V ameriški vesoljski agenciji NASA so skoraj prepričani, da je ameriški astronomski satelit EUVE (Extreme Ultraviolet Explorer) davi ob 5.25 po srednjeevropskem času nenadzorovano vstopil v Zemljino ozračje, v njem na višini približno 80 kilometrov razpadel in zgorel, ostanki pa naj bi nekaj minut kasneje padli v vode severovzhodnega dela Perzijskega zaliva, vzdolž obal Iraka, Irana in Kuvajta.
Po izračunih, objavljenih v torek, bi moral satelit strmoglaviti danes med četrto in 13. uro po srednjeevropskem času.
Ameriško letalsko in vesoljsko poveljstvo NORAD bo padec satelita lahko potrdilo najkasneje od osem do deset ur kasneje. Koordinate predvidenega padca so 28,2 stopinje severne zemljepisne širine in 50,7 stopinje vzhodne dolžine.
Po pričakovanjih naj bi približno devet delov 3275 kilogramov težkega satelita padlo na Zemljo na območju dolgem od 800 do 1000 kilometrov. Satelit je v ozračju zaradi velikega trenja predvidoma v glavnem zgorel; domnevno padli ostanki so iz titana in nerjavečega jekla, tehtajo pa od 1,8 do 45 kilogramov.
Za satelit, z nosilno raketo delta 2 so ga utirili 7. junija 1992, so predvidevali da bo deloval tri leta, a je svoja opazovanja normalno izvajal do decembra lani. EUVE ni imel sistema za nadzorovano vrnitev. Padel bi lahko kamorkoli na območju med 28,5 stopinje severne in 28,5 stopinje južne zemljepisne širine.
Satelit so na začetku upravljali iz vesoljskega središča Goddard v ZDA, kasneje pa je nadzor nad njim prevzela Univerza Kalifornija v istoimenski ameriški zvezni državi. Ameriški strokovnjaki trdijo, da je satelit odprl "novo okno" v vesolje. V ultravijoličnem delu spektra od 70 do 760 angstremov, je zaznal več kot 1000 virov sevanja tako imenovanih bližnjih objektov in nekaj deset takšnih virov izven Galaksije. Pred odpravo so napovedovali, da bo našel le vsega 24 virov sevanja.
Extreme Ultraviolet Explorer sicer ni prvi satelit, ki je nenadzorovano padel na Zemljo. Znanstveniki navajajo, da zgolj redki sateliti ob strmoglavljenju ogrožajo prebivalce, saj ob vstopu v atmosfero v veliki meri zgorijo. Leta 1978 je pozornost zbudil ruski vohunski satelit Kosmos 954, ki je bil opremljen z jedrskim reaktorjem, in katerega deli so padli na nenaseljeno območje v Kanadi. Pri tem so jedrski odpadki onesnažili neko jezero, sanacija območja pa je stala več milijonov dolarjev. Leto kasneje so v 2000 kilometrov dolgem in 60 kilometrov širokem pasu, ki se je razprostiral od Indijskega oceana preko Avstralije, na Zemljo padli tudi do 450 kilogramov težki deli ameriške vesoljske postaje Skylab. Eden od delov je v Avstraliji zadel neko kravo, ljudje pa niso bili ranjeni. Marca 1996 so v Atlantski ocean padle razbitine nekega kitajskega satelita, novembra istega leta pa so za vznemirjenje poskrbeli ostanki ruske vesoljske sonde Mars 96 z 270 kilogrami plutonija na krovu, ki naj bi po napovedih znanstvenikov udarili ob vzhodno obalo Avstralije. Razbitine so nato na olajšanje svetovne javnosti padle v Tihi ocean 1300 kilometrov zahodno od Južne Amerike. Lani pa je v Zemljino atmosfero nadzorovano vstopila ruska vesoljska postaja Mir. Večina 140 ton težkega umetnega satelita je zgorela, manjši delčki pa so padli v Tihi ocean.
