Še imamo srednji razred?

Srednji razred je najenostavneje opredeliti po dohodku. To so tisti, ki niso med 20 odstotkov najslabše in 20 odstotkov najbolje plačanih. Sociološko je bolj zapleteno, ali je posameznik pripadnik srednjega razreda, je odvisno med drugim od tega, kakšno delo opravljajo, kakšno izobrazbo imajo, kakšen vpliv v družbi, ugled, moč, s kom se družijo, kam zahajajo. In nenazadnje ali imajo materialno, socialno varnost, prosti čas, pa tudi ali sebe vidijo kot del srednjega razreda ter ali jim to priznavajo tudi drugi.

Finančna svetovalka Ana Vezovišek je pripadnica višjega razreda in svetuje večinoma ljudem srednjega razreda. Porabijo 250 evrov na mesec za frizerja, otrokom vsak mesec kupujejo nove stvari za več sto evrov, redno kupujejo nove telefone, predrage avtomobile, kozmetiko ... Stroški, ki si jih sama ne privošči, pa ima bistveno višje prihodke.

Seveda ne živijo vsi pripadniki srednjega razreda tako, ena od značilnosti nekaterih kulturnih skupin srednjega razreda je celo prezir do vulgarnega potrošništva, nekateri pa prav s statusnimi simboli in življenjskim slogom navzven dokazujejo, da so srednji sloj.

Kako definirajo srednji razred oziroma katero definicijo uporabljajo smo vprašali tudi finančno ministrstvo. Po definiciji Mednarodne organizacije dela so srednji razred tisti, ki prejemajo dohodke v višini od 80 do 200 odstotkov mediane plač. Preračunano na slovenske podatke in mediano za leto 2021, so torej srednji razred tisti, ki imajo plačo nekje med 1132 in 2830 evri na mesec – so nam pojasnili na ministrstvu.

Srednji razred se tako začne tik nad minimalno plačo, ki je bila leta 2021 1024 evrov na mesec. Kar je zelo blizu praga tveganja revščine, ki je v letu 2021 znašal 771 evrov na mesec za enočlansko gospodinjstvo in 1619 evrov na mesec za štiričlansko družino. V resnici so tako ljudje, ki statistično sodijo v spodnji del srednjega razreda le korak od revščine. Če seveda nimajo drugega premoženja.

Predstojnik katedre za sociologijo na Filozofski fakulteti doktor Primož Krašovec pravi, da je srednji razred splošna oznaka za več družbenih skupin, ki se definirajo preko kulture, potrošnje, navad, okusa.

"Srednjega razreda ne najdemo v realnosti, ni tako, da bi pokazal s prstom, to je srednji razred, najdemo pa specifične konkretne kulturne skupine in srednji razred bi bil recimo splošen naziv za vse te skupine," pojasni dr. Krašovec.

To so med drugimi kulturni in socialni delavci, zdravniki in učitelji, novinarji in javni intelektualci, uslužbenci nevladnih organizacij, duhovniki in cerkveno osebje, akademiki ... In takšne skupine lahko združujejo ljudi z zelo različnim dohodkom, ki pa jih povezujejo druge stvari, interesi, politična usmeritev, angažiranost v družbi, življenjski slog. Recimo od stila oblačenja, uporabe predmetov v vsakdanjem življenju, od tega kakšen avto izberemo ali pa da recimo razkazujemo svojo ekološko osveščenost in da sploh ne izberemo avta, pa se vozimo s kolesom, do oblačenja, mode, prehranskih izbir.

Z vidika ekonomske psihologije ni tako pomembna ekonomska definicija razredov, ampak to, kako si ljudje predstavljamo srednji razred, pravi psiholog Žan Lep. Predstava o srednjem razredu je, da so marljivi, pridni, delovni ljudje, ki predstavljajo neko trdo jedro vsake družbe, torej ljudski človek, ki živi lagodno, seveda ne razkošno, ne sooča se z nekimi težavami, uživa na dopustu, ne dela nekih težaških del.

Srednji razred definira tudi družbena mobilnost, materialna in socialna varnost, izobrazba. Veliko teh kriterijev, ne pa čisto vsi, so v veliki korelaciji z dohodkom, zato največkrat za opredeljevanje srednjega razreda uporabljamo dohodke, pojasni profesor ekonomije doktor Marko Jaklič.

Je pa dejstvo da nekdo, ki ima relativno visoko plačo, pa je zelo zadolžen zato, ker si rešuje stanovanjski problem se počuti veliko bolj revnega, kot nekdo, ki ima nizko plačo, pa je z dediščino ali pa kako drugače rešil stanovanjski problem.

Uradno smo zelo enakopravna družba, vendar pa statistika ne zajema premoženja, na podlagi katerega nastajajo velike razlike, zlasti ko gre za nepremičnine. O obdavčitvi tistih nepremičnin, ki jih premožni kopičijo za investicije, govorimo že od leta 2006, pa se pri nobeni vladi ne zgodi nič. Če si želimo trden srednji razred, bodo prav na področju premoženja ukrepi nujni.