"Mislim, da obe strani iščeta način, kako se iz situacije izmotati kot zmagovalki," ocenjuje naš sogovornik, ekonomist nemškega Ifo Inštituta Gabriel Felbermayr. "Trenutno smo še v stanju, ko lahko obe strani najdeta argumente, s katerimi se predstavita kot zmagovalki. Če bo to šlo dlje in ne bo sporazuma, bo samo še slabše. Na srečo razvoj dogodkov zadnjih tednov kaže, da bi lahko prišlo do konsenza," pravi sogovornik.
Celo ameriški predsednik Donald Trump namreč nekoliko umirja žogico, še nekaj prijaznih besed za Kitajsko je našel. Pa čeprav je Trumpu, kot Felbermayr ugotavlja v analizi, ki sta jo pripravila z Benediktom Zoller-Rydzekom, uspelo, da je višjo ceno trgovinske vojne zaenkrat plačala Kitajska. "Glede na trenutne izračune, je ameriška uvedba carin uspela kitajski BDP oklestiti za okoli 9,3 milijarde evrov, medtem ko so ZDA zabeležile okoli 3,5 milijarde evrov dobička – večinoma na račun več pobranih carin. Kitajski povračilni ukrepi so sicer "račun" nekoliko izravnali, ameriška izguba je na koncu znašala 5,7 milijarde evrov, še vedno pa se je kitajski BDP samo zaradi posledic trgovinske vojne skrčil za dvakrat toliko kot ameriški. Če bi se ZDA odločile, da že obstoječe carine na uvozne izdelke v višini 250 milijard dolarjev, zvišajo s 13 na 25 odstotkov in bi Kitajska odgovorila s podobnim dvigom že obstoječih carin, pa bi to pomenilo, da bi se kitajske izgube zvišale še za 18 milijonov evrov, ameriške pa za manj kot štiri milijarde evrov, skupaj torej okoli 30 milijard evrov na kitajski in devet milijard evrov na ameriški račun," nadaljuje Felbermayr.
Vendar bi dolgoročno nadaljevanje situacije škodovalo obema gospodarstvoma, nadaljuje ekonomist. Kitajska se je na slabši strani znašla preprosto zaradi razmerja v trgovini – medtem ko iz ZDA Kitajci uvozijo za okoli 130 milijard dolarjev blaga, ga izvozijo za več kot 500 milijard evrov. "Po drugi strani pa so ZDA demokratična država, ki težje opravičuje in blaži šoke, ki so posledica trgovinske vojne, saj se ne more posluževati orodij, ki se jih lahko Kitajska," meni sogovornik.
"Trgovinske vojne so lahek zalogaj in v njih je enostavno zmagati." WTO pa (še naprej) nič
Stavek v narekovajih so besede, ki jih je Trump uporabil, ko se je spustil v trgovinsko vojno s Kitajsko. Čeprav je še ni končal, se je v slabem letu najbrž naučil, da ni vojne brez žrtev - pa četudi se bitke končajo z zmago. Prav tako je Kitajska dokazala, da zmore kar nekaj kreativnosti, ko je treba prihodke iskati v novih sektorjih, nekaj analitikov pa meni, da je trgovinska vojna kitajski oblasti dala nekaj orožja, s katerim lahko domači javnosti lažje pojasni gospodarsko ohlajanje in nekaj nepriljubljenih ukrepov. In na teh dejstvih naj bi zdaj obe gospodarstvi iskali argumente za konec ali nadaljevanje "boja".
Trump je trgovinsko vojno sicer naslonil na nacionalno varnost. Za podlago je uporabil člen, ki pravzaprav pravi, da je nekaj svetega v jeklu in aluminiju, in če ZDA nimajo domače proizvodnje obojega, jih to potiska v nevaren položaj. Ker ZDA še vedno proizvajajo dve tretjini jekla, ki ga potrebujejo, so analitiki argument označili za nesmiseln, a Trump se ni vdal. Tudi zato, ker mu ni bilo treba. "Mislim, da niti Trump ne verjame v to argumentacijo. Bolj verjetno je, da so vsebino 21. člena Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT, 1994) uporabili, ker je prikladna. Druge članice ga namreč želo težko izpodbijajo," meni Felbermayr.
Če so optimisti ob začetku trgovinske vojne upali, da bo prišlo do reformiranja WTO, tudi zato, ker Trumpovo prepričanje, da Kitajska posluje nepošteno ni povsem iz trte izvito in brez podpornikov, se to ni zgodilo. Organizacija tako še vedno igra po vsaj 25 let starih pravilih – predvsem zaradi nezmožnosti članic, da se uskladijo glede novih, četudi se je vmes zgodilo marsikaj – od tega, da so se organizaciji na