V hribe peš, v dolino s padalom

Hodi in leti

S Sandijem Marinčičem, pionirjem jadralnega padalstva in človekom presežkov, se odpravim proti Potoški gori, saj želim na lastni koži preizkusiti padalsko svobodo nad 1000 metri. Z nama se vzpenja pisana jadralska druščina. Jože Poje je najprej duhovnik, potem župnik, skoraj takoj zatem pa strastni popotnik po nebu in zemlji, ki ima celo svoj YouTube kanal. Rad potuje, a nikoli brez padala. Za njim stopa Andreja Eržen, akademska slikarka in hkrati strastna jadralka, ki svoje ideje že 35 let išče visoko nad tlemi. Daleč pred vsemi pa Primož Suša, sedemkratni državni prvak in svetovni rekorder v preletih. Njegov zadnji svetovni rekord je bil 300 kilometrov preleta s povratkom, z začetkom na Soriški planini, do Dolomitov in nazaj. Ko v tako pisani družbi ljudi, ki jim je vzpenjanje v vrhove skoraj vsakodnevno opravilo, ali bolje, užitek, sopiham proti vrhu, spoznavam, da v jadralnem padalstvu pravzaprav ni pomembno, kdo in kaj si, kakšne izobrazbe, katerega spola. Jadralno padalstvo združuje vse, ki ljubijo hribe, svobodo, izzive in širino.

Župnik, ki so ga zaradi letenja zaprli

"Ste kaj bližje bogu, ker greste višje, v nebo?" se pošalim z Jožetom, medtem ko razprostira svoje padalo na vzletišču Potoške gore. Smejeva se. Razume humor. In razume življenje, ker ga tudi sam rad živi.  Čeprav se v hribe ne odpravlja brezglavo, prej vedno razišče, kakšne so razmere, prek satelitskih posnetkov preveri, kje je moč vzleteti in pristati, se mu je že zgodilo, da je pristal na kakšnem drevesu. "Sem rekorder po številu pristankov na drevesu, pri katerih sem se vedno rešil sam," v smehu pove. 

Nekoč so ga v Libanonu zaprli med morilce, tihotapce in preprodajalce. Ker je letel in ker poleg mednarodne licence, ki jo sicer ima in velja v večini držav, ni pridobil še njihovega državnega dovoljenja za letenje. V Etiopiji so ga zadržali, ker je s padalom nehote povzročil kratek stik in mestu z 200.000 prebivalci za štiri ure odvzel elektriko, v Butanu je na noge spravil vojsko in policijo. Vzpetine so bile namreč, čeprav so tam jadralno padalstvo, balonarstvo, zmaji in droni prepovedani, zanj premikavne.

Slovenec, ki je prvi vzletel s sedemtisočaka

"Pravila glede letenja obstajajo povsod," mi pove Sandi Marinčič, moj današnji "tandemski angel varuh", pionir padalstva, inštruktor in konstruktor padal. "Pri nas na primer uredba o prostem letenju določa, da z uradnih vzletišč lahko vzleta le pilot z licenco, kjerkoli se lahko vzleti, če to dovoli lastnik. Je pa prepovedano vzletati in pristajati v Triglavskem narodnem parku, globa za oba prekrška je 1000 evrov. Inšpektorji pa precej aktivni." A prav Marinčič je nekoč kot prvi pristal na Triglavu. Prvi je vzletel s himalajskega sedemtisočaka Trisul, prvi je uspel skočiti z balona in ponovno pristati na njem, je uradni nosilec skokov z žičnic in še in še. A o tem ne želi govoriti. "To so bili dosežki, ki sem jih takrat jaz potreboval, potrditev zase, ne za druge. Zdaj sem miren," pove skromno.

Ko ti vzlet da polet

Ob pogledu v dolino sem z rahlo kepo v želodcu razmišljala o vseh teh veličastnih letih. A bil je že čas, da se tudi jaz končno odlepim od tal. Rahel nagib naprej, pospešek s tekom, dvig nad tlemi, brcanje v prazno. Občutek? Veličasten! Strah? Ob nedolžnem poskusu spirale, velikanski! Jadranje nad tlemi? Osvobajajoče.

Reševalci vsako leto posredujejo v okoli 50 nesrečah, v katerih so udeleženi padalci, a gre večinoma za lažje poškodbe. Znanje in razvoj letalnih naprav sta se v zadnjih letih strmo povzpela. Ekipa 24ur Inšpektorja se je odpravila tudi v Bovec, kjer stoji med padalci najbolj oblegano letališče. Tam željni adrenalina skačejo iz letala tudi s 4000 metrov. Obiskali smo tudi Lesce in slovenske prvake v skokih na cilj. Ob obisku enega od tečajev pa smo ugotavljali, iz kakšnega testa pravzaprav mora biti človek, če želi postati padalec, in koliko mora za to, da lahko leti samostojno, nameniti časa in denarja.