ki poteka preko vrstnikov. Ta del socializacije se spreminja in pravzaprav niti ne vemo, na kakšen način, kakšne bodo posledice." 

"Lahko domnevamo, da bodo ti otroci in najstniki, katerih referenčna skupina so vrstniki, imeli morda več težav socialnimi stiki v smislu, kako jih navezati, kako pristopiti k drugi osebi, kako se v vrstniški družbi postaviti zase ... Morda bodo imeli slabše socialne kompetence v smislu komunikacije ali celo s tako osnovno stvarjo, kot je iti v trgovino in nekaj kupiti, saj se zdaj večinoma naroča preko spleta ... Mislim, da bodo potrebne temeljite raziskave, ko bo te situacije konec," pravi sogovornica.  

Druga rizična skupina so zagotovo starostniki, saj številni že sicer živijo v precejšnji socialni izolaciji, imajo že tako slabo socialno mrežo, ki pa je zdaj še dodatno natrgana, četudi zaradi njihove varnosti, saj se morajo izogibati stikov. 

Nekateri celo umirajo sami, tudi v bolnišnicah: "Vsak želi imeti nekoga ob sebi, ko se poslavlja. Kaj konkretno se da narediti, bi težko rekla, gre pa moje razmišljanje v smeri tega, kar ponuja nova tehnologija, najbrž bi se dalo povezati z videoklicem. To zagotovo ni v nasprotju z medicinsko doktrino, bi pa veliko pomenilo, da bi se ljudje lahko videli. Ta stik je pomemben tako za bolnika kot za svojce. To je pomembno in s tem ne bi smeli na hitro opraviti. Navsezadnje imamo kup raziskav, ki kažejo, da psihično počutje vpliva tudi na boljši potek zdravljenja, da telesno na zdravljenje odreagiramo bolje, če smo v dobri psihični kondiciji."

Potem pa so tukaj zdravstveni delavci, še posebej tisti, ki delajo na trenutno najbolj izpostavljenih delovnih mestih. "Tu je na eni strani možnost okužbe večja kot sicer, hkrati pa doživljajo še več pritiskov ljudi, kajti ljudje smo v tem času še dodatno nervozni, toleranca za napake ali čakanje je nižja. V stiski so nedvomno tudi drugi zaposleni, še posebej v segmentih, kjer so ogrožena delovna mesta. O preživetju mora razmišljati marsikateri gostinec. Številni morajo odpuščati, kar ni enostavno ne za njih, še manj pa seveda za tiste, ki so odpuščeni. Nekoliko spregledane so marginalne skupine. Tudi begunci recimo, ki se jih zadnje čase omenja predvsem kot potencialne prenašalce bolezni, so v stiski. V stiski so lahko tudi drugi tujci. Pa revni, ki imajo slabši dostop do informacij, slabše formalno izobraženi, ljudje z duševnimi motnjami ... Skupin je torej več in vsaka zahteva svoj pristop." 

Kot pravi, skušajo tudi v okviru društva psihologov Slovenije izdelati čim bolj jasno sliko situacije: "Pošiljamo vprašalnike določenim ciljnim skupinam kot so delodajalci, šolniki in tako naprej, da bi od njih dobili podatek, kdo so ciljne skupine, ki najbolj potrebujejo pomoč, kakšne vrste pomoč in na kakšen način jo lahko sprejmejo. Za starostnike na primer vemo, da potrebujejo pomoč, so zelo osamljeni, nimajo socialnih stikov, ampak njim neka pomoč, ki prihaja recimo v obliki interneta, ne koristi, ker te tehnologije ne znajo uporabljati."

Elektronske naprave niso same po sebi slabe – dokler starši pozorno bdijo nad vsebino

Jo pa ogromno uporabljajo otroci in mladi in številni se sprašujejo, kakšne bodo posledice. Če smo namreč leta poslušali opozorila o vplivu prevelike uporabe pametnih naprav na zdrav razvoj otrok in mladostnikov, danes številni starši te naprave vidijo kot ključne pripomočke, da v času omejenega gibanja zaposlijo otroke in mladostnike. "O posledicah trenutno še špekuliramo, pravi psihologinja. Konkretna dejstva nam bodo na razpolago kasneje, bi pa rekla, da to najbrž bo potenciralo situacijo. Predstavljate si situacijo, ko oba starša delata od doma, otrok se šola od doma ali pa je vrtčevski in mora biti doma. Če hočeta starša na daljavo opraviti osem ur dela, je treba otroka ta čas nekako zaposliti in pogosto se ga priklopi na "varuške", kot sta televizija ali splet."

