Prvi zavoji previdni, nato na zložljivih smučeh bliskovito navzdol

Čeprav smo bili glede na koledar še sredi jeseni, si je množica tistih najbolj navdušenih rekreativnih smučarjev že nadela opremo in se še pred začetkom nove sezone svetovnega pokala, ki ga tradicionalno gosti Sölden, pognala na bele strmine. V sosednji Avstriji, ki je bila v lanski sezoni zaradi pandemije odprta le za domače smučarje, so naprave že zabrnele. Ledenik Kitzsteinhorn nad Kaprunom se je kopal v oktobrskih sončnih žarkih, hladna fronta, ki je na začetku meseca prešla Evropo, pa je poskrbela za pravo zimsko kuliso. Napočil je čas za obuditev smučarske kondicije, preverjanje stare opreme in preizkušanje nove.

Od New Yorka do Pekinga

Novinarji od blizu in daleč smo se osredotočili na Elanovo zložljivo smučko Voyager, ki je ob koncu lanske smučarske sezone doživela globalno svetovno premiero v senci novega koronavirusa. Hkrati so jo predstavili vsej javnosti - tako smučarski industriji kot končnim potrošnikom. Prva naročila so dobili s Kitajske.

"Ciljamo na urbane smučarje, ki živijo v velemestih - London, New York, Peking, Tokio, Pariz - in večjih mestih, ki ležijo blizu smučišč, kamor lahko prideš z dnevno vožnjo - München, Milano, Zürich. Na tiste, ki jim potovanja predstavljajo del življenjskega sloga, imajo višje dohodke, radi smučajo in večkrat potujejo na smučišče," Matjaž Meglič kot direktor prodaje pri zimski diviziji pojasnjuje, na koga so se osredotočili pri oblikovanju svetovne inovacije.

Osnova same tehnologije je sicer v vojaški zložljivi smučki, ki je na voljo že nekaj let, v Begunjah pa so se odločili še za razvoj rekreativnega modela. Izdelali so smuči karving, primerne za različne snežne razmere in sloge smučanja, ki jih je možno v nekaj potezah hitro zložiti v posebej zanje namenjeno torbo, kar omogoča lažji transport z avtomobilom, vlakom, letalom.

"Glede na to da so naša smučišča zelo blizu in imamo povsod izposojo smuči, na slovenskem tržišču ne računamo na velik delež. Vseeno vidimo potencialne kupce v tistih, ki so zaljubljeni v tehnologijo in tistih, ki se želijo peljati brez strešnega kovčka. Sicer pa v Angliji, državah Beneluksa. Pariz ima zelo dobre vlakovne povezave do smučišč, enako Azija, kjer ljudje redno uporabljajo javni prevoz, da pridejo na sneg. Lep primer je Peking, kjer so za potrebe olimpijskih iger zgradili hitro povezavo do prizorišč," našteva, kje vidijo Voyagerjev potencial.

O želenem številu prodanih parov sicer ne želi govoriti, zagotavlja pa, da so cilj, ki so si ga zadali to zimo, že presegli: "Odziv večine trgov je bil res dober. Smučke so zdaj v trgovinah, morajo se le še prodati," sogovornik pojasnjuje, da si preko Voyagerja obetajo tudi izpostavljenost svoje blagovne znamke na splošno.

Na voljo so dolžine 160, 166 in 172 cm. Najdaljša smučka ima geometrijo 127/78/110 mm in radij 14,9 metra. Ko je zložena, je dolga 93 centimetrov, kar pomeni, da se lahko prevaža v običajni letalski prtljagi, ne kot poseben večji kos športne opreme.

"Pod peto je smučka široka 78 mm, kar pomeni, da je plovna, z njo lahko greš na trd ali mehak sneg, omogoča tako kratke kot dolge zavoje. Mehanizem, ki smo ga razvili, je kakovosten in prenese vsak način smučanja, potrudili smo se poskrbeti, da je praktično neuničljiva. Je pa na ta račun malo težja," priznava Meglič. "A kar se tiče voznih lastnosti, nismo sklepali nobenih kompromisov. Če bi testirali z zavezanimi očmi, ne bi vedeli, da stojite na zložljivi smučki," poudarja.

V središču pogovorov v smučarskih krogih

V potrditev njegovih besed se poleg nas po naključju znajde tudi Vid Baruca iz Demo teama Slovenija, torej iz Demonstratorske vrste komisije za alpsko smučanje pri Združenju učiteljev in trenerjev smučanja (ZUTS) Slovenije.

Na Kaprun je prišel z desetimi tekmovalci iz zamejskega športnega društva Mladina, ki jih pripravlja na to, da bodo nekoč postali učitelji smučanja. Ti morajo imeti smuči v malem prstu, zato testirajo različne proizvajalce, modele, dolžine in radije.

"Učitelj je pogosto v vlogi tistega, ki svetuje - učencem, sorodnikom, prijateljem. Zato mora tako dobro poznati smučarsko industrijo, da bo vedel, kaj priporočiti komu. Kajti napačen izdelek v napačnih rokah je lahko zelo nevaren," pojasnjuje.

"O Voyagerju se v teh krogih veliko pogovarjamo, ker je stvar zelo zanimiva in z logističnega vidika rešuje problem smučarije. Ni več težav s prostornino prtljažnika, postavljanjem smuči na streho s temi ogromnimi strešnimi kovčki. Je tudi neke vrste statusni simbol, lepo izgleda, je uporabna, osredotočena na uporabnika. Z vidika voznih lastnosti je neverjetno stabilna, hitra v odzivih, vzdržljiva, praktično nezlomljiva, predvsem pa je njena največja pozitivna lastnost ta, da se sploh ne čuti, da je smučka zložljiva," nam še razloži Baruca, preden odhiti nazaj k svoji skupini.

Nagrajeno oblikovanje

"Za inovativnost izdelka dobivamo res lepe nagrade - od zlatega priznanja za inovacije Gospodarske zbornice Slovenije do naziva inženirske ekipe leta. Že prej smo bili za svoje izdelke vajeni pobirati nagrade za produktna oblikovanja, kar nekaj nagrad 'red dot' smo že dobili, z Voyagerjem pa smo prišli v sam vrh," direktorica blagovne znamke Melanija Korošec prizna, da je bila nagrada Best of the best skrita želja že med samim oblikovanjem. "Nenazadnje pa je tukaj še potrditev marketinškega koncepta z nagrado SOF, ki je pravzaprav 'grad prix' slovenskega oglaševalskega festivala," niza.

Kot pravi, so se pri samem oblikovanju smuči osredotočili na funkcionalne lastnosti, ki so morale biti res brezkompromisne, poudarja.

Sicer so iskali preproste grafike, take, ki lahko delujejo v več barvah, saj v prvem letu niso želeli posebnih dizajnov. Nazadnje so se odločili za tri barvne kombinacije, klasično črno, prepoznavno Elanovo zeleno in koralno rožnato za bolj žensko različico.

Barve so pospremili s črtami, ki so jih umestili tja, kjer se vezna plošča pri sestavljanju zapira: "Želeli smo dizajn, ki bo dolgotrajen, torej smuči, ki ne bodo šle jutri iz mode. Zato smo iskali elemente, ki bi imeli razlog za to, da so na smučki. Ker smučka kot taka podpira mobilnost, torej enostavno pot od doma do smučanja, smo si dejali, da je posledično aviacija tista, ki jo želimo prikazati. Tudi pri letalih se tako na določenih predelih uporabljajo te črte, ki označujejo območje, kamor se ne sme."

Pomemben del izdelka je tudi torba, ki so jo oblikovali v dveh različicah. Ena je manjša, v kateri je prostor za smuči in palice, ki so prav tako zložljive. V drugo pa se lahko spravi celotna smučarska oprema, tudi čevlji, čelada, kombinezon in podobno. Koroščeva priznava, da je bila tudi torba velik tehnični zalogaj, pri katerem so morali poskrbeti za funkcionalnost, obstojnost in vodotesnost: "To je bilo nekaj, kar resnično nismo vajeni delati. Element, ki smo mu posvetili ogromno pozornosti. Kako se torba zapira, koliko je lahko dolga, da se tudi največja različica lahko odda kot redna prtljaga brez doplačila in uporabniku ni treba na posebni tekoči trak za večje kose športne opreme."

"Oddelek nabave je denimo odigral izjemno veliko vlogo pri iskanju dobaviteljev, ki imajo potrebne tehnične kompetence in materiale, saj smo šli dejansko izven te cone udobja in stran od standardnih materialov, da smo prišli do Voyagerja," sogovornica še opiše, kako je pri razvoju novih smuči sodelovalo prav vseh 350 zaposlenih iz Elanove zimske divizije.

Prihodnost vseh smuči?

Jeremy White je novinar, ki dela za priznano ameriško revijo Wired. Ta je posvečena nastajajočim tehnologijam z vseh mogočih področij, pa naj bo to smučanje, hrana ali zasebne podmornice, kot slikovito opisuje.

"Ampak mora biti inovacija, mora premikati meje in predstavljati izboljšave. Ko sem slišal za te smuči, sem takoj zastrigel z ušesi, saj tega še nihče prej ni spravil na tržišče. Uspeli so izdelati smuči za običajnega smučarja, ne samo za potrebe vojske. Imela naj bi povsem enake vozne lastnosti kot druge smuči in hotel sem sam preizkusiti, če je to res," pojasnjuje, kaj ga je pripeljalo v Avstrijo. Kot pravi, se je lahko prepričal, da zložljiva smučka res smuča tako kot običajna: "Kar je presenetljivo, je to, da je bilo vanjo vloženega toliko dela in truda, na snegu pa razen malo dodatne teže dejansko ne opaziš razlike. Lahko povsem odmisliš to, da voziš s povsem novo vrsto smuči, ki še nikoli ni bila izdelana za splošno javnost".

Sicer ne ve, ali to dejansko pomeni, da jih bo tudi prodana kopica, saj meni, da gre za zelo specifično tržišče. Upa pa, da se bodo tehnološke in razvojne rešitve, ki so jih uporabili, prezrcalile še na ostale izdelke. "Morda bodo v prihodnosti vse smuči, ki so zdaj v enem kosu, postale zložljive," razmišlja.

Konkurenca v izposojevalnicah?

"Želel sem preizkusiti, če stvar deluje in ali občutiš razliko. Preprost odgovor je: deluje, in ne, ne opaziš razlike, lahko se smuča kot na običajni smučki. Ljudi skrbi, da smučka ni dovolj čvrsta in se bo na strmini preveč upogibala, kar pa ne drži," se strinja tudi Tom Robbins, ki piše za Financial Times. Britanski časnik ima mednarodno bralstvo, približno 30 odstotkov jih je v Združenem kraljestvu, 30 v preostali Evropi, 30 v Združenih državah Amerike, 10 odstotkov pa v Aziji, v grobem naniza številke.

"Gre za poslovneže, bančnike, borzne posrednike ... ki so tudi ciljno tržišče za te smuči. Pisarniški delavci iz večjih mest, ki vsaj za konec tedna želijo v naravo. Za naše bralce ne bi izvedli običajnega smučarskega testa, ker pa gre za izdelek, ki je povsem drugačen, je to zanimiva zgodba. Gre namreč za nekaj unikatnega in predstavlja potencial za spremembo pravil igre v svetu smučanja," svoje stališče pojasnjuje sogovornik iz Londona. Spomni, da so v poznem 19. stoletju Britanci igrali pomembno vlogo pri razvoju rekreativnega smučanja, po trenutnih ocenah pa je na Otoku milijon rednih smučarjev. Zaradi oddaljenosti se ne odpravijo na smučišče za en dan ali za konec tedna, ampak si običajno rezervirajo vsaj teden dni smučarskih počitnic, največkrat v Franciji, pa tudi v Švici in Avstriji.

Konkurence za Voyager pa Robbins ne vidi v drugih proizvajalcih, ki bi želeli to tehnologijo prezrcaliti na lastne produkte, ampak v izposojevalnicah smučarske opreme: "Torba je res preprosta za prenašanje, ampak če opremo najameš, ti ni potrebno nositi ničesar. Vprašanje je, če bo ljudi dovolj pritegnilo, da si bodo zdaj kupili lastne smuči, ali jih bodo raje še naprej najemali. Nihče ne pozna tega odgovora, zato bo res zanimivo opazovati, kako se bo odzvala javnost," zadovoljno razmišlja.

Sin jih bo nemudoma izmaknil očetu

 Danielle Reiff-Jongerius, ki prihaja z Nizozemske, pa opiše primer svoje tete in strica. Danes 60-letnika sta navdušena smučarja že od mladosti, še vedno se nekajkrat na leto odpravita v Avstrijo: "Sprva sta imela lastne smuči, a ko so prišli otroci, sta se odločila, da bosta opremo raje najemala, kot pa se naokrog vozila s strešnim kovčkom. Stric je nekega dne prebral prispevek o Voyagerju in takoj kupil par zase in za teto."

Imata pa tudi 23-letnega sina, ki se decembra skupaj s prijatelji z vlakom odpravlja na odprtje smučarske sezone. Kot pojasnjuje, Nizozemci smučajo povsod po Evropi, v Utrechtu pa največja železniška postaja v državi ponuja zelo dobre povezave z Münchnom, Innsbruckom, proti jugu Francije: "Prav zato si je za takrat nemudoma rezerviral očetov par smuči," se posmeji Reiff-Jongeriusova.

Dobrodošle v kotu sobe

"Nisem čisto prepričan, da se bo smučka pri nas prijela. Sam namreč prihajam iz Münchna, kjer so gore tako blizu, da res veliko ljudi smuča in imajo doma svoj par, a zdi se mi, da bi pri nakupu novih raje spet izbrali klasične. So tudi precej drage, na koncu sezone dobiš par zelo dobrih smuči za polovico te cene. Denimo v Hamburgu pa bi se že lahko razmišljalo drugače," o poldrugem tisočaku vrednemu izdelku razmišlja Thomas Funke, ki piše za nemško izdajo znane ameriške revije GQ.

Vozne lastnosti zložljive smučke so sicer navdušile tudi njega, Münchenčan osebno pa največje prednosti ne vidi toliko v potovalni mobilnosti, na katerega se osredotoča Elanova marketinška strategija, ampak izpostavi še nek drug vidik - varčevanje prostora, ko smuči shraniš doma: "Zaradi dragih najemnin veliko ljudi živi v malih stanovanjih, kamor morajo nekako spraviti vse svoje stvari," pojasnjuje Nemec.

Brez poplesavanja in lomljenja

Če bi morala eno pozitivno lastnost nove smučke izpostaviti tudi sama, bi izbrala to, da zaradi svoje teže, ki je noge na začetku sezone sicer niso bile najbolj vesele, ne pleše na snegu in je stabilna tudi pri višjih hitrostih. Občutek spominja na tirnice poletnega sankališča, ki s hriba pripeljejo do priljubljenega 'apres ski' bara Baumbar sredi Kapruna. Smučka pravzaprav lahko vozi tebe, ne ti nje, stabilno kot po tračnicah. Ni pa me skrbelo, da se bo sredi hriba prelomila pod mojo težo, če bi jo skušala prignati do roba zmogljivosti. To je strah, ki se ti morda porodi, ko smučko prvič vidiš na sliki, a takoj ko jo primeš v roke, tudi kadar je še zložena na nenavadno polovico, ti njena masivnost vlije zaupanje.

Da pa to ne bi bile prazne marnje, so pri Elanu že takoj prosili verjetno najbolj norega Slovenca na smučeh, da preizkusi, če je Voyager res dovolj vzdržljiv. "Niso našli nikogar drugega, ki bi bil bolj primeren za to. Ni pa jim bilo treba pojasnjevati, zakaj, ker je za to poskrbela že moja mama. Že kot otrok sem lomil stvari in je morala kupovati nove, zato me je zmerjala kot psa, jaz pa sem ji prisegel, da bom to svojo sposobnost nekoč izkoristil," Filip Flisar v smehu pojasnjuje, kako so ga prosili, da bi storil tisto, kar mu gre najbolje od rok.

"Ampak te smučke nisem uspel zlomiti, čeprav sem se res trudil," skomigne z rameni nekdanji slovenski šampion v smučarskem krosu. "Tolkel sem jih ob tla, zvijal v vse smeri. Skakal sem z njimi po snegu, lesenih paletah, železnih palicah. Zapeljal sem se v snežni park, ki ga s skakalnicami in drugimi ovirami uporabljajo deskarji na snegu ter smučarji prostega sloga, ne pa običajni rekreativci," svoje uničevalne manevre prostodušno opisuje svetovni prvak.

S seboj na test so prinesli številne pare Voyagerja, saj so bili prepričani, da jih bo Filip uspel zlomiti kar nekaj. "Nazadnje pa smo vse izpeljali z enim parom in lahko potrdim, da je res učinkovita smučka, ki lahko zadovolji širok spekter smučarjev," strne športnik, ki je sicer vajen tekmovalnih smuči.

Pri običajnih smučkah se mu pogosto zdi, da so premehke, da preveč plešejo in v zavojih ne nudijo dovolj dobrega oprijema: "Te smučke pa zaradi same konstrukcije in plošče, ki se premika in drži vse skupaj na mestu, omogočajo ravno to - na sredini so tako toge, da ti dajo to oporo, ki jo iščeš, a hkrati so lahkotne za vožnjo," s svojimi besedami opiše voyager.

Vsi na snegu

Je pa tokrat v Kaprunu Flisar končno vozil kot turist. Bil je namreč prvič na smučeh, odkar je aprila strgal križno vez in to je bil njegov prvi obisk ledenika, odkar je nehal tekmovalno smučati. Obisk ledenika v turistične smučarske namene se precej razlikuje od tistega v tekmovalne: "Zgodnje vstajanje, gneča, treningi, trdo delo, znoj, slabo vreme, skoraj nič dobrega," smeje primerja, ko počasi vijuga po s soncem obsijani progi. Ob tem pa majajoč z glavo opazuje tiste, ki drvijo mimo njega navzdol. Pove namreč, kako je bil čez dan priča kar nekaj skorajšnjim trčenjem: "Sploh na začetku sezone je potrebna večja previdnost tako kot spomladi pri motoristih. Nadobudni smučarji prihitijo na prvi sneg, z glavo so še vedno v februarskem Schladmingu in mislijo, da imajo tudi v nogah še vedno enake občutke," opozarja.

Da se je že v pretekli sezoni veliko ljudi vrnilo k smučanju, ker so med pandemijo covida-19 iskali stik z naravo, pravi tudi Leon Korošec, direktor Elanove zimske divizije. Zaradi zaprtja smučišč in izogibanja večjim množicam so bile trend nedvomno vse oblike turne smuke, pravi. Njegove besede se potrdijo takoj, saj navkreber ob robu smučišča sopihajo številni, spet drugi na vrhu hriba že iščejo celec.

Tudi v Begunjah so zabeležili občutno in vidno rast prodaje, kot zanimivost pa dodajajo, da je bilo med kupci turnih smuči izjemno veliko žensk: "Gre za segment, ki je v Evropi vsekakor v porastu. Dobavitelji opreme - ne gre samo za smuči, ampak tudi za vezi, kože - smo vsi na robu kapacitet, koliko turne opreme smo sposobni sproducirati," pojasnjuje Korošec.

Med alpskimi smučmi so trend take smuči, s katerimi greš lahko spomladi tudi v bolj mehak sneg in omogočajo smučanje z večjo lahkoto in manj napora. "Zato gre tudi oprema v to smer, da je nekoliko lažja, vse z namenom, da se ne utrudiš po dveh urah, ampak lahko kot uporabnik smučarski dan doživiš od začetka do konca, tudi če nisi v top formi," opisuje današnje želje kupcev novih smuči.

Tokrat se slovenski izum dobro ščiti

Prav iz Elana so sicer pred tremi desetletji prišle tudi povsem nove smuči, prve na svetu, brez katerih si smučanja danes ne predstavljamo več. Karving smuči s poudarjenim stranskim lokom so povsem izrinile ravne sulice, toda patenta nikoli niso zaščitili in na sončni strani Alp se še danes sliši negodovanje, ker lahko slovenski izum zdaj izdeluje vsakdo. "Karving je večna tema," priznava Korošec, ki pa dodaja, da še vedno ni povsem jasno, če bi bilo to sploh mogoče storiti. Ob tem pa zagotavlja, da v primeru Voyagerja ni tako.

"Verjamemo, da je tehnološka zgodba zložljive smučke tudi v osnovi drugačna kot od karvinga, ker zadaj stoji drug tehnološki premislek. Zato smo lahko zložljivost, način zlaganja in zaklepanja ubesedili v patent in to zaščitili. Vse tehnologije, ki so povezane s smučko Voyager, ščitimo. Imamo vloženih sedem patentov, ki so zdaj v različnih fazah v več državah," pojasnjuje, kako so se lotili zaščite zložljive smučke z vsemi začetnimi tehnološkimi rešitvami, ki so jih uporabili že pri vojaški različici, nato pa še z vsemi dopolnitvami in novostmi.

V praksi to pomeni, da je pri patentu vedno mogoče, da se z nekom dogovoriš in mu dovoliš uporabo v zameno za nek dogovorjeni znesek. V Elanu zaenkrat v tej smeri še ne razmišljajo, so pa že imeli pogovor z eno izmed blagovnih znamk, ki je pokazala zanimanje, vendar se za sodelovanje niso odločili.

Za zdaj jih ne skrbi niti konkurenca. "Smučko prelomiti se da, in verjetno jo lahko nekdo tudi zloži na način, da ne bo posegel v naš patent. Ampak bistvo našega patenta je ravno to, da ne samo, da se smučka prepogne, ampak da je tudi sestavljena brezkompromisna. Da uporabnik ne opazi, da je zložljiva, saj deluje kot vsaka druga smučka. Tukaj pa menim, da naš patent ščiti toliko različnih rešitev, da bo do tega zelo težko priti," zaključuje Korošec.