Namakalni sistemi: slovensko kmetijstvo v glavnem čaka na dež

O pomenu namakalnih sistemov se govori že vsaj desetletje, a v realnosti projekti potekajo zelo počasi. To potrjujejo tudi številke. Z namakalnimi sistemi je v Sloveniji pokritih le dobrih 7 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč, čeprav je potenciala vsaj 20-krat toliko. Kje se torej zapleta? Zakaj se kmetje za namakalne sisteme ne odločajo bolj množično? So težava dolgotrajni birokratski postopki? Kako bi lahko oziroma morala pri tem pomagati država? Pa tudi: kje in kako zagotoviti dovolj vode? O tem nocoj v rubriki 24UR Inšpektor.

 Jože Janež, kmet iz okolice Ljubljane z namakalnikom oziroma rolomatom v sušnih dneh redno namaka 22 hektarjev svojih njiv. Brez tega, pripoveduje, dandanes ne bi več šlo. "V razmerah, ko je huda vročina, namakamo vsake štiri dni. Na noč tak rolomat porabi 400 kubikov vode," pojasnjuje. Janež ima svoje črpališče vode, za uporabo državi plačuje koncesijo. "Ta ni visoka," je jasen. "Je pa zelo dolgo trajalo, da smo prišli do gradbenega dovoljenja. Tukaj vidim največjo težavo, v birokraciji."

Kmetov, kot je Janež, je v Sloveniji malo. Z namakalnimi sistemi imamo po podatkih Biotehniške fakultete pokritih 7940 hektarjev kmetijskih površin, kar je le 1,4 odstotka vseh kmetijskih površin v uporabi. Ko gre za namakanje, je Slovenija na repu med sredozemskimi in srednjeevropskimi državami. Namakali bi namreč lahko precej več, vsaj 20-krat toliko, kot namakamo zdaj. Slovensko kmetijstvo – je jasna dr. Rozalija Cvejić z Oddelka za agronomijo ljubljanske Biotehniške fakultete – torej v glavnem še vedno čaka na dež. "Mi v Sloveniji uporabljamo najnovejšo namakalno tehnologijo, ampak naša tehnološka zaostalost je v obsegu rabe te tehnologije. Namakanje je torej nujno in v večjem obsegu, vendar vedno v kombinaciji z osnovnimi tehnološkimi ukrepi za zadrževanje vode v tleh."

 Da bo treba namakati več, potrjujejo tudi podatki, pojasnjuje dr. Andreja Sušnik, agrometeorologinja z Agencije za okolje. "Lahko rečemo, da je kmetijska suša oziroma suša v površinskem sloju tal neka stalnica v slovenskem prostoru. Od leta 2000, ko je stvar še bolj eskalirala, smo beležili že 8 suš, ki so v kmetijstvu povzročile velike težave. Vse to seveda vpliva na pridelek, na kakovost, količino, stabilnost prehrane in prehransko varnost. V končni fazi pa tudi na našo denarnico."

 Eden večjih lokalnih namakalnih sistemov je v občinah Gorišnica in Ormož sredi Ptujskega polja. Tu namakajo skoraj 2 tisoč hektarjev površin. A potenciala ob Dravi, pojasnjuje vodja Oddelka za kmetijsko svetovanje Kmetijsko gozdarskega zavoda Ptuj Peter Pribožič, je še veliko. "Reka Drava je vodnata reka tudi v sušnem obdobju, torej takrat, ko kmetijstvo potrebuje vodo. Od Maribora do Središča ob Dravi bi lahko levo in desno namakali več kot 20 tisoč hektarjev. Podravje bi lahko bilo vrt Slovenije, kar se tiče pridelave tudi teh intenzivnejših kultur."

 In kako je na drugem koncu države, v Vipavski dolini? V Sadjarskem centru Bilje, ki deluje pod okriljem Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica, na 7 hektarjih preizkušajo različne nove sorte koščičastih sadnih vrst in kakijev, nekaj malega imajo tudi jablan in hrušk. In brez namakanja, pojasnjuje vodja oddelka Davor Mrzlić – ne bi šlo. "Sadjarska pridelava brez namakanja danes ni več mogoča. Ni to neka kaprica, to je nujno potrebno."

Vodo dobivajo iz zadrževalnika Vogršek, ki po dveh letih zdaj končno spet deluje. Od tega si veliko obetajo tudi v zgornji Vipavski dolini, kjer bosta občini Ajdovščina in Vipava gradili lokalni namakalni sistem, predviden za namakanje vsaj 1500 hektarjev zemljišč, pojasnjuje dolgoletni svetovalec na Kmetijsko gozdarskem zavodu Nova Gorica Rajko Črv, sicer tudi sam kmetovalec. "Na celotnem tem območju, ravninskem, se bo začelo odvijati namakanje. Projekt je v teku, treba je še zagotoviti sredstva Bruslja in ministrstva za kmetijstvo."

 Ena večjih težav, ko gre za vzpostavljanje novih namakalnih sistemov, so dolgi in zapleteni birokratski postopki. Temu pritrjuje tudi vodja Oddelka za kmetijstvo občine Ormož Miran Klinc. "Mi smo 4 leta delali na papirjih, namakalni sistem pa zgradili v osmih mesecih. Tu je bilo potrebne veliko energije in hvala bogu, da smo imeli na občini ekipo, ki je nad tem bdela in se prebila do cilja."

 In drugo pomembno vprašanje: kako zagotoviti dovolj vode za nove namakalne sisteme? Dr. Andreja Sušnik je jasna: "Tu imamo pa Slovenci zelo velik problem; samo ne na naši parceli ali v naši občini. Ne bo šlo, ker vodo bomo morali zadržati tudi zaradi poplavne varnosti, zakaj je ne bi torej izkoriščali v druge namene." A je težava zakonodaja, pripoveduje Davor Mrzlić. "Mi praktično ne smemo vodotoka zajeziti v Sloveniji. Tudi če je to samo majhen potok, skoraj hudourniški, ga ne smeš zajeziti ali narediti akumulacije. Če bi danes hoteli Vogršček graditi, ga ne bi smeli več narediti."

Bi bilo možno za namakanje izkoristiti že obstoječe zadrževalnike vode, ki jih trenutno nihče ne uporablja? Uporabljati padavinsko vodo in prečiščeno odpadno vodo iz čistilnih naprav? Kakšno podporo, zlasti finančno, kmetom pri vzpostavljanju namakalnih sistemov nudi ministrstvo za kmetijstvo? Tudi o tem nocoj v rubriki 24UR Inšpektor.