Diskurz, da so kulturniki paraziti in prisesanci na državne jasli, je neprimeren in žaljiv. Kultura je za narod izjemnega pomena. Slovenci smo preživeli kot narod, ohranili jezik in identiteto. Kultura se ne meri z vatli proračunskega porabnika, je pa po letu dni epidemije na kolenih. In ključno – ostala je brez ključnega sogovornika – države. V rubriki 24UR Inšpektor sta temne lise, ki so se zgrnile na kulturno krajino, odstirala novinarja Maja Sodja in Miha Drozg.
Neposredni, mestoma obupani, ker se marsikdo bori za kruh, hkrati optimistični, željni dela, so izjemni sogovorniki: Tomi Meglič iz Siddharte, Marko Mandić, igralec Drame, Igor Samobor, ravnatelj Drame, igralec in fotograf Jernej Čampelj, ki je nastavil ogledalo s fotografsko akcijo "Mi smo kultura", Matej Šarc, direktor Slovenske filharmonije, režiser Matevž Luzar, direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar, lučkar Črt Birsa in organizator koncertov Mitja Prezelj.
Glasbeniki
Prepoved koncertov je mnogim odvzela edini vir preživetja, opozarja Tomi Meglič. Prizna, da je njemu kot glasbeniku in kot avtorju precej lažje, a brez teh ljudi v ozadju, ki imajo znanje, izkušnje, kilometrino, tudi Siddharta na odru ne bi zažigala, kot smo je vajeni. "Ti ljudje so pomembni, ker te poznajo najboljše poleg banda. In se počutiš, čeprav nismo krivi, odgovornega zato, da oni nimajo nobenih prihodkov, ampak res nobenih."

Tudi Slovenska filharmonija, osrednja nacionalna glasbena institucija, ni izjema, ki bi jo epidemija zaobšla. Morali so se prilagoditi, poudari Matej Šarc. "V prvem valu epidemije lani spomladi smo po približno mesecu in pol abstinence pričeli s prirejanjem t. i. spletnih filharmoničnih koncertov. S tem smo potem nadaljevali tudi jeseni, vmes pa smo imeli kolikor toliko spodoben zaključek sezone, kajti mogoče je bilo izvajati koncerte na prostem, tudi ukrepi so se razrahljali."
Organizatorji
Mitja Prezelj je organizator koncertov. Green Day, Billy Idol, Alice Cooper, Manu Chao … Tradicionalni božični spektakel Magnifica konec leta 2019 v Stožicah je bil zadnji, ki ga je organiziral. Od tedaj je, zaradi epidemije in ukrepov, brez dela, brez prihodkov."Imam 100-odstotni upad prihodkov, ostali so mi stroški. Koncerti, ki so prestavljeni, ne vem, kdaj se bodo lahko sploh zgodili."
Prezelj še zdaleč ni edini, ki se je v t. i. glasbeni industriji znašel na robu. Tu so – ob glasbenikih – še številni drugi organizatorji, tonski tehniki, ozvočevalci, lučkarji, scenski, odrski delavci ... Po grobih ocenah vsaj šest tisoč ljudi, večina je samozaposlenih. Samo v dobri polovici lanskega leta je izpad prihodkov v koncertni dejavnosti znašal od 150 do 180 milijonov evrov.
Lučkarji
Črt Birsa je eno najprepoznavnejših imen s področja t. i. lučne tehnike pri nas. Oblikovalec svetlobe, ki se zadnjih 13 let preživlja izključno z osvetljevanjem prireditev. Sodeloval je s številnimi svetovnimi zvezdami. A ker pri nas koncertov, prireditev, zadnje leto ni, je odšel v tujino. V Estonijo, kamor so ga povabili na nacionalni predizbor za Eurosong. "Zame je lansko leto finančno pomenilo 80-odstotni izpad. Meni in moji ekipi je do danes odpadlo 457 dogodkov."
Filmarji
Na snemanju prvega slovenskega filma letos, celovečerca "Zbudi me", režiserja Marka Šantića, smo se prepričali, kako zahtevno je filmsko ustvarjanje v času strogih epidemioloških ukrepov. Približno 40-članska produkcijska ekipa ves čas nosi maske, dela v tišini, vsak osredotočen na svoj del posla. "Zbudi me" je prvi v nizu domače filmske produkcije, ki naj bi bila letos, zaradi izgubljenega leta 2020, rekordna. Izgubljeno leto nam je na primeru svojega filma orisal režiser in scenarist Matevž Luzar. "Moj film Orkester smo začeli snemati novembra 2019 in končali 2. februarja 2020. Ponavadi po koncu snemanja ekipa prejme plačilo za opravljeno delo. Ampak se je s covid "lockdownom" in nastopom nove vlade zgodila blokada financiranja filma."

Igralci
Marko Mandić, prvak ljubljanske Drame. Igralec, ki svojega talenta in neskončne predanosti igri ni izkazal le na domačih, pač pa tudi na tujih odrih, v nemškem gledališču, filmu, na newyorških odrskih deskah. "Mislim, da je treba to stvar zaključiti tako, da se reče: nismo paraziti. Nismo paraziti. To je dejavnost, ki je ne predstavljajo samo tisti, ki so vidni, recimo v gledališču, mi, ki nastopamo, ampak je tu zadaj ogromno ljudi, ki so potrebni za to, da pride do neke stvaritve. In zato se mi zdi fotografska akcija, ki jo izvaja igralec Jernej Čampelj, izvrstna."
Kulturo se postavlja kot nekaj abstraktnega, kot da lahko kultura obstaja brez kulturnikov. Tako kritično o odnosu države do kulture razmišlja Jernej Čampelj. Igralec, režiser, scenarist, fotograf, eden izmed številnih samozaposlenih kulturnikov, ki so zaradi epidemije ostali brez dela in prostora za izražanje. Brez odra. Prepuščeni smo sami sebi, pripoveduje Čampelj, brez kakršnekoli varnosti. Delo si je zato ustvaril sam. Rodila se je akcija "Mi smo kultura", s katero želi v središče postaviti vse, ki prispevajo k slovenski kulturi – ne le glasbenike, igralce, slikarje, tudi vse tiste iz zaodrja, tonske tehnike, kostumografe, organizatorje, lučkarje, scenske delavce. Vse, ki so odrinjeni na rob. Ki jih ne vidimo. Tem imenom želi dati obraz. "Gre za to, da smo izgubili obraz. In konstantno nam ga jemljejo z odnosom, kakršnega imajo do nas kot kulture. Redno poslušamo, da smo zajedavci, sploh zdaj, ko prejemamo pomoč, kot to poimenuje država, pomoč za brezposelne in invalidne. Tako nas tretira država in tako nas začenjajo tretiratI ljudje. Kot nepotrebni, kot zajedavci."
KOMENTARJI (559)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.