'Najšibkejši so najbolj izpostavljeni'

Maj Cestnik je 13-letni fant, ki so mu v zgodnjem otroštvu ugotovili avtizem in razvojni zaostanek in ki je v času epidemije – tako kot številni drugi – ostal brez podpornih strokovnih obravnav. Odkar ne more hoditi v šolo, je njegovo stanje vse slabše. Del njegove zgodbe lahko vidite v spodnjem videu. Več kot 4000 otrok v Sloveniji obiskuje šole s posebnim ali prilagojenim programom.

Ni pomembno samo učenje, tu so še logopedska, terapevtska in psihološka pomoč, ki jo ti otroci nujno potrebujejo, pravi Matej Rovšek, ravnatelj Centra Janeza Levca – vzgojno-izobraževalne ustanove za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami. "Naši učitelji jih seveda poskušajo podpirati. Logopedi skušajo izvajati vaje na daljavo, tudi fizioterapevti. Vendar to ne doseže učinka – kljub njihovemu naporu, kljub naporu staršev doma in učencev. Ustavno sodišče je prejelo pobudo za oceno ustavnosti vladnega odloka o zaprtju šol s prilagojenimi in posebnimi programi. Otroci, ki potrebujejo individualno obravnavo in nenehno pomoč podpornih služb, že dodatno zaostajajo v razvoju," je prepričana stroka.

"Posebej je treba popaziti na družine, ki se ne odzivajo. Mi jih poskušamo priklicati, vabiti, da se odzovejo, da so v kontaktu, če že ne pri pouku, vsaj s svetovalno službo, da lahko opazujemo, kakšno je psihofizično stanje otrok in celotne družine," pripoveduje Rovšek.

V tem trenutku pa je tudi v rednih programih šol dobrih 14.000 osnovnošolcev in več kot 5500 srednješolcev, ki imajo odločbo o dodatni strokovni pomoči. Ti lahko rednemu programu sledijo le ob izdatni pomoči podpornih služb. Nekateri imajo veliko srečo, pravi specialna pedagoginja Martina Lešnjak Opaka, da imajo doma starše, ki imajo znanje in čas, da se z njimi lahko ukvarjajo. Premnogi pa zaostajajo.

"Ti otroci so v isti zgodbi kot vsi ostali otroci, zato je ta zaostanek toliko opaznejši. Nudimo veliko dodatne strokovne pomoči na daljavo, smo pa bistveno manj uspešni. Doživljamo velike frustracije, učenci se zelo lovijo, poskušajo ujeti svoje vrstnike, pri delu, ki ga dobivajo, so pogosto neuspešni, tudi oni so frustrirani, ker ne znajo, ker jim ne uspe ali ker niso dovolj hitri." Tu se še učenci, ki imajo razne učne težave – pri branju, pisanju,  osnovnem računanju ...

Ena od kategorij otrok, na katere bi morala država zelo paziti in jim proaktivno pomagati, so otroci iz socialno deprivilegiranih družin. Iz revnih družin – družin, ki so bile že prej v revščini, in družin, ki so se v revščini in stiskah znašle sedaj, zaradi epidemije. Revščina ima imena in priimke, ima obraze, ima družinske zgodbe, ki jih močno čutijo tudi otroci in mladostniki. "Vse več otrok in mladostnikov se ukvarja z eksistenco družine. Otrok jo čuti in ko jo čuti, jo hoče rešiti s starši," razlaga Anita Ogulin, predsednica ZPM Moste-Polje. Stiske so velike. Epidemija pa je razlike, ki so že prej obstajale, še povečala in jih naredila še vidnejše, na kar opozarjajo tudi strokovnjaki.

Med najbolj prizadetimi so tisti otroci, ki so že prej živeli s težavami. Prekinitev vrtčevskega in šolskega življenja ter obšolskih dejavnosti tako za mnoge otroke pomeni izgubo okolja, v katerem so se počutili varne, je novinarki Petri Čertanc Mavsar povedala vodja nacionalne mreže TOM-telefona Tjaša Bertoncelj. "Nekateri izmed njih se nimajo možnosti umakniti iz družin, v katerih so prisotni disfunkcionalni vzorci. Družine, v katerih so prisotni nasilje, alkoholizem, slabo razmejevanje med odraslim in otroškim svetom, torej kjer je hierarhija porušena ali kjer so prisotne visokokonfliktne razveze."

Kakšne pa so psihične težave otrok? Na kaj bi morali biti pozorni? Kako so se denimo spremenili vzroki za klice na TOM-telefon? Največ mladih zdaj kliče zaradi težav v družini, šele potem zaradi sovrstnikov, na tretjem mestu pa so že psihične težave. Albert Mrgole, psiholog in predsednik TOM-telefona, pravi: "Tisti najšibkejši, najbolj izločeni, niso bili dovolj dobro pripravljeni in opremljeni, niso imeli dovolj podpore in so zdaj še bolj izpostavljeni."

Da epidemija neenakosti in stiske otrok le še poglablja, opozarja tudi Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo: "Pri načrtovanju ukrepov bi morala biti država posebej pozorna na otroke iz deprivilegiranih okolij." Država bi morala ukrepati in čim bolj podpreti najranljivejše ter omogočiti, da so podporne službe na voljo tistim, ki to v teh trenutkih in v naslednjih mesecih najbolj potrebujejo. V nasprotnem primeru bi lahko bile posledice tako hude, da jih ne bodo več zmogli reševati, še opozarja stroka.

Celoten prispevek si lahko ogledate na Voyo.