ZDA s 14-milijardno kaznijo majejo Deutsche Bank: ameriške zunanjepolitične igrice ali 'vzgojna ura' za pohlepne bankirje?

Potem ko so bila zadnja leta oči evropske javnosti, ko je šlo za težave bank, večinoma uprte v Grčijo, Španijo, Italijo, na Ciper, pa tudi v Slovenijo, se je zdaj na naslovnicah znašla Nemčija, oziroma njihova velika banka Deutsche Bank, tudi eden od nemških simbolov.

Za sumljive poslovne prakse še v času pred krizo, so jim v ZDA naložili tako visoko globo, da se marsikdo boji, da bo banka klecnila. Vrednost delnic je zato pred dnevi doživela največji padec v zadnjih 33 letih. Črni oblaki, ki se zgrinjajo nad banko, pa sence ne mečejo le na ustanovo, ampak mnogo dlje.

Tako prinašajo potencialne nove težave v že tako turbulentno nemško politiko, pa tudi v EU, kjer je bančni sektor še precej oddaljen od "popolnega zdravja", povezava pa si po finančni in migrantski krizi ter "brexitu" še niti zares ni začela zdraviti ran.

Kazen za zamolčana tveganja

Luka Gubo, analitik Finančnih trgov ocenjuje, da je trenutno največja težava Deutsche Bank 14 milijardna ameriška kazen, ki si jo je banka prislužila, ker so pred krizo zavajali investitorje v hipotekarne obveznice in druge naložbe: "V poslu je banka posrednik, ki na ta račun zasluži provizijo, njena naloga pa je tudi, da investitorju razkrije potencialna tveganja, vezana na naložbo, ki jo prodaja. Ne le Deutsche Bank, tudi druge banke po svetu, tega dela naloge niso opravile, zato zdaj dobivajo kazni."

Kazen za Deutsche Bank je izjemno visoka. Bankirji vztrajajo, da je v tej višini ne nameravajo plačati. Da pri tem znesku najbrž ne bo ostalo, meni tudi Gubo. A težava bo že vsaka kazen, višja od 5 milijard dolarjev, kolikor so jih za ta namen rezervirali bankirji, po poročanju nemških medijev priznavajo v banki.

"Kazen sama po sebi ni težava, če ima banka dovolj prostih sredstev in dovolj visoko kapitalsko ustreznost. Ampak Deutsche Bank ima izmed vseh večjih igralcev na svetu - če gledamo Morgan Stanley, Citigroup ... trenutno eno najnižjih kapitalskih ustreznosti," razlaga Gubo. 

Finančni trgi "so nestrpni"

O tem, kako težave Deutsche Bank vplivajo na razpoloženje na finančnih trgih, Gubo pravi, da "so trgi nestrpni, vlada določen strah, ni pa večje panike". "Če bi prišlo do večjih težav, ki se jih trenutno iz bilanc banke še ne vidi in v najslabšem primeru do scenarija ameriške banke Lehman Brothers, ki je šla v stečaj leta 2008, pa bi to na borzah po svetu povzročilo večje padce tečajev, saj je Deutsche Bank zelo izpostavljena do različnih finančnih institucij in finančnih inštrumentov, in če bi prišlo do likvidacije, bi lahko cene hitro padle. Gre sicer za malo verjeten scenarij," ocenjuje sogovornik.

Kaj bo storila nemška vlada?

Ker gre za eno največjih evropskih in svetovnih bank, je interes, da se ustanovo reši, velik, saj je po mnenju mnogih enostavno "prevelika, da bi propadla".  "Ko gre za reševanje, imamo dva možna  scenarija - "bail out" in "bail in", pri čemer "bail in" pomeni, da se izbriše trenutne lastnike in se obveznice in celo depozite pretvori v kapital. Ali so izgube tako velike, da bo prišlo direktno do tega scenarija, je težko reči. "Bail out" pa pomeni, da se lastnike  pozove k dokapitalizaciji. Po tem scenariju država ne vstopi takoj, ampak šele, če dokapitalizacija ni uspešna," razlaga Gubo.

Državna dokapitalizacija - nočna mora za Angelo Merkel, načrt prestrukturiranja pa za 35.000 ljudi, ki bodo ostali brez dela

Da bodo prvi na potezi, da rešijo banko, njeni lastniki, je sicer nekako jasno. Kanclerka Angela Merkel, ki ima pred volitvami prihodnje leto že tako dovolj težav s padanjem podpore zaradi politike odprtih vrat do migrantov, si po mnenju nemških medijev enostavno ne more privoščiti, da bi v banko nakazala davkoplačevalske milijarde.

