Prvi znaki bolezni so vročina, mrzlica, krči in dušenje. Obstajajo tri vrste vraničnega prisada: neposredni stik s kožnim vraničnim prisadom, črevesni vranični prisad z zaužitjem okuženega mesa in pljučni z vdihom spor, ki vsebujejo bakterijo vraničnega prisada.
Bakterije vraničnega prisada je mogoče zlahka gojiti, več težav je z njihovim razširjanjem, saj je treba v proizvodnem procesu veliko količino bakterij predelati v prašek. Okužba z bakterijami vraničnega prisada v obliki prahu potem ni več nobena težava, kot kažejo najnovejši primeri napadov na posameznike iz ZDA.
Bakterije je zelo težko odkriti, resnično nevarne pa so za ljudi, ki živijo na ravninskih območjih, kjer je podnebje suho in vetrovno. V kolikor je okužba z vraničnim prisadom dovolj zgodaj odkrita, pomaga zaužitje antibiotika, v nasprotnem primeru se bolezen praviloma konča s smrtjo, ki nastopi v enem do treh dneh po pojavu prvih znakov bolezni.
V srednji Evropi je bolezen redka, posamezniki zbolijo po stiku z okuženo živaljo. Pri okužbi s sporami je potreben vdih precejšnje količine bakterij, da se bolezen razvije.
Doslej najhujši primer okužbe z vraničnim prisadom je bil leta 1979 v Sovjetski zvezi, ko je bakterija ušla iz vojaškega laboratorija v Sverdlovsku. Od okrog 80 okuženih ljudi jih je umrlo 68. Simptomi so se v tem primeru pojavljali od dva do 43 dni po okužbi.
Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja RS so v Sloveniji zadnji primer okužbe odkrili leta 1983, ko sta zbolela lastnik bolne živali in mesar, ki je žival zaklal.