Kaj so 'mokre tržnice' in zakaj jih kljub nevarnosti ne moremo ukiniti čez noč?

Po izbruhu koronavirusne bolezni covid-19 je Kitajska začasno zaprla mokre tržnice, februarja pa so prepovedali prodajo divjih živali za uživanje. Zdaj, ko se situacija v državi že umirja, so jih začeli ponovno odpirati, čeprav prepoved prodaje divjih živali še vedno ostaja v veljavi. 

Dr. Anthony Fauci, dolgoletni direktor ameriškega Nacionalnega inštituta za zdravje, je prepričan, da so tovrstne tržnice tempirane bombe in bi jih bilo treba nemudoma zapreti. "Resnično me bega, kako, kljub temu da imamo toliko bolezni, ki izvirajo iz nenavadnih živalsko-človeških stikov, teh stvari preprosto ne zapremo," je dejal v televizijskem intervjuju v začetku aprila. 

Izvršna sekretarka Mednarodne zveze za ohranjanje narave (IUCN) Elizabeth Maruma Mrema deli pogled ameriškega strokovnjaka. V intervjuju za Guardian je dejala, da bi ona pravzaprav prepovedala prodajo kakršnihkoli živih živali, ne le divjih – na kitajskih mokrih tržnicah namreč med drugim prodajajo tudi netopirje in mravljinčarje. "Sporočilo zadnjih mesecev je, da če ne bomo poskrbeli za naravo, bo ona na takšen način poskrbela za nas," je dodala.

K popolni prepovedi mokrih tržnic je pozvala tudi skupina več kot šestdesetih ameriških zakonodajalcev, tako iz demokratskih kot republikanskih vrst. Pismo so naslovili na Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) in Združene narode (ZN). "Prodajalci živali zaprejo v majhne kletke, kjer urinirajo, opravljajo veliko potrebo in po možnosti krvavijo, vse to v neposredni bližini živali drugih vrst," so med drugim zapisali in poudarili, da to ustvarja idealne pogoje za 'preskakovanje' patogenov. 

Najnovejša raziskava, ki jo je izvedel GlobeScan za Svetovni sklad za naravo (WWF), je vključevala 5000 anketirancev iz Hongkonga, Japonske, Tajske, Mjanmara in Vietnama. 93 odstotkov vprašanih bi podprlo odločitev vlade, da ukine ilegalne in neregulirane tržnice z divjimi živalmi, 84 odstotkov pa je odgovorilo, da v prihodnosti najverjetneje ne bodo nakupovali na takšnih tržnicah. 

Niso vse 'mokre tržnice' enako nevarne za izbruh bolezni

Kitajska ima kar nekaj odprtih tržnic, na katerih prodajajo le že zaklane živali in pridelke – nekatere med njimi prodajajo nam bolj znane in domače meso, recimo piščančje, medtem ko so druge neštetokrat bolj eksotične, saj prodajajo tudi netopirje. 

Vse tovrstne tržnice ljudje označujejo z enakim imenom: mokre tržnice. Treba pa se je zavedati, da so te, kjer prodajajo divje živali, veliko bolj nevarne za izbruh bolezni. Njihovi patogeni so (poenostavljeno povedano) namreč tisti, na katere ljudje še niso uspeli razviti imunitete oziroma odpornosti. 

Pri odločnem vztrajanju, da je treba zapreti prav vse tržnice, je treba upoštevati tudi socialno-ekonomske faktorje. Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da bi na milijone ljudi z nizkimi prihodi izgubilo dostop do cenovno ugodnih virov hrane, na drugi strani pa so seveda tisti, ki to prodajajo in bi prav tako ostali brez dohodka. 

Razlika med tržnicami z divjimi živalmi in mokrimi tržnicami

Pomembno dejstvo je, da mokrih tržnic ne najdemo le na Kitajskem. Pogoste so tudi v drugih azijskih in afriških državah in v nekaj državah Latinske Amerike. Ker pa je novi koronavirus izbruhnil v kitajskem Vuhanu, bomo pod drobnogled vzeli prav te.

Ključno je tudi razlikovanje med 'mokrimi tržnicami' in tržnicami z divjimi živalmi, čeprav se pojma pogosto uporabljata kot sinonima. Zelo jasna definicija mokre tržnice je, da je to "odprt komercialni kompleks s stojnicami, ki so postavljene v vrste; pogosto so tla spolzka, prehodi, ob katerih prodajajo primarno 'mokre' produkte, kot so meso, perutnina, morska hrana, zelenjava in sadje, pa so ozki". V tej definiciji divje živali torej niso omenjene, saj na 'mokrih tržnicah' ni nujno tudi eksotičnih živali. 

Kot za Vox razlagata medicinska antropologa Christos Lynteris in Lyle Fearnley, ki preučujeta bolezni na Kitajskem, je ta fokus na domnevno eksotičnost živali, ki se prodajajo na teh tržnicah, povezan predvsem s sinofobijo oziroma nenaklonjenostjo nekaterih zahodnjaških medijev Kitajski. "Zahodnjaški mediji pogosto prikazujejo 'mokre tržnice' kot simbole kitajske drugačnosti, kot da gre za kaotične verzije orientalskih bazarjev, območja, kjer ne vladajo nobena pravila in kjer se prodaja živali, ki jih ne bi smeli jesti, in kjer se meša tisto, kar ne spada skupaj – morska hrana in perutnina, plazilci in govedo. A v resnici ni tako, saj je bil izraz skovan v Hongkongu in Singapurju, da bi razlikovali med tržnicami, ki prodajajo sveže pridelke in meso, od tistih, ki prodajajo obstojne dobrine, recimo tekstil," razlagata antropologa. 

