KOMENTAR: Dost' 'mam

Dost' 'mam predvsem populističnih tez o tem, kaj je šlo narobe.

Za izhodišče postavimo ogledalo dvema priljubljenima tezama v javnosti:

1. Največja napaka je bila storjena pozno poleti in zgodaj jeseni, ko nismo prej zaprli meje s Hrvaško.
2. Največji problem je, ker se ljudje v Sloveniji nismo držali ukrepov tako kot drugod.

Moj odgovor na ti tezi je, da sta obe populistični in napačni. Na obe lahko odgovorimo zelo preprosto:

1. Če drži teza o izvirnem grehu, ki pravi, da bi pozno poleti morali prej zapreti mejo s Hrvaško, naj kreatorji te demagoške teze odgovorijo na naslednje vprašanje: 
Zakaj ima potem Hrvaška, ki je imela to žarišče okužb v drugi polovici avgusta na svojem ozemlju, skoraj ves čas do tega trenutka bistveno boljše epidemiološke razmere kot Slovenija? Pa čeprav so bile šole in gospodarstvo skoraj v celoti odprti do decembra in se dejavnosti tudi zdaj hitreje odpirajo. Kako je to mogoče, če drži ta populistična teza?

2. Teza o tem, da se ljudje ne držimo dovolj ukrepov, denimo, ker smo bolj uporniški, tudi pade zelo hitro:
Ali res kdo verjame, da smo v Sloveniji tako neodgovorni, in to v primerjavi z drugimi po Evropi, da smo zato pristali na 3. mestu najslabših držav po številu umrlih na milijon prebivalcev? Posamezniki in posamezne skupine so zagotovo neodgovorni, ampak ali smo res v povprečju bolj neodgovorni kot pravzaprav vsa Evropa?

Nekaj v teh tezah ne štima, kajne? 

Sam sem zelo podrobno spremljal podatke v zadnjih desetih mesecih, tudi ukrepe. Spodnja vprašanja podajam kot prispevek k analizi, ki bo nujno potrebna, da se bomo ob takšnih razmerah bolje odzvali v prihodnje. Obenem bi bil vesel, če bodo predmet razprave in izmenjave argumentov. 

Vsekakor moramo vsi vzeti v ozir, da gre za izjemne razmere, v katerih smo se vsi iskali, zato želim, da bralci vzamete članek kot konstruktiven. Res pa v spodnjem besedilu nastopam precej ostro v delih, ki jih kot državljan ne morem razumeti. Ne morem denimo razumeti, da tako sramotno ravnamo s starejšimi občani, ki so največje žrtve epidemije.

Moja vprašanja so naslednja:

a) Šolstvo

1. Zakaj v Italiji v osnovnih šolah v primeru suma okužb testirajo vse na šolah (v Avstriji ob odprtju šol napovedujejo ta ukrep), pri nas pa pred odprtjem šol niti ne omenjamo testiranja? Zakaj ne bi v primeru suma okužb vsaj s hitrimi testi testirali vseh v razredu in čez dva ali tri dni ponovili testiranja (po potrebi potem učenci razredov ostanejo doma oziroma gredo na teste PCR)?  Zakaj je ta ukrep za zajezitev novih valov okužb takšna tabu tema?

b) Cepljenje in pravice

2. Zakaj smo tolerantni ob podatku, da je bilo prejšnji teden samo 30 odstotkov zaposlenih v DSO že cepljenih? Zakaj tako zelo spoštujemo pravico posameznikov, da se ne cepijo, zanemarjamo pa dejstvo, da ti posamezniki s tem ogrožajo zdravje in življenje najbolj ogroženih – stanovalcev domov za ostarele. Stanovalci domov predstavljajo 1,2 odstotka prebivalcev v Sloveniji, pa je bilo med njimi več kot 50 odstotkov vseh smrtnih žrtev zaradi covida-19! 

c) Testiranje

3. Kako je mogoče, da direktor ZD Ljubljana Rudi Dolšak javno izjavi, da so skeptični do hitrih testov, ker je delež pozitivnih na hitrih testih manjši kot pri testih PCR? To je tako, kot bi kdo v kostelski občini dejal, da je sumljivo, ker tam sreča manj ljudi kot v centru Ljubljane. Pa saj je vendarle to logično, ker zdravniki na teste PCR pošiljajo osebe z bistveno bolj jasnimi simptomi od tistih, ki jih imajo osebe, ki prihajajo na hitre teste. To bi direktor zdravstvenega zavoda moral vedeti med prvimi! S svojo izjavo je neodgovorno sejal dvome.

4. Zakaj v Istri ni bilo nobene težave, ko so od sredine avgusta na dan testirali 450 do 550 ljudi, v Ljubljani pa je bil še septembra izziv, kako testirati 460 oseb? V Istri je 200.000 prebivalcev, v Ljubljani celo več.

5. Zakaj smo tako pozno začeli uvajati hitre teste? Zakaj stroka vali krivdo na politiko, če so prav vplivni strokovnjaki poleti in še jeseni javno in odločno odklanjali hitre teste? Takoj ko smo jih sistematično začeli uvajati, šele decembra, je število novookuženih v domovih za starejše občane začelo padati. Zakaj jih nismo uvedli prej, kot denimo Avstrijci? Ali bo stroka samokritično odgovorila na to vprašanje? Zakaj mnogi niso hoteli razumeti, da je pogosto bolje, če ob sumih okužb čez kako uro v določeni skupini zaznamo osem ali devet od desetih okuženih kot pa čez dva dneva ali celo več deset od desetih?

