Konec sveta, kot ga poznamo?

Podiranje meja med mesti ob meji in nove meje med državami. Vojna, populizem, ekstremizem in draginja. Evropska unija, zgrajena na ruševinah, žrtvah in trpljenju druge svetovne vojne, se na robu zdrsa v še eno morijo zdi vse šibkejša. Bomo kmalu v energetski in prehranski krizi, bomo ostali brez vladavine prava, demokracije in svoboščin?

Legendarni novinar, komentator svetovnih dogodkov Ervin Hladnik Milharčič vidi nekaj možnih smeri za Evropo. Ena je pot, ki sta jo ubrali Gorica in Nova Gorica, "na kateri dve lokalni skupnosti zaradi spleta okoliščin nimata več pravega smisla vsaka posebej".

Druga pot je napoved konca sveta. "Zdaj smo v trenutku, ko se evropski red spreminja. Starega sveta ni več, ampak to smo že večkrat videli," pravi Hladnik Milharčič.

Slovenija znotraj tega ni otoček zase in bodoča vlada bo morala delovati v teh okoliščinah. Posledice ruske agresije na Ukrajino bomo čutili vsi, grozi energetska in prehranska kriza, vsakodnevno življenje je že zdaj vse dražje. Udobno življenje, ki bo brez dramatičnih družbenih in ekonomskih sprememb kmalu ogroženo, nam je še vedno samoumevno. Pomembno nam je, da nam je čim bolje – zdaj.

To opaža tudi par srednjih let iz Maribora, inženir prometa in lokalni aktivist Josip Rotar ter zgodovinarka in antropologinja Mateja Ratej, starša dveh otrok, aktivna v svojem lokalnem okolju. "Živimo vsak v svojem družinskem krogu, nek najvišji smisel je, da prosperira naša družina, vse ostalo nam je bolj malo mar oziroma nam je mar preredkim, da bi to lahko generiralo neke družbene spremembe," pripoveduje Mateja Ratej.

Potrošništvo in digitalizacija sta v zadnjih letih še okrepila individualizacijo. Po domače, mislimo in živimo kratkoročno, zgolj za svojo družino. Več kot četrt milijona Slovencev (254.000) je leta 2020 živelo pod pragom tveganja revščine – vsak osmi Slovenec in 11.000 ljudi več kot leto prej (2019). Še bolj se je povečalo tveganje socialne izključenosti.

Hkrati smo tudi v času epidemij videli, kako zelo pomembno je gospodinjsko delo, skrb za starejše, varovanje, vzgoja in izobraževanje otrok, kar pa še vedno ni vključeno v bruto družbeni proizvod in s tem v gospodarsko rast. Štejejo zgolj finančne transakcije, pravi raziskovalka finančne pravičnosti Ajda Pistotnik.

In le na osnovi teh kazalnikov se nato meri razvitost družbe. Tukaj nastane ta občutna razlika med uradno uspešnostjo države in dejansko kakovostjo življenja posameznikov. Mi bi se morali v resnici vprašati, a naš način življenja še sploh lahko preživi, opozarja Ajda Pistotnik.

Medtem pa smo v zadnjem času poslušali, kako zelo uspešna sta naše gospodarstvo in gospodarska rast. Vendar se je potrebno pri tem zavedati, da ta gospodarska rast zgolj šteje produkte, ustvarjanje produktov in trošenje produktov, kar pa pomeni, da vse bolj trošimo končne vire in onesnažujemo okolje. To pa pomeni, da večjo gospodarsko rast, kot imamo, bolj ko smo po vseh kriterijih razviti, hitreje drvimo v podnebni zlom.

Vse večjo negotovost, ekonomsko, eksistenčno, družbeno in politično, izkoriščajo demagogi, populisti in avtokrati, ki so tudi v državah Evropske unije vse močnejši, ponekod pa vse bolj utrjeni tudi na oblasti. Zgodovina nas uči, da je nevarno to, kar ves čas počnejo, zmanjšujejo pomen neodvisnosti pravosodja in demokracije, ki poleg volitev vključuje tudi zaščito človekovih pravic in svoboščin. Vodijo namreč v propad skupnosti, kot je Evropska unija. In tega se ključni akterji zavedajo, pravi profesorica mednarodnih odnosov Ana Bojinović Fenko. Ne le politiki in evropski birokrati, tudi civilnodružbena gibanja in gospodarstveniki, ki vejo, da v politični skupnosti, kot je Evropska unija, ki je zaenkrat na svetu najbolj gospodarsko razvita, ponuja najboljšo kakovost življenja in je najbolj stabilna in pomeni miroljubno sodelovanje, celo integracijo držav, je treba v ospredje dati najprej kolektivni premislek.

Enega najboljših zgledov najdemo prav na zahodni slovenski meji. Župana Gorice in Nove Gorice sta različnih političnih usmeritev, italijanski Rodolfo Ziberna je iz Berlusconijeve Forze Italie, slovenski Klemen Miklavič iz levo usmerjenega gibanja. "Oba skupaj vidiva iste cilje in tudi uresničujeva iste cilje skozi ukrepe, kar pomeni, da je dejansko nekaj, kar je sprejeto v populaciji kot celoti in presega politične delitve in ideološke poglede," pripoveduje Miklavič.

Velika težava bo, če se bo še več evropskih voditeljev, ne le Viktor Orban, odločilo za iliberalno namesto liberalne demokracije. Navznoter se mora Evropa zazreti na svoje notranje meje, nacionalizmi so še kako živi, celo krepijo se. In to ogroža tiste vsakodnevne prednosti življenja v Uniji – prosto premikanje ljudi in dobrin ter skupno valuto.

Obeti za družbo so trenutno vse prej kot rožnati, ni pa niti vse tako črno, kot se zdi na prvi pogled. Državne in evropske institucije, birokracija in podobno so zgolj okviri. Na koncu je največ odvisno od ljudi in skupnosti, kako ta deluje in koliko je pripravljena storiti.