Privatizacijska komisija je dokončno besedo prepustila vladi, ki ima vsekakor zadnjo besedo, toda komisija naj bi bila samostojen organ, ki ga sestavljajo eminentni strokovnjaki, in pričakovali bi, da bo svojo odločitev vendarle argumentirano pojasnila in odgovarjala tudi na vprašanja. Če bi enega kandidata vendarle izbrali, bi verjetno sklicali novinarsko konferenco.
Tako še vedno ne vemo natančno, katerim privatizacijskim ciljem kandidati niso zadostili. Tega natančno ne vedo niti kandidati sami, ki so po stotisočih evrih stroškov za svetovalce, izdelave strategij in druge stroške in nenezadnje vložene energije upravičeni do natančne obrazložitve za zavrnitev. Toda malo bodo morali še potrpeti. Komisija je namreč vse preložila v roke vlade. Vlada bo ocenila odločitev komisije, vlada bo opravila morebitna dodatna posvetovanja, vlada se bo odločila in vlada bo dokočno pojasnila tako ali drugačno odločitev.
Kdaj, je vprašanje, ki si ga zastavljajo vsi akterji v tej zgodbi. Ko se bo tako odločila vlada.
In to je tudi edino logično. Upam, da si ni kdo predstavljal, da bo (neodvisna?) privatizacijska komisija odločila, ne da bi bila podrejena trenutnemu političnemu vzdušju in sprotnemu prilagajanju strategije bančnega, oziroma širše, finančnega prostora v Sloveniji. Pri takih projektih, za katere v končni fazi odgovornost prevzema izključno vlada, to ni mogoče. Obratno, komisija in vlada morata delati z roko v roki.
Toda: zavezujoče ponudbe se iztečejo danes. Uradni rok. Ali se vlada, ko govori o sprejemenju odločitve glede izbire kupca, spreneveda in si le kupuje čas za pripravo odgovora na zavrnitev, ki to uradno še ni, dejansko pa to je? Ponudbe pod temi pogoji veljajo le do danes, 22. marca. Prihodnji teden, ko bo vlada premišljala o odločitvi komisije, si lahko premislijo ponudniki, ki so še vedno za banko zainteresirani, saj jih ponudbe formalno ne zavezujejo več. Čas bi bil, da si tudi vlada pride na jasno, kakšen je interes Slovenije. Milijon evrov, kolikor so nam po informacijah kolegice Monike Weiss s Financ zaračunali v svetovalni hiši Nomura, je dovolj visoka cena za značilno držo Drnovškove vlade: tudi pred tako velikimi projekti ne zagotovijo konsenza, ker se jim ne ljubi pogovoriti z zainteresiranimi javnostmi. Ali pa se jim zdi tako početje preveč banalno?