Katera so tveganja genske tehnologije in kaj nas lahko ogrozi? Vodja projekta Humane Genome Project Francis Collins pravi, da zaradi možnih zlorab genskega inženiringa ne more spati. Družbeni nadzor nad uporabo genskega inženiringa je nedvomno potreben in nujen, toda kako zagotoviti njegovo polno učinkovitost in družbeno pravičnost? Jasno je, da javnost ne sme biti odrinjena od dialoga z znanostjo in tehnologijo, kajti o prihodnosti sveta in usodi še nerojenih generacij se je potrebno pogovarjati in tudi dogovarjati. To je civilizacijska nujnost, izziv sedanji demokraciji in etična obveza za politike, znanstvenike in tehnologe.
Najbolj črni biotehnološki scenariji govore o svetu kloniranih himeričnih transgenih kreatur, eugenični civilizaciji gensko sprogramiranih ljudi – androidov, genski diskriminaciji na osnovi posameznikovega genskega profila, nastanku genskega kastnega sistema – genetokracije, fabriciranju človeških rezervnih delov, genski kirurgiji človeških zarodkov, standardiziranih in egaliziranih otrocih, nadomestitvi naravnega človekovega razmnoževanja z genteh replikacijo, bioindustrijskemu substitutu za svet divjih živali, patentiranih komponentah človekovega genoma in še bi lahko naštevali.
Zmožnosti presegajo najhujše nočne more
Zmožnosti genske tehnologije presegajo hkrati najbolj fantastične vizije in najhujše nočne more. Toda genska tehnologija je le ena izmed številnih tehnoloških možnosti prihodnjega razvoja človeštva, ne pa edina. Ob pričetku 21. stoletja zremo v nek drug svet, popolnoma drugačen od zamisli klasične znanosti, svet, ki je kot kvantni kalejdoskop, nenapovedljiv in kaotičen. Nenavadno in obenem pomenljivo je, da se genska tehnologija še vedno poslužuje že dolgo presežene paradigme razmišljanja značilnega za industrijsko revolucijo.
Genski tehnologi nenehno zatrjujejo, da imajo vse pod nadzorom in da lahko predvidijo in napovedo posledice svojih biotehnoloških učnih uric. To dejstvo potrjuje resnici, da genski tehnologi pravzaprav ne poznajo dovolj predmeta svojih raziskav, niti ne obvladajo možnih tveganj, ki jih prinaša ta tehnologija. Dokazov je dovolj. V zagovor svoje patentne pravice nad življenjem genski tehnologi npr. trde, da so transgena bitja njihov izdelek, njihov izum in njihova intelektualna lastnina, ker se v naravi ne pojavljajo in torej niso bila »predmet« evolucije. Ko pa odgovarjajo na kritike okoljevarstvenikov, ki zahtevajo prepoved izpustov transgenih organizmov v okolje, pa kaj hitro napravijo intelektualni salto mortale. Tedaj vneto zagotavljajo, da so to popolnoma varni in »naravni« organizmi, ki so jim le »pospešili« tradicionalno selekcijo z dodajanjem izbranih željenih lastnosti. To vzbuja resne dvome v verodostojnost in varnost te stroke.
Ko spustimo organizem v okolje, ga ne moremo priklicati nazaj
Cilj genskih tehnologov je, da nepredvidljivo biosfero nadomestijo s predvidljivo novo biotehnološko tehnosfero in sicer na način, da bi naravno evolucijsko matrico zamenjali z genskim konstruktom substituta narave po svoji zamisli. Naravni evolucijski časovni ritmi delujejo prepočasi, zato je njihova ambicija pospešitev, oz. reprogramiranje življenja za pridobitne namene. Njihovo delovno področje ni organizem. Spoštovanje entitete osebka in vrste nadomešča ekonomika gena (tržna vrednost patentiranega gena danes dosega ceno okrog 50 milijonov USA$). Organizem s tem pridobi značaj uporabne vrednosti kolekcije genov in izgubi vrednoto naravne diskretne entitete evolucije in življenja. Gledano biotehnološko so vsa živa bitja, s človekom vred na ta način zreducirana na zbirke genov, ki jih lahko s serijo elaboriranih postopkov ekstrahiramo, manipuliramo in rekombiniramo v poljudno število transgenih kombinacij. Toda človek ni le uporabna zbirka genov. Tak vulgarni redukcionizem globoko žali dostojanstvo človeka.
Danes si nihče ne upa z zanesljivostjo napovedati, kako se bodo GSO vedli v okolju. Ko spustimo tak organizem v okolje, ga ne zmoremo več priklicati nazaj v laboratorij. GSO se v okolju lahko razmnožuje, migrira, mutira in prenaša dodani genski material na druge organizme, kjer se lahko rekombinira v nenapovedljive genske ekspresije. Zaradi tega bi morali vsako transgeno bitje previdnostno obravnavati kot prišleka z drugega planeta.
Za kaotična dogajanja narave človek ne zna postavljati standardiziranih napovedljivih modelov.
Javni interes mora biti pred profitnim interesom
Genska tehnologija ima tendenco im moč, da lahko vstopi v vse pore našega življenja, prehrano, spolno in zakonsko življenje, zaplajanje, rojevanje, vzgojo in šolanje otrok, naše zaposlovanje, delo, življenje in smrt in s tem medicino postavlja pred velike dileme njenega poslanstva. Genska tehnologija je stroka v pričetku svojega razvoja in pri genskem testiranju so njene napovedi danes še na stopnji verjetnosti, ki ni višja od vremenske napovedi. Imejmo na umu, da je v centru te nove eugenične tarče človek. Nekateri biotehnologi namreč že načrtujejo konstrukt eugeničnega človeka, androida, popolnega substituta naravnega človeka.
Živinorejski in poljedelski modeli »najbolj produktivne črede« in »visokodonosnega polja« bodo s pomočjo biotehnologije kaj hitro prenosljivi na človeško populacijo. S tem pa postaja potencial genske tehnologije strahotna moč manipulacije in popolnega nadzora nad človekom samim. Eugenična ideologija je že dosedaj povzročila človeštvu mnogo zla, ponižanj in trpljenja. Spomnimo se le nacističnih taborišč smrti. Že dolgo pa poleg paradigme eugenično naravnanega genskega determinizma, obstaja še neka druga resnica, eufeničen pogled na svet in eufenična kozmologija.. Dostojanstvo človeka in svetost življenja nedvomno zahtevata prehod na eufenično kulturo prihodnosti. Prihodnost človeštva ni tehnološko vprašanje, ampak zahteva kulturni preobrat k eufeničnim vrednotam.
Območje Slovenije je eden od svetovnih centrov biotske pestrosti tako prostoživečih organizmov, kakor tudi tradicionalnih varietet kulturnih rastlin. Modra oblast bi morala že zaradi strateškega varovanja lastnih genskih virov proglasiti moratorij za vse izpuste GSO v okolje, obenem pa v imenu pravice do izbire in pravice do informiranosti potrošnikov določiti obvezno deklariranje vseh uvoženih živil, ki vsebujejo sestavine GSO. Ne gre torej za omejevanje znanosti, pač pa za uveljavljanje previdnostnega načela pri varovanju narave in človeka. Javni interes državljanov mora biti pred privatnim profitnim interesom le nekaterih. Kreiranje naše prihodnosti na osnovi biotehnoloških vremenskih napovedi bi bila norost.
Anton Komat, svobodni raziskovalec