6. Zakaj nismo pripravili močne promocijske akcije z nasveti, kako uporabljati hitre teste? Ljudje jih kupujejo vsak dan, tudi po spletu. To bi pripomoglo k zajezitvi okužb.

d) Komunikacija

7. Zakaj smo v nasprotju z mnogimi drugimi državami priče komunikacije nenehnega žuganja? Mar niso ljudje tudi zato izgubili zaupanja? Ali pa niso zdržali. Zadnji primer je bil konec prejšnjega tedna, ko je bilo že jasno, da takoj po novem letu tretjega vala ne bo, da epidemija upada. Vplivni zdravnik dr. Alojz Ihan pa je kljub temu predlagal še strožji ukrep gibanja le 50 metrov stran od hiše! Mar vplivni strokovnjaki sploh spremljajo trende? Ali morda kdo med njimi s svojimi potenciranimi izjavami tudi poskuša povečati svojo prepoznavnost?

8. Zakaj so bile vse poletje izrazito neuravnoteženo izpostavljene vnesene okužbe iz Hrvaške, čeprav je bilo poleti, tudi v drugi polovici avgusta, bistveno več okužb doma? 

9. Zakaj je bolje biti na kavču pred TV kot se sprehajati sam v gozdu? Zakaj je bilo iz uradnih logov malo nasvetov za večjo odpornost?

e) Sledenje okužbam

10. Zakaj nismo sposobni v Sloveniji bolje organizirati sledenja okužbam in smo oktobra povsem izgubili sledljivost, nato je sledilo streljanje z ukrepi kot s šibrovko? Je bilo res tako zahtevno septembra, šest mesecev po začetku epidemije, organizirati boljšo anketno epidemiološko službo, ki bi po standardnih anketnih obrazcih zagotavljala ključne podatke o sledenju okužbam?

11. Zakaj aplikacija Ostani zdrav ni prijazna uporabniku, saj je že samoprijava okuženega preveč zapletena? Koliko okuženih bo šlo najprej na stran NIJZ, nato čakalo na kodo in jo potem vpisalo v aplikacijo? Tudi po dolgih urah čakanja na kodo … 

f) Državljani

12. Zakaj številni državljani vedo, da zabave obstajajo, pa vendar jih ne prijavljajo? Zakaj smo tako strpni do neodgovornih?

13. Ali smo angažirali vse možne inšpekcije, da bi v poletnem času in poznejšem obdobju nadzirale zasebne zabave?

g) Gospodarstvo

14. Zakaj smo delali takšne neumnosti, kot so s celofanom prekrite police v trgovinah? Menda zato, da ne bi bila izkrivljena konkurenca … A konkurenca s spletnih trgovin je pa neizkrivljena? Že tako smo imeli padec kupne moči, pa smo jo s celofanom še zmanjšali.

15. Zakaj so bila en teden smučišča odprta, drug teden ne, pa spet ja, pa spet ne? Mar ni bolje, da se uredi smučanje s hitrimi testi, kot da se neurejeno ljudje gnetejo po lokalnih in drugih hribih? 

h) Mediji

16. Je nekaterim medijem več za svoje rejtinge ali blažitev epidemije oziroma javnega zdravja? Zakaj mediji sploh namenjajo pozornost teoretikom zarot (denimo na nedavnem protestu v Ljubljani, kjer smo celo lahko slišali trditev, da virusa sploh ni)? Trumpa so mediji v ZDA zaradi lažnih informacij in agresivnega komuniciranja po volitvah upravičeno ignorirali. Kakšna je razlika med njim in sejalci teorij zarote?

17. Ali številni mediji res ne premorejo več globine in resursov, da bi ob objavi dnevnih podatkov podali širšo sliko, ne pa da pogosto iz dnevnih podatkov podajajo nekredibilne sklepe? Primer: koliko medijev je denimo po novem letu ob zvišanju okužb opomnilo, da so bili med prazniki dvakrat trije dnevi prosti in da se tudi zaradi tega poveča število okužb po praznikih?

Zaključek

Nikjer ni lahko. Vsi se v tej epidemiji organizacijsko lovimo. Vendar je jasno, da je bilo v Sloveniji huje, ker nismo našli prave kombinacije dobro ciljanih ukrepov in pragmatičnih nasvetov. Tudi zaradi razlogov, ki se skrivajo v odgovorih na marsikatero od zgornjih vprašanj.

Predvsem pa se je pokazalo, da imamo izzive pri:
– določenih službah in strokah, ki so se zaradi slabe kadrovske selekcije kopičile desetletja,
– miselnosti in vrednotah v družbi, ki ne zagotavljajo uravnoteženega varstva pravic, ko gre za zdravje; v primeru epidemije predvsem žal zdravja starejših občanov,
– negativni strokovni kadrovski selekciji okoli političnih strank, kar se je videlo tako pri vladi, še bolj pa pri opoziciji, ki je premalo pozornosti posvetila alternativnim ukrepom za zajezitev epidemije,
– neodgovornih posameznikih.

Prav bi bilo, da po epidemiji to korektno popravimo za boljši jutri. Iskanje dežurnih krivcev ne bo izboljšalo razmer. Ker slovensko ljudstvo še zdaleč ni najbolj odgovorno za slabe razmere. Prav tako ne Hrvaška.