Kar pa, poudarja strokovnjakinja, še ne pomeni, da starši nimajo vpliva na to, kakšen bo učinek večje izpostavljenosti napravam: "Kar v teh situacijah vseeno lahko naredimo, je, da pazljivo izbiramo, kaj otrok gleda, katerim vsebinam je izpostavljen. To pa starši lahko usmerjajo. Samo po sebi gledanje televizije seveda ni slabo. Je pa razlika med tem, ali otrok gleda recimo nek resničnostni šov ali pa kvalitetno dokumentarno oddajo. Prav tako bo morda pred napravo presedel uro ali dve, ampak vsebina bo pa povsem drugačna in mislim, da premalo poudarjamo, da je najbolj pomembno, kakšno vsebino se gleda in s kakšnim namenom. Mislim pa, da se bo povečala odvisnost od spletnih iger in družbenih omrežjih pri mladostnikih."

Vsaj v nekaj primerih pa se bo morda zgodilo nekaj povsem drugačnega, nadaljuje: "Opažam pa tudi drug fenomen, ki pa ga bo prav tako zelo zanimivo spremljati – in sicer, da imajo nekateri teh naprav dovolj in bi se - zdaj, ko tega ne smejo - družili v živo. Nekaj podobnega opažam celo pri sinu. Morda bomo ugotovili, da so stvari, ki so se zdele samoumevne, smo jih zato zapostavljali ali so nam bile odveč, torej to, da se srečamo, gremo na pijačo ali v službo, vendarle vrednota. Morda bo ta kriza prinesla tudi pozitiven obrat v naših vrednotah." 

Otroku ne govorite, naj o situaciji ne razmišlja

Je pa v tem času, polnem vprašanj, pomemben pogovor, še posebej z otrokom: "V prvi vrsti je način pogovora o teh temah seveda odvisno od tega, koliko let ima otrok. Vedno se z njim pogovarjamo na način, ki je primeren njegovi razvojni stopnji. Potem pa je predvsem pomembno, da se pogovarjamo odkrito. Da se lahko pogovarjamo odkrito, pa si moramo biti predvsem sami pri sebi na jasnem glede stvari in se s tesnobnostjo spoprijeti na način, ko tega ne prenašamo na otroka. Manjši ko je otrok, bolj je treba govoriti na konkretni ravni, z ilustracijami. Štiri ali pet let star otrok, ki je prej hodil k babici, bo težko razumel, da "je koronavirus za babico ogrožajoč". Ne ve, kaj je virus, kaj je korona, ve samo, da to za babico ni dobro, zato je to treba predstaviti čim bolj razumljivo." 

Pri štirih, petih, šestih letih se otroci začnejo zavedati tudi umrljivosti, kar lahko še okrepi strah, tudi pred tem, da bodo sami umrli. "Treba se je pogovarjati in otroka slišati. Bolj kot bomo otroku govorili "o tem ti ni treba razmišljati", bolj ga bomo porivali v to, da bo s temi mislimi in občutki sam, z njimi pa se bo spopadal tudi tako, da se bo zatekal k fantazijam, ki pa ne bodo vedno pomirjujoče. Tudi za mladostnike velja, da je treba poslušati. Ne jih a priori tolažiti. Stiska seveda je, ampak tudi stisko se moramo naučiti nositi, ne je samo odlagati in odrivati."

Teorije zarote: Na delu je močno zanikanje

Razlage seveda iščemo tudi odrasli. Je pa novi korinavirus pokazal, kako zelo so mnogim blizu "alternativne razlage" - teorije zarote: "Mislim, da je na delu močno zanikanje, zanikamo pa, ko nas je nečesa močno strah. In potem se je najlažje delati, kot da tega ni, da smo kot majhni otroci, ki dajo roko čez oči in rečejo »ni me«. In nekako tako se marsikdo obnaša. Kajti, če se soočimo s tem, da nek virus je, da ima neko ime in način delovanja, potem moramo s tem dejstvom nekako opraviti. Če pa se delamo, kot da tega ni, so pa te teorije zelo prikladno sredstvo, da neko pojasnilo o tem, kaj se dogaja, pa vendarle imamo," razlaga sogovornica. 

