Devet mislecev o prihodnosti: službe, dobavna veriga in (kitajski) novi svet

Natančnih, kaj šele enostavnih odgovorov ni. Je pa to zanimivo obdobje, ki svet postavlja v pozicijo, ko lahko razmišlja o svoji prihodnosti na številnih nivojih – tudi o vprašanjih globalizacije, globalnih razmerjih moči in ekonomskih izzivih, mnogi med njimi imajo korenine še v krizi, ki se je začela leta 2008.

Strokovnjaki različnih področij te dni iščejo odgovore na vprašanja, ki se v povezavi s krizo zaradi novega koronavirusa najpogosteje postavljajo. Mnenj je skoraj toliko kot strokovnjakov, zato je včasih kar nekoliko težko ločiti zrnje od plevela – tudi ko gre za analize in razmišljanja. 

Pri Foreign Policy so zato zbrali mnenja devetih znanih mislecev, med njimi dveh ekonomistov, ki sta se vpisala med dobitnike Nobelove nagrade. Tukaj je torej nekaj pogledov najbolj priznanih strokovnjakov našega časa.

"Potrebujemo boljše ravnovesje med globalizacijo in samooskrbo"

Tako meni priznani ekonomist Joseph E. Stiglitz. Ekonomisti so pogosto nasprotovali idejam držav, ki so želele postaviti trdne nacionalne okvirje, ko gre za prehransko in energetsko varnost. Prepričani so bili, da lahko v globaliziranem svetu vsak trenutek zagotovimo kakršne koli dobrine – če se slučajno kaj zgodi z našimi lastnimi ali z običajnimi potmi, po katerih jih dobivamo. 

Kriza covida-19 je razkrila, da temu ni tako, opozarja Stiglitz: "Kar naenkrat so meje spet postale pomembne. Države so se oklenile svojih zaščitnih mask in medicinske opreme. Novi koronavirus je ljudi opomnil, da je osnovna politična in ekonomska enota še vedno nacionalna država."

"Ko smo gradili navidezno učinkovito dobavno verigo, smo po vsem svetu iskali najcenejše dobavitelje. Ampak to je bilo kratkovidno. Zgradili smo sistem, ki ni odporen, ni dovolj raznolik in je ranljiv, ko se zgodijo motnje. Sistem je odporen le na šibke, ne pa na močne šoke," opozarja strokovnjak. In zdaj se je zrušil. Ker se – kot dodaja, svet ni dovolj naučil iz krize leta 2008, ko se je sesul neodporen finančni sistem.

"Vojna atmosfera pomeni priložnost za spremembe"

Tako meni Robert J. Shiller, ki pravi, da se fundamentalne spremembe zgodijo prav v časih, kot je epidemija covida-19. "To je zgodba tako o trpljenju kot o junaštvu in oba nauka se širita skupaj z boleznijo. V časih vojne ljudje stopijo skupaj proti sovražniku. Ljudje, ki živijo v bogatejših državah, čutijo več sočutja z reveži, saj zdaj delijo podobno izkušnjo. Priložnost je, da situacijo izkoristimo za to, da postavimo nove nacionalne in mednarodne institucije, ki bodo bolj učinkovite v boju proti neenakosti. Morda lahko nujna izplačila, ki so jih države uvedle za pomoč ljudem, ker jih je prizadela pandemija, postanejo podlaga za univerzalni temeljni dohodek," meni strokovnjak. Ki tudi upa, da nas bo kriza česa naučila o tem, kako pomembno je imeti zdrav in dostopen zdravstveni sistem.

"Nevarno je, da bodo izkoristili naše strahove"

Na to pa opozarja Gita Gopinath, ki meni, da je pandemija novega koronavirusa razgalila vse ranljive točke sveta, kjer so meje odprte – med drugim smo se znašli v situaciji, ko je globalna dobavna veriga lahko tudi paralizirana. 

"Če je podpora integrirani globalni ekonomiji že tako ali tako padala pred covidom-19, bo zdaj pandemija najverjetneje vodila k ponovni oceni prednosti in slabosti globaliziranega sveta. Podjetja, ki so del globalne dobavne verige, so na lastni koži izkusila tveganja takšne soodvisnosti in stroške, ki jih povzročijo motnje. Ta podjetja bodo v prihodnje najbrž bolj razmišljala o tveganjih in vzpostavljala dobavne verige, ki bodo bolj lokalne, bolj robustne, manj globalne," ocenjuje. To pa prinaša tveganja predvsem za rastoče ekonomije, ki so se v zadnjih letih zanašale na dotok kapitala, ki je iskal poceni delovno silo in cenejše izdelke. Kot ocenjuje, se lahko zgodi, da bodo bogate ekonomije velik del tega kapitala preusmerile nazaj na domači trg. Ocenjuje tudi, da je prav mogoče, da bomo videli preobrat na področju mobilnosti, ki je leta in leta beležila le rast.

Ampak to niti ni največja nevarnost odmika od globalizacije, ki bo naravna posledica pandemije v vedenju ljudi in podjetij. "Nevarnost so nekateri politiki, ki bodo izkoristili strah ljudi pred odprtimi mejami. Ti bi lahko uvedli protekcionistične ukrepe pod preobleko samooskrbe in omejili gibanje ljudi z izgovorom, da skrbijo za njihovo zdravje. Zato je v rokah voditeljev, da vseeno obdržijo duh mednarodne enotnosti, ki nas je združeval več kot pol stoletja."

"Nov žebelj v krsti globalizacije"

Tako pandemijo ocenjuje Carmen M. Reinhart, ki izpostavlja zgodovinske nauke:"Prva svetovna vojna in ekonomska depresija v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja, sta pokopali predhodno globalizacijo. Poleg postavljanja trgovinskih ovir in kapitalskih kontrol je k temu pomembno prispevalo tudi dejstvo, da je okoli 40 odstotkov držav bankrotiralo, kar jih je odrezalo od finančnih trgov."

