'Kdor je povzročil tako stanje, ni pravi naslov za rešitev problema'

Da epidemijo izrablja za to, da lahko zlorablja svojo moč, je vladi že pred časom očital penolog, pravnik, profesor in avtor Dragan Petrovec. Velik nasprotnik represije v kaznovalnem sistemu je opozoril, da se je v naši družbi razširil "virus represije". 

Kot opozarja, občutek, da oblast zlorablja moč, na ljudi deluje zastraševalno – to pa pomeni pasivizacijo in čakanje na boljše čase ali pa na pogumnega vodjo, ki se bo uprl in opravil njihovo delo, meni.

"Vladajo nam mrzli ljudje. Mrzli ljudje postavljajo na pomembna mesta sebi podobne. Lažejo nam in svetu. Pravijo, da rešujejo življenja. Reševanje življenj je za to vlado zgolj stranski učinek bogatenja," je dejal na protestnem shodu 27. aprila. Meni tudi, da je na oblasti človek, ki "že tretjič dokazuje, da mu ni mar ne za zakone, ne za moralo, ne za ljudi". S Petrovcem smo se pogovarjali o koronaukrepih in ključnih odločevalcih. 

"Poteze te vlade so psihopatske, v skladu z osebnostjo vodje," ste dejali v enem od nedavnih intervjujev. Katere poteze konkretno ste s tem mislili? 

Če izberem samo najhujše – nabava zaščitne opreme s posredniki in provizijami, prepoved takojšnjega direktnega uvoza, policijska represija, o kateri sem pisal, da se dogaja po diktatu dvojca Janez Janša-Aleš Hojs, napad na medije (STA kot najhujši primer), žalitve evropskih institucij in novinarjev ipd. 

Pred časom sva se pogovarjala o tem, da kot penolog ne zagovarjate represije. A ta izraz se ne omenja več samo na vašem področju – beseda je postala stalnica za opisovanje protikoronskih ukrepov.  

O tem – zlorabi oblasti – pričajo vsi, ki spremljajo dogodke, dokazovanje je povsem odveč. V pravu govorimo v takih primerih kot o "nespornih dejstvih", torej stvareh, ki jih ni treba dokazovati. 

Kako pa lahko že sam občutek, da oblast zlorablja moč, vpliva na psiho in vedenje ljudi? 

Predvsem zastraševalno – to pomeni pasivizacijo in čakanje na boljše čase ali na pogumnega vodjo, ki se bo uprl in opravil njihovo delo (delo tiho čakajočih). 

Razgreto ozračje je prineslo grožnje politikom, vandalizem ... Kaj se dogaja? Je to odraz stisk, v katerih so se znašli ljudje? Sporočilo, da imajo dovolj? Kaj to pomeni za delo policistov in varnost državljanov? 

Državljani so praviloma varni, saj spadajo v krog pravih žrtev, za politike pa je to neka napetost, ki jo različno prenašajo. Najlažje jo prenašajo izrazito psihopatske osebnosti, ki brez zavor samo stopnjujejo represijo. Za policiste je nekaj več dela, zlasti zato, ker politiki pričakujejo in zahtevajo brezpogojno zaščito. 

Na drugi strani pa pride človek z motorno žago pred parlament in ga nihče ne obsoja. Razumejo ga, pojavili so se celo napisi podpore "je suis" in fotografija motorke. Ali leto "izredni razmer" upravičuje takšno ravnanje? 

Gre za posamične incidente, na katere pa se je treba ustrezno odzvati. Tista oseba z motorko pred parlamentom ni predstavljala praktično nikakršne nevarnosti. 

Kako bi morala v takšnih kriznih situacijah reagirati politika, da bi ljudi pomirila? 

Kdor je povzročil tako stanje, in to je predvsem politika, ni pravi naslov za rešitev problema. Tako politiko je treba zamenjati. 

Kaj pa Policija? Če je prej uživala veliko zaupanje ljudi, je med epidemijo in ob spornih kadrovskih menjavah postala organ, ki ljudi kaznuje zaradi rogljičkov in dežnikov. So se policisti znašli v nehvaležnem položaju – med dvema ognjema? 

Da. Vendar del Policije – prepričljivo manjši – brez pomisleka izvršuje skoraj kakršno koli navodilo, naj bo še tako skregano s pametjo in zakoni. 

Kako vi kot penolog gledate na splošen odnos Slovencev do nasilja, upora? Ali znamo stisko kanalizirati na sprejemljiv način ali se prepogosto zatekamo k nasilju? 

Slovenci smo še najbolj nasilni do sebe. Samomori, životarjenje v nasilju – to je samomor na obroke, upor je redka oblika, ki pa sicer dokazuje vitalnost. 

Med epidemijo je naraslo tudi število kaznivih dejanj, več je nasilja v družini. Storilci posledično pridejo v sistem za izvrševanje kazenskih sankcij, obremenitve katerega pa si nihče ne želi. Je to naša nova realnost? 

Ni posebne obremenitve v kaznovalnem sistemu, še vedno ne. Posebnega stopnjevanja ne predvidevam, vsaj glede obremenitve zaporov najbrž ne, so pa napovedi nehvaležne. 

Marsikoga čez rob tudi v tej situaciji požene notranja stiska, neznanje, kako se spopasti s kritično situacijo. Vloga zapora mora biti rehabilitacijska, ne kaznovalna, pravite. Kakšno pomoč lahko tem ljudem ponudi sistem, da se po izpustitvi bolje znajdejo in dejanj ne ponavljajo? 

Z izgubo socialne države je možnost rehabilitacije prav toliko manjša, kolikor manj je socialne države. 

Zdi se, da ima situacija še posebej obremenilen učinek na mlade. Ali pričakujete, da bo to povečalo tudi njihovo dovzetnost za kriminalna dejanja? Kdo in kako jim lahko pomaga, da se to ne bi zgodilo?

Več je depresivnih stanj kot pa agresivnosti. Tu so na vrsti socialne in psihološke, tudi psihiatrične oblike pomoči. 

Ste profesor in tudi pravnik. Kateri ukrep se je vam osebno zdel najbolj nesmiseln? Ali menite, da je vlada dovolj tehtala psihološke učinke posameznih ukrepov in nato določanja izjem? 

Policijska ura, ki so se jo trudili preimenovati – po ukazu policijskega ministra celo zdravniki. Nobenega smiselnega tehtanja ni bilo, kakor izhaja iz počasi razkrivajočih se dokumentov.

Bi bili po vašem mnenju ukrepi za zajezitev epidemije pod drugo vlado drugačni ali pa (zaradi načina komuniciranja) med ljudmi vsaj drugače sprejeti? 

Verjamem, da bi bili manj zavajajoči, manj kriminalni (nabava zaščitnih sredstev), čeprav brez težav nikakor ne bi šlo. 

Kako se bomo po vsem tem pobrali, kakšne bodo posledice, ki jih bo na ljudeh pustila epidemija oziroma, bolje rečeno, trenutna oblast? 

Ne vem. Vem le to, da so se nekateri že med epidemijo izvrstno pobrali. Včasih smo jim rekli vojni dobičkarji, v tem času so pač zdravstveni, pri čemer nikakor ne mislim na večino zdravnikov, pač pa zlasti na tiste, ki so imeli priložnost trgovati z zdravjem.