'Mokre tržnice' se med seboj torej zelo razlikujejo – nekatere živih živali sploh ne prodajajo, na drugih lahko najdemo žive piščance ali ribe, medtem ko na spet tretjih res najdemo bolj eksotične živali, recimo kače in netopirje. Ko govorimo o njihovem popolnem zaprtju, je treba natančno definirati, katere imamo v mislih, poudarjata strokovnjaka. 

Ogromen kulturni pomen tržnic za ljudi: 'Daje mi občutek živosti' 

V študiji o pomenu mokrih tržnic v urbani Kitajski je eden izmed sodelujočih dejal, da mu sprehajanje po tržnici da občutek živosti v nasprotju z modernimi supermarketi: "Sprehajanje med stojnicami mokre tržnice je moj način sprostitve po napornem delovnem dnevu. Daje mi 'yanhuoqi', občutek živosti. Vedno si obkrožen z drugimi ljudmi, glasnimi prodajalci, svežo, sezonsko hrano. Ko sedim v pisarni, nimam občutka, kateri letni čas je. Tržnica mi to pove." Nek drug moški je v isti študiji dejal, da ceni zaupanje, ki ga stranka razvije s prodajalcem, pa tudi občutek, da pripada neki skupnosti. "Svinjino skoraj vsak dan kupujem od istega prodajalca. Postala sva znanca. Vedno me pozdravi, vreden je zaupanja. Vem, da prašiče dobiva z male farme na podeželju. Sveža je, mehka, bolj vlažna od drugih," preprosto pove. Treba se je zavedati tudi velike kulturne vrednosti, ki jo tovrstne tržnice za ljudi predstavljajo, poudarjajo antropologi. 

Lynteris in Fearnley izpostavljata še to, da tovrstna oblika kupovanja hrane za Kitajce še vedno predstavlja od 30- do 59-odstotni delež. "Zaradi velikega števila kmetov, prodajalcev in kupcev v tej verigi, bi popolna ukinitev 'mokrih tržnic' zagotovo vodila v eksplozijo črnega trga, kot se je zgodilo, ko so ob izbruhu sarsa leta 2003 že poskusili s to možnostjo. Tržnice potrebujejo več regulacije, ne pa ukinitve čez noč," sta prepričana. O nevarnosti preveč hlastne odločitve in vpliva, ki ga to lahko ima na vse v tej prehranjevalni verigi, se strinja tudi Mrema, sekretarka ZN za ohranjanje biodiverzitete. 

Pomen divjih živali v kitajski tradicionalni medicini: 'Gre samo za dobiček'

Čeprav je Kitajska v času izbruha novega koronavirusa ustavila prodajo divjih živali, obstaja precej lukenj v tej prepovedi, ki so povezane s prodajo teh živali v medicinske namene. Podoben pristop so ubrali že leta 2003 ob izbruhu sarsa, prepoved pa so umaknili, ko je bila bolezen pod nadzorom. 

V zadnjih letih so na Kitajskem ustvarili pravi butični trg za omejeno skupino bogatih in vplivnih ljudi, piše Vox. Tisti, ki gojijo oziroma prodajajo eksotične živali, jih oglašujejo z domnevnimi navedbami iz starodavnih kitajskih zapisov, češ, da imajo roževinaste luske mravljinčarja neprecenljive zdravilne učinke. 

Strokovnjaki ob tem poudarjajo, da ne smemo tako zlahka verjeti, da kitajski kupci potrebujejo dostop do tovrstnih produktov, ker je to del njihove starodavne kulture. Peter Li, profesor vzhodnoazijskih študij na Univerzi v Houstonu, poudarja, da je potreba po teh produktih bila ustvarjena s strani industrije za dobiček, pri tem pa so izrabili tradicionalno kitajsko medicino. "Nikoli še nisem videl dokumenta, s katerim bi kitajski potrošniki vlado prosili za prodajo tigrov. Videl pa sem dokumente s strani rejcev divjih živali, ki vlado prosijo: 'Dovolite nam rejo teh živali, da lahko prodamo te produkte'," je nazoren Li. 

Prodaja divjih živali na 'mokrih tržnicah' torej zagotovo predstavlja resno tveganje za izbruh nalezljivih bolezni, ki lahko, kot vidimo, ustavijo svet. Tako strokovnjaki kot tudi tisti, ki so sicer naklonjeni tem tržnicam, se strinjajo, da je tveganje za javno zdravje preprosto preveliko, vendar poudarjajo: treba je najti način, da se to naredi na pravi način, upoštevajoč, koliko ljudi je od obstoja teh tržnic v veliki meri odvisno. Zanimivo bo opazovati tudi, ali bo Kitajska obdržala obstoječo prepoved divjih živali ali pa jo bo ob umiritvi pandemije preprosto pozabila, kot je že enkrat storila.