Nemški Focus je objavil javnomnenjsko raziskavo, po kateri 69 odstotkov Nemcev nasprotuje državni pomoči za banko, ki "je špekuliranje spremenila v poslovni model" - kot situacijo opisujejo kritiki. Le 24 odstotkov vprašanih bi se z državno finančno pomočjo strinjalo.

Prav tako je bila v času, ko je po Evropi lomastila finančna kriza, prav Merklova tista, ki je javno in ostro kritizirala domačo državno pomoč za padle banke v najbolj prizadetih državah in zahtevala, da se strinjajo z ostrimi pogoji "trojke".

V času, ko se s težavami še vedno soočajo tudi nekatere velike italijanske in grške banke, bi bila takšna rešitev politično tvegana tudi na evropski ravni ocenjujejo analitiki.

Vlada v Berlinu lahko zato le upa, da držijo zagotovila šefa Deutsche Bank Johna Cryana, ki je na zadnji septembrski dan zaposlenim zagotovil, da "banka trenutno izpolnjuje vse kapitalske zahteve, prestrukturiranje pa poteka po načrtih".

Zagotovilo je sicer slaba tolažba za vse, ki bodo po njegovem ambicioznem načrtu za prestrukturiranje banke, izgubili delo. Načrt predvideva, da bo banka v prihodnjih dveh letih z odpuščanji in odprodajo delov posla, število delovnih mest redno zaposlenih in pogodbenih sodelavcev, oklestila za kar 35.000. Zaprli naj bi posle v desetih državah in 200 poslovalnic v Nemčiji. Strategija je bila predstavljena že oktobra lani, potem ko je banka poročala o 6 milijardni izgubi. Analitiki ob tem še menijo, da gre za banko, ki so jih na evropskih stresnih  testih, ki so sledili hudi finančni krizi, ki je močno zamajala evroobmočje, najbrž nekoliko pogledali čez prste.

Deutsche Bank, sicer tudi tretja največja evropska banka, še zdaleč ni edina nemška finančna ustanova v težavah. Tudi konkurenčna Commerzbank AG je napovedala, da bo število sodelavcev oklestila za petino in zaprla več poslovalnic.

Medtem ko se banke v Italiji, ki je trenutno "najbolj problematičen otrok" evropskega bančnega sistema, srečujejo s težavo prezadolženosti, pri WSJ ocenjujejo, da se jedro nemškega problema skriva v strukturi njihovega bančnega sistema - preveč bank se gnete na premajhnem prostoru, zakonodaja pa onemogoča večjo konsolidacijo bančnega sistema.

Če je bil razdrobljen sistem majhnih bank pred desetletji v Evropi pogost, so se z reformami v drugih državah, banke večinoma združile v večje ustanove. V Nemčiji je ločnica med zasebnimi bankami, kamor spadata tudi Commerzbank in Deutsche Bank in državnimi bankami, ostala jasna.

Strokovnjaki menijo, da ima Nemčija danes enostavno preveč bank, sklicujejo se na poročilo ECB iz leta 2014, ki navaja, da ima Nemčija najmanj prebivalcev na kreditno ustanovo - 45.552 ljudi na ustanovo, medtem ko jih je na primer v Španiji 205.593.

Da bi se združevanja zgodila kmalu, pa večina dvomi, saj ima tukaj veliko besede politika, ki je soočena z dejstvom, da Nemci svojim manjšim bankam zaupajo bolj kot velikim alternativam, predvsem pa sektor tudi po zaslugi svoje razdrobljenosti zaposluje na tisoče ljudi.

Po krizi, ki je svoj pohod začela leta 2008, je bančni sistem v razvitem svetu šel čez fazo močnega razdolževanja in dokapitalizacij. Vzpostavljena je bila vrsta novih mehanizmov, ki bi naj skrbeli za regulacijo bank in preprečili nove krize. Pa so evropski bančni sistem ti prijemi res ozdravili? "Glede na leto 2008 so stvari z vidika višine kapitala boljše," ocenjuje Gubo. A dodaja, da to še ne pomeni, da so banke popolnoma varne.