Kot ocenjuje, bo okrevanje po pandemiji dolgotrajno in zapleteno. "Dvomi v globalno dobavno verigo, varnost potovanj, skrb za večjo samooskrbo ... Vse to bo ostalo še dolgo po tem, ko bo pandemija obvladana. Škoda, ki jo bosta utrpela mednarodna trgovina in finančni sektor, bo dolgotrajna."

"Razkrile so se vse obstoječe težave"

Tako pa meni Adam Posen, ki je prepričan, da se bodo nekateri od teh izzivov samo še poglobili. Med njimi izpostavlja stagnacijo, prepad med bogatimi in revnimi državami, pretirano zanašanje na ameriški dolar in naraščanje ekonomskega nacionalizma. "Vlade bodo svoje ekonomije vse bolj zapirale pred svetom in to bo samo še okrepilo prva dva trenda – stagnacijo in ekonomske razlike."

"Na potezi so centralne banke"

Tako pa je prepričan Eswar Prasad, ki meni, da se tokrat bankirji tega tudi zavedajo. "Zavihali so rokave, odrekli so se nekaterim lastnim pravilom." 

"Fiskalni paketi vlad na drugi strani so se izkazali za politično zahtevne, pogosto ne targetirajo področij, kjer bi bili najbolj potrebni."

Delno rešitev torej vidi v centralnih bankah, ki da lahko prevzamejo del dela, ki ga je treba opraviti v prvi bojni liniji. "Bankirji centralnih bank, dolgo znani kot posebej previdni in konservativni, kažejo, da znajo biti kreativni v hudih časih in v časih, ko se politika težko sporazumeva čez različne politične pole. Zdaj so se znašli v prvi bojni liniji in morali bodo prevzeti nove naloge in bremena."

"Normalnost, ki je ne bo nazaj?"

Adam Tooze meni, da smo se znašli v tako nenavadnih časih, da se bo realnost za vedno spremenila. "Ekonomske izgube so ogromne, mnoge države so se znašle v večjem ekonomskem šoku kot kadar koli prej. Za določene sektorje, kot je trgovina, ki se že tako sooča s hudo spletno konkurenco, se lahko začasno zaprtje izkaže za usodno. Veliko trgovin se ne bo več odprlo, izgubljenih bo veliko delovnih mest, mnogo lastnikov malih poslov in njihove družine so se znašli na robu katastrofe."

"Po ekonomski krizi leta 2008 je bilo veliko govora o tem, da moramo biti pripravljeni na negotovost. Zdaj vemo, kako je v resnici videti radikalna negotovost."

"Zdaj smo priča največjemu skupnemu reševanju gospodarstva po drugi svetovni vojni, ampak vse bolj kaže, da samo en krog pomoči ne bo dovolj." Prav tako se sprašuje, kje so skrivajo rešitve iz časov, ko po njegovem bankirji centralnih bank "izvajajo akrobacije", dolgovi pa se kopičijo.

"Če bo odgovor poslov in gospodinjstev beg v varnost, potem se bo večala stagnacija. Če bo odgovor na nakopičen dolg varčevanje, bo samo še huje. Potrebujemo vizijo za izhod iz krize."

"Veliko izgubljenih delovnih mest bo ostalo izgubljenih"

Tako meni Laura D’Andrea Tyson, ki ocenjuje, da bosta pandemija in obdobje okrevanja le še pospešila digitalizacijo in avtomatizacijo dela, torej trend, ki v brezposelnost potiska številne nekvalificirane ali srednje kvalificirane delavce. Ta trend je v zadnjih letih že pripomogel k stagnaciji plač in naraščajoči dohodkovni neenakosti. 

"Storitvena ekonomija bo še naprej beležila rast, se bo pa v tem kontekstu zmanjšal delež, ki se nanaša na prodajo, turizem, potovanja ..."

"Veliko delovnih mest po krizi ne bo obnovljenih. Bo pa več povpraševanja po delavcih v osnovnih storitvah, kot so varnost, zdravstvo, logistika, javni promet in prehrana."

Prepričana je tudi, da bomo spet videli porast prekarnega dela in pa porast spletnih izobraževanj, ki bodo ljudem omogočila, da pridobijo nova znanja, potrebna v novi realnosti.

Premik k svetu, kjer glavno vlogo igra Kitajska?

K temu scenariju se nagiba Kishore Mahbubani. "Zakaj se bo ta trend nadaljeval? Američani so izgubili vero v globalizacijo in mednarodno trgovino. Številni trgovinske sporazume vidijo kot toksične – in to neodvisno od tega, ali je Donald Trump predsednik ali ne. Na drugi strani Kitajska ni izgubila vere v ta sistem in za to obstajajo zgodovinski razlogi. Kitajski voditelji še pomnijo zgodovinsko lekcijo, ko je zapiranje države vodilo v slabo obdobje za državo od 1842 do 1949. Nasprotno so zadnja desetletja odpiranja prinesla preporod. Poleg tega so Kitajci doživeli eksplozijo samozavesti, čutijo se sposobne tekmovati kjer koli." 

Avtor knjige Has China Won?  tako meni, da imajo ZDA dve možnosti – da v boju za globalno dominacijo nadaljujejo z geopolitično in ekonomsko vojno s Kitajsko ali se tej tekmi odrečejo in s Kitajsko skušajo sodelovati, kar bi po njegovem mnenju izboljšalo življenjske pogoje številnih Američanov. "Vendar pa to, glede na nastrojenost ameriške politike, ni verjetno."