"Se mi pa zdi zanimiva psihoanalitična razlaga v zvezi s teorijami zarote, ki pravi, da so k temu bolj nagnjeni ljudje, ki kot otroci niso dobili jasnih odgovorov, še posebej odgovorov, povezanih v zvezi s seksualnostjo in so na nek način ostali lačni odgovorov, potem pa jih vse življenje iščejo in preusmerjajo na druga področja ter iščejo kvazi razlage. Seveda lahko na katero koli vprašanje najdemo teorijo zarote. Gre za precej nezrelo razmišljanje, ki je zelo čustveno obarvano," nadaljuje. 

Običajne razbremenitve so odpovedale, nasilja je več

Na udaru je tudi osnovna celica – družina, kjer se te dni številni počutijo neudobno. "Razpokice, ki so bile že prej, so se zdaj povečale. Za družino, ki že prej ni bila najbolj funkcionalna in ni uspela izpolnjevati osnovnih nalog, je lahko prej vlogo blažilca razmer igralo zunanje okolje. Otrok je šel v šolo in morda tam dobil del tistega, česar ni bilo doma. Starši so šli v službo in tam dobili potrditve, zadovoljitve ... To, da ljudje v službi ostajajo dlje, seveda ni vedno posledica dela, ampak je za marsikoga lažje biti v službi kot doma in se ukvarjati z odnosi."

Posledice pa so vse bolj očitne: "Kolegi, ki delajo na teh področjih, recimo v sociali ali na podobnih mestih, kjer imajo stike z družinami, poročajo, da je tudi več nasilja in to je stvar, o kateri bi morali govoriti več. Običajne razbremenitve so namreč odpovedale, ljudje pa so bolj napeti. Starši so pod velikim pritiskom – delajo od doma, otrok je doma, možnosti, da pride do konflikta, je več. Če ob tem še kdo od staršev izgubi službo, je to že samo po sebi izjemno stresno, kaj šele v tem času. Tudi bolezen, tudi kakšna druga, je dodatna obremenitev in temu bo treba nameniti veliko več pozornosti."

Kam torej po pomoč? "Na voljo je pomoč strokovnih združenj, nevladnih organizacij, tudi na spletni strani Društva psihologov najdete precej materiala. Od tega, kakšni so lahko odzivi posameznikov na to krizo, v smislu anksioznosti, depresivnosti, kako ravnati ... na voljo so sprostitvene tehnike. Podobne vsebine imajo tudi NIJZ, Rdeči križ, Karitas ... Ko pa ni potrebna le edukativna pomoč, ampak pogovor, imajo odprte linije zdravstveni domovi, na voljo je tudi koronatelefon, kjer so na voljo informacije – tudi o tem, kje je na razpolago psihološka pomoč," pravi sogovornica.

Po krizi bodo številni potrebovali pomoč, treba je poskrbeti, da bo strokovna

Psihologi so sicer te dni vse bolj vidni, ko gre za deležnike, ki so vključeni v reševanje situacije, ki je nastala zaradi izbruha novega koronavirusa: "Vključeni smo preko NIJZ, povabili so nas kot partnerja k pripravi akcijskega načrta. Vključeni smo tudi pri Civilni zaščiti, novost pa je, da smo ta teden začeli sodelovati tudi na tiskovnih konferencah. Seveda bi se dalo storiti še več, ampak to pomeni, da mora pobuda prihajati tudi z naše strani. Po drugi strani pa glavnina dela za nas šele prihaja, ko bo glavnina krize mimo, ko bomo videli posledice."

Ta vidnost pa ni pomembna le za aktualno situacijo: "S kolegi smo se pogovarjali, da bo morda to še ena dodatna spodbuda, da se končno sprejme zakon o psihološki in psihoterapevtski dejavnosti, ki ga nimamo. Ljudje bodo po tej situaciji potrebovali pomoč in spet se bo odprla niša za šarlatanstvo. Danes se lahko žal s to dejavnostjo praktično ukvarja kdor koli in nihče od njega – zaradi formalne neurejenosti področja – ne bo zahteval nobenega dokazila." 

Si pa najbrž nihče ne želi, da bi, s koronakrizo zaznamovani posamezniki, pomoč na koncu iskali pri samooklicanih "prodajalcih dobrega počutja".