"Težava bank je, da so tveganja stalno prisotna. Vedno, ko dajejo banke posojila za nepremičnine, avtomobile, posojila podjetjem, razvijajo svoje produkte ... je težko oceniti dejansko tveganje. In tukaj so v ozadju predpostavke. Od leta 2003 do 2007 je bila recimo predpostavka, da cene na ameriškem nepremičninskem trgu ne morejo pasti. To se je izkazalo za napačno predpostavko.  Na njeni podlagi je prišlo do ogromnega nepremičninskega balončka, ko je ta počil, je sledila kriza.  Kako regulirati banke, da do krize ne bo prišlo, je zelo nehvaležno vprašanje. Lahko jim naložimo, da morajo imeti 50-odstotno kapitalsko ustreznost, to vsekakor zniža tveganje finančne krize, a to pomeni, da so banke nedobičkonosne oziroma bodo dobički minimalni. Optimalni nivo regulacije je zato težko določiti. Tako z vidika, katerih naložb se banke sploh lahko dotikajo, kot kakšna mora biti njihova kapitalska ustreznost. Jasnega odgovora nima nihče, je pa vsekakor smiselno, da imajo banke večjo kapitalsko ustreznost, ker so tako bolj odporne na potencialne šoke," razlaga Gubo.

ECB jezi banke z obrestnimi merami, ljudje pa vseeno raje varčujejo kot zapravljajo

Med ustanovami, ki so najbolj glasne, ko gre za trenutno situacijo v Deutsche Bank, je IMF. Njegova prva dama Christine Lagarde je banko pozvala, da "reformira svoj poslovni model" in čim prej reši situacijo z ameriško globo. A banke imajo o ustanovah kot sta IMF ali ECB svoje - pogosto ne prav visoko - mnenje.

Nemške, pa tudi druge banke, se med drugim jezijo zaradi negativnih obrestnih mer, ki občutno klestijo njihove dobičke, po besedah Yvesa Merscha iz ECB pa naj bi se to nadaljevalo še vsaj pet let. Tudi za težave, s katerimi se Deutsche Bank sooča ob ameriški globi, mnogi krivijo prav ta ukrep ECB. Kljub temu pri ECB ocenjujejo, da bodo posledice takšne politike vseeno boljše - tudi za banke - kot če tega ukrepa ne bi bilo.

Nemški regulatorji so zato banke že pozvali, da pač začnejo denar pridobivati iz drugih virov. Na primer tako, da komitentom zaračunavajo za storitve, ki so bile prej brezplačne. Pa čeprav to jezi ljudi. "Komitenti imajo seveda radi brezplačne storitve, a brez jasnih alternativnih prihodkov, pri tem ne more ostati," je ocenil Felix Hufeld iz BaFin, ki ga povzema WSJ.

Negativne obrestne mere so bile ukrep, h kateremu so se zatekli pri ECB in na Japonskem, da bi pospešili pokrizno okrevanje. O učinkovitosti debata še poteka. Želeli so namreč doseči, da bi ljudje - namesto varčevali - zapravljali denar, a nekatere raziskave kažejo, da so se ljudje vseeno raje zatekli k varčevanju. Tudi tistemu "v nogavico". Številni so ukrep pospremili s komentarjem, da "gre za norost, saj da morajo zdaj za starost še bolj varčevati".

Analitik pri Morgan Stanley Andrew Sheets je za WSJ ocenil, da je takšna percepcija razumljiva: "Ljudje več zapravljajo, ko so optimistični glede prihodnosti. Negativne obrestne mere pa so izlet v neznano, ki ne vzbuja zaupanja."

Nekateri ob tem situacijo, kjer se (pretirano) klesti prihodke bank, vidijo kot nevarnost, da bi se le-te znova zatekle h "kreativnim" praksam, ki so bile pogubne že leta 2008.

Ameriške kazni - kdo plača, koliko in kam gre denar?

Na drugi strani Atlantika računajo, da bodo banke pred takšnimi skušnjavami streznile milijonske in milijardne kazni, ki so zdaj tudi v središču primera Deutsche Bank.

Američani so v procesu kaznovanja krivcev za finančno krizo, ki je izbruhnila pred osmimi leti, do lanskega maja nabrali 235 milijard dolarjev, je takrat poročal Reuters. Kako je mogoče, da je šlo tako hitro? Gubo ocenjuje, da po zaslugi njihovega učinkovitega pravosodnega sistema. "V takšnem postopku je treba ugotoviti, kje je nastala škoda, kolikšna je, podane so morale biti tožbe, postopki pa so trajali kar nekaj časa, saj gre za visoke zneske."

Medtem ko v Evropi jezo povzroča sam obstoj teh kazni, ni jih namreč malo, ki Američanom očitajo, da so zakuhali krizo, zdaj pa pobirajo kazni - s čimer se Gubo sicer ne strinja, saj, kot pravi, živimo v globalnem svetu, kjer so bili vsi podobno kreativni - pa se v ZDA sprašujejo, kaj njihova država počne z milijardami iz naslova kazni.

WSJ, ki se je potopil v porabo okoli 100 milijard tega denarja, je ugotovil, da za polovico pravzaprav ni povsem jasno, kaj je država s tem zneskom storila. Zakonodaja naj bi jih sicer zavezovala k podobnemu delovanju kot v primeru odškodnine, ki so jo pred leti naložili tobačnim podjetjem - po tem scenariju je šel denar za zdravstvo, preventivne akcije, šolstvo in infrastrukturo. Del denarja iz naslova kazni za banke, za katerega je bilo mogoče odkriti, kam je šel, pa naj bi država namenila oškodovanim potrošnikom, lokalnim skupnostim in za infrastrukturo.

 Kazni ameriških oblasti za banke do oktobra 2015 ...

Vir podatkov: CNBC

Politični učinki izven meja Nemčije - koliko lahko nova bančna kriza zamaje krhko EU?

Medtem ko analitiki v Nemčiji menijo, da bi lahko poteze Meklove, ki bi bile v nasprotju s pričakovanji ljudi, nemške volivce še bolj potisnile v naročje skrajne AfD, poznavalci evropskega prostora menijo, da bi šle posledice napačnega reševanja Deutsche Bank precej dlje od zgolj domačega vpliva.

V že tako skrhani EU bi povzročile še več trenj, predvsem na relaciji Nemčija - Grčija, Nemčija-Italija in še poglobile "proti nemška čustva" v kateri drugi državi članici. Večina namreč še ni pozabila bolečega reševanja grških in ciprskih bank, kjer so posledice nepremišljenega ravnanja bankirjev ob lastnikih nosili tudi varčevalci.

Če bi Nemčija pri reševanju Deutsche Bank zaobšla evropska pravila, bi bil to posmeh takrat postavljenim pravilom. Če bi Nemčija v banke poslala denar, brez da prej svojo ceno plačajo lastniki, bi podobno potezo težko prepovedali Italiji,  naslednja žrtev takšne situacije pa bi bil po mnenju analitikov najbrž kar projekt evropske bančne unije.

Nekateri pa gredo še korak dlje. Analitik Jim Rogers je za RT dejal, da bi propad Deutsche Bank ali pa napačno reševanje, pomenilo kar konec EU.

Teorije (ameriške) zarote - ali pa je morda vse res?

Ameriško igranje finančnega policista v evropskih bankah gre sicer marsikomu močno na živce. Tudi politikom. Predvsem francoski politiki so v zadnjih letih večkrat javno pozivali, da je čas, da "se konča svetovna dominacija ameriške valute".

Čeprav je Matthew Jones iz IMF pred dnevi zagotovil, da "ni dokazov, da ameriške oblasti, ko gre za kaznovanje bank, še posebej močne udarce pošiljajo v smeri tujih bank", mnogi menijo nasprotno - da ZDA takšne postopke izkoriščajo za uveljavljanje svojih zunanjepolitičnih interesov. Marsikomu gredo v nos tudi kazni za banke, ki poslujejo z državami, ki so na ameriških seznamih za sankcije.

Tudi velikanska globa za Deutsche Bank po mnenju več analitikov ni naključje. Nekako sovpada tudi z evropsko kaznijo za Apple. Da gre za načrtovan napad ZDA na evropsko konkurenco, je bilo slišati že v primeru Volkswagen. Čeprav seveda ne gre zagovarjati goljufivih praks družb, analitiki opozarjajo, da je nemški avtomobilski proizvajalec udarec doživel v času, ko mu je uspeval preboj na ameriški trg, kjer se je želela uveljaviti tudi Deutsche Bank. 

Ljubitelji teorij zarote so s primerom Deutsche Bank, predvsem ko gre za upravičenost višine kazni, dobili novo kost za glodanje, politika in stroka pa opomin, da vsa krizna in pokrizna vprašanja - tako o regulaciji kot o prihodnosti evropskega bančnega sektorja, še zdaleč niso rešena.