Povsem razumljivo in legitimno je, da si države prizadevajo obvarovati ključne vrednote, na katerih temelji njihova ureditev, kamor se v skladu s slovensko ustavo uvršča tudi varstvo osebnih podatkov posameznikov. Ker se dandanes vse večji del družbenega dogajanja seli na internet, so države svojo ureditev v številnih primerih prisiljene uveljavljati tudi v tem novem globalnem elektronskem okolju. Vendar pa morajo biti pri tem skrajno pazljive. Prvič, zavedati se morajo, da v internetu niso same in edine in da njihova jurisdikcija v njem ni tako samoumevna, kot bi si morda želele. Drugič, s svojimi ukrepi lahko še najbolj prizadenejo tiste, ki so od vseh najmanj krivi, to so ponudniki internetnih storitev (ISP), ki morajo nazadnje nositi breme velikopoteznih odločitev državnih organov.
Ukrep inšpektorja za varstvo osebnih podatkov v zadevi udba.net je sporen iz dveh razlogov. Prvi je strogo zakonski, saj zakon inšpektorju ne daje pristojnosti nad ISP-ji, ker ti niso upravljalci ali obdelovalci osebnih podatkov, temveč zgolj posredniki pri prenosu (t. i. mere conduit), kar je jasno izraženo tudi v Direktivi EU 2000/31 o e-trgovini. Skladno s tem bi tovrstni ukrep lahko odredilo kvečjemu pristojno sodišče, ki bi npr. odločalo v civilnem sporu glede kršitev pravic prizadetih posameznikov.
Drugi razlog je širše družbeni, saj omejevanje dostopa do tujih internetnih strani na podlagi odredbe celotni skupnosti domačih ISP-jev v demokratičnih državah ni razširjeno in lahko v skrajni fazi vodi do vzpostavitve centralnega filtrirnega (proxy) strežnika za vso Slovenijo, kakršnega poznajo npr. na Kitajskem al i v Singapurju. Kot posledica bi internet za prebivalce Slovenije izgubil naravo globalnega okolja, saj bi si ti smeli ogledovati le tiste spletne strani, ki bi bile v celoti prilagojene domačim normam in standardom.
V tem komentarju se ne želim spustiti v vprašanja moralne in pravne presoje spletnega mesta udba.net, o katerih bodo na pobudo prizadetih posameznikov ali državnega tožilstva najverjetneje odločala pristojna sodišča. Ne glede na težo prizadetih pravic posameznikov in javnega interesa namreč ni mogoče zanikati žalostnega dejstva, da se je država Slovenija regulative interneta lotila na skrajno vsiljiv in pravno sporen način.
