Izvažamo boljše in uvažamo slabše meso

Rejec goveda Klemen Škufca iz Grosuplja naenkrat redi okoli 120 glav živine. Osredotočen je na mesne pasme, ki omogočajo visokokakovostno meso, kar pomeni bolj zamaščeno meso. Veliko večino, praktično vse živali, proda v Italijo. Italijanski kupci pridejo k njemu na kmetijo, odberejo živali in določijo ceno na licu mesta. Včasih proda tudi slovenskim kupcem, ki so, kot pravi, povsem korektni, ampak pri Italijanih pač dobi več.

Več kot polovico od 10 tisoč glav goveje živine, ki jih letno odkupijo od lokalnih rejcev, predvsem z jugovzhoda države, na tuje – zadnje čase zlasti v klavnice v Italiji, Avstriji in na Kosovu – odproda tudi kmetijska zadruga Trebnje–Krka, največja zadruga v Sloveniji.

O tem, kaj gre v tujino in kaj ostane doma, je direktor zadruge Stanko Tomšič povsem odkrit in neposreden. "Mislim, da lahko rečemo, da je ta živina, ki gre v tujino, boljše kakovosti. Naši sodelavci, ko pač vidijo določene živali, točno vedo, katere živali bodo za izvoz in katere bodo za prodajo na slovenskem trgu."

Po drugi strani veliko mesa – lani rekordnih 116 tisoč ton – uvozimo. Govedino večinoma prav iz Italije. "Ocenjujem, da je to meso, ki se vrne v Slovenijo, slabše kakovosti, kot je domače meso. Nenazadnje je dejstvo, če gre meso v tujino, je bistveno daljša proizvodna veriga, kot če gre preko Slovenije, kjer je proizvodna veriga kratka," pravi Tomšič.

Meso Kamnik je del integrirane verige družbe Farme Ihan, ki je zadnja velika živilsko predelovalna družba v ne le slovenski, pač pa v državni lasti. Družbo, ki jo čaka obsežno prestrukturiranje, da bi se obdržala na trgu, dobro leto vodi generalni direktor Matej Resnik, sicer že četrti direktor te družbe v zadnjih štirih letih.

"Imamo lastni dve prašičji farmi, ena je v Krškem, ena v Kočevju, tam mi letno proizvedemo 90 tisoč tekačev, to so prašiči, težki 25 kilogramov. To predstavlja dve tretjini vseh slovenskih tekačev, tretjino tega mi prodamo naprej, v Sloveniji, dve tretjini pa peljemo naprej v vzrejo našim kooperantom, to so slovenski kmetje. Delamo s približno 60 kooperanti, oni vzredijo prašiča do okoli 110 kilogramov, potem to mi dostavimo v našo lastno prašičjo klavnico," pojasnjuje Resnik.

Prašičja klavnica je v Šentjurju, od tam svinjske polovice prepeljejo v Kamnik, kjer je predelovalna proizvodnja, pa tudi goveja klavnica. Tam pripravijo vse izdelke in sveže meso za trg, ki ga potem prodajajo pod lastno blagovno znamko Anton. Njihovo goveje meso je izključno slovenskega porekla, pravi Resnik, v izdelke in mesne polpripravke pa na letni ravni vmešajo približno tretjino svinjskega mesa iz uvoza.

Domala vsi trgovci pri nas v redni prodaji, kot zatrjujejo, prodajajo večinoma slovensko meso. Razen svinjine, ki je pridelamo bistveno premalo za svoje potrebe.

To, kakšno meso je v trgovskih hladilnih vitrinah, z nadzori od rejcev do trgovcev preverja Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. V klavnicah in ostalih obratih, kjer opravljajo dejavnosti, povezane z mesom, so lani opravili 1500 pregledov. Večjih nepravilnosti, ki bi kazale na slabo kakovost ali slabo varnost živil, niso odkrili, zatrjujejo na inšpekciji.

Slovenskemu potrošniku najpomembnejša cena

In kaj je pomembno slovenskemu potrošniku? Ključna je cena, kar so dokazale in še spodbudile vladne akcije spremljanja izdelkov osnovnih košaric živil. To pa je imelo še eno posledico. Trgovci so tedaj neusmiljeno tekmovali, kdo bo najcenejši. In ker cen slovenskega mesa ni bilo mogoče drastično nižati, so se morali obrniti v tujino, k dobaviteljem, ki so svoje viške ponujali po dumpinških cenah. Tuje meso – iz Ukrajine, Poljske, Španije – se je tedaj prodajalo po cenah, nižjih od nabavnih, celo z negativnimi maržami, tudi po zgolj evro na kilogram. Še danes večina trgovcev največ mesa proda v akcijah.

In kdo ima pri kilogramu mesa največji zaslužek? Svoje marže sta doslej razkrila le dva trgovca. Jager in Spar. Prvi pravi, da so v povprečju 20-odstotne. Drugi je pred letom dni objavil konkreten izračun: pri kilogramu svežega svinjskega stegna, ki v redni prodaji stane slabih 10 evrov, pridelovalec dobi dobra dva evra, klavnica 80 centov, predelovalec evro in pol. Marža trgovca je v tem primeru dobre tri evre in pol. A zaradi akcij in promocij so marže pogosto tudi negativne.

Več o težavah, s katerimi se soočajo vsi deležniki v verigi preskrbe s hrano, pa o tem, zakaj je slovensko meso boljše od uvoženega in nenazadnje, kakšne so cene in kakovost mesa v primerjavi s sosednjo Italijo, nocoj v 24UR Inšpektor.