Po eni strani je res, da mnogi ljudje na urgence prihajajo tudi povsem po nepotrebnem – ker si želijo posveta pred odhodom na dopust, da jim odstranijo klopa ali rešijo vraščen noht ... Takšni primeri dejansko obstajajo. Po drugi strani pa je tudi res, da so urgentni centri preobremenjeni predvsem zaradi povsem sistemskih problemov našega zdravstva – od preobremenjenost zdravnikov na primarni ravni do preslabe diagnostike in čakalnih dob in da se ta val potem preliva na urgence.
Dejstvo pa je, da mnogi, ki nimamo medicinske izobrazbe, sami pogosto ne znamo presoditi, katero stanje je nujno in katero lahko počaka, kdaj smo življenjsko ogroženi, katera poškodba terja urgenco, katero stanje, bolezen ali poškodba pa ne. Kdaj torej na urgenco in kdaj ne?
Tudi na ministrstvu za zdravje pravijo: "Ocena nujnosti stanja je čisto subjektivna od človeka samega, ki je zaskrbljen za svoje zdravstveno stanje. In seveda kasneje po pregledu je samo zdravnik tisti, ki lahko oceni, ali je zdravstveno stanje bilo toliko resno, da je potreboval obisk na urgenci ali pa bi lahko to storitev opravil pri svojem osebnem izbranem zdravniku."
Kje na urgenci zaračunavajo in za kaj in kje ne zaračunavajo? Se lahko zgodi, da nekdo v strahu pred računom z nujnim stanjem ne pride na urgenco? Se lahko denimo ponovi tudi primer makedonskega delavca iz leta 2010, ki ga je pred uvedbo triaže zdravstveni tehnik opozoril, da je možno, da bo plačal, če ni res nujen primer, ker mu delodajalec ne plačuje zavarovanja. In se je delavec obrnil, preden bi bil sploh pregledan, in kasneje doma umrl ...
KOMENTARJI (60)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.