Turizem je za marsikatero evropsko regijo ali mesto prvi vir dohodka. Po ocenah Evropske unije (EU) turizem predstavlja približno desetino domačega proizvoda (BDP) bloka, v tem sektorju pa je zaposlenih približno 12,3 milijona ljudi.
Vendar pa so "to abstraktne številke," je za DW dejal Sebastian Zenker, strokovnjak za turizem in marketing na Copenhagen Business School. Opozarja, da domačini od tega nimajo popolnoma nič, če to posledično pomeni, da se najemnine in cene stanovanj tako dvignejo, da nepremičnine postanejo nedostopne, v trgovinah in restavracijah pa so cene takšne, da se domačini bojijo prestopiti prag.
In še – čeprav s turizmom nekaj zasluži veliko ljudi, le redki zaslužijo toliko, da bi lahko samo od tega dostojno živeli, saj so plače v turizmu izjemno nizke. Na Portugalskem je minimalno plačilo 4,85 evra na uro. V Španiji je 6,87 evra, v Italija najnižje meje – ni.
Torej je na mestu vprašanje, kam gre ves denar, ki ga v Sredozemlje prinesejo turisti – in ki ga še zdaleč ni malo. Po besedah Paula Peetersa, ki raziskuje trajnostni turizem in promet na Univerzi uporabnih znanosti Breda na Nizozemskem, gre velik del tega za letalske prevoznike, velike hotelske verige, mednarodna podjetja in industrijo križarjenj.
Ko gre za izračun denarnih tokov turizma, je pojasnil za DW, se lahko izbrani način prevoza izkaže kot odločilen dejavnik. Ljudje na križarjenjih običajno spijo in jedo na krovu. Ljudje, ki kupujejo počitniške pakete in rezervirajo lete, hotele in obroke pri velikih ponudnikih, le redko porabijo veliko denarja na terenu.
Vendar pa prispevajo k onesnaževanju in porabljajo dragocene vire, kot je voda, s čimer dodatno obremenjujejo domačine, kar lahko še poveča občutek neenakosti in spodbudi napetosti med obiskovalci in domačini.
Kljub jezi domačinov velik del turističnega sektorja še naprej razmišlja le o rasti. Turistične točke vsako leto sprejmejo rekordno število obiskovalcev. Toda za mnoge domačine v Barceloni, Benetkah in Palmi rast enostavno ni več opcija, pravijo.
Peeters je dejal, da bi bil eden od pristopov ohranjanje števila turistov na ravni, ki bi ji mesta in občine še lahko kos. Dejal je, da bi morali pri tem imeti osrednjo vlogo ekološki in socialni dejavniki.
A za to bi bili potrebni ustrezni dogovori z letalskimi prevozniki in pristaniškimi oblastmi, katerih finančni modeli so večinoma usmerjeni v presežne zmogljivosti in s tem nadaljnjo rast.
Marsikje so politiki začeli ukrepati. V Amsterdamu so na primer prepovedali gradnjo novih hotelov. Mesto se je prav tako poskušalo spoprijeti z zabavami in mamilarskim turizmom s ciljno usmerjenimi kampanjami za demarketing – strategijami, ki zmanjšujejo povpraševanje po določenem izdelku med določenimi ciljnimi skupinami.
V Lizboni in Palma de Mallorci je trg najemnin že dolgo prehitel potrebe prebivalcev in gospodarsko realnost. Oblasti zdaj poskušajo zajeziti ta razvoj. Na primer, ne izdajajo se več nove licence za oddajanje nepremičnin prek spletnih platform, kot je Airbnb. Palma uvaja tudi časovne omejitve pri oddajanju nepremičnin turistom.
Barcelona je napovedala, da bodo licence za najem okoli 10.000 počitniških stanovanj potekle leta 2028. Zamisel je zmanjšati pritisk na stanovanjski trg v mestu, kjer so se najemnine dvignile za več kot 60 odstotkov – samo v zadnjih 10 letih.
Tudi ladje za križarjenje se soočajo z več omejitvami in višjimi pristojbinami. Velike ladje ne smejo pristajati v središču Benetk od leta 2021, Amsterdam pa načrtuje uvedbo podobnih omejitev do leta 2026. To naj ne bi le omejilo števila turistov, ki vstopajo v mesto, ampak tudi zmanjšalo onesnaženost zraka.
Tako kot Amsterdam se tudi Mallorca poskuša otresti podobe destinacije za zabave. Na splošno si otok želi pritegniti manj turistov, vendar ima raje tiste, ki so pripravljeni zapraviti denar.
Pa je promocija tako imenovanega "visokokakovostnega turizma" res rešitev? Ne, pravi Macia Blázquez-Salom, profesorica geografije in aktivistka, ki živi v Palmi de Mallorci. Za DW je povedala, da bi osredotočanje na luksuzni turizem le še povečalo neenakosti.
"Turizem zabav je omejen na določene lokacije, v bistvu deluje kot tovarna," je pojasnila. To je pomenilo, da je bil neposreden vpliv omejen na majhen del občin na otoku.
Bogati turisti pa imajo višja pričakovanja, porabijo več vode, se nagibajo k več krajšim potovanjem, po potrebi pa lahko tudi kupijo nepremičnino. Pojasnila je, da je to spodbudilo "gentrifikacijo in nepremičninske špekulacije", ki so imele veliko bolj neposreden vpliv na življenja lokalnih prebivalcev.
KOMENTARJI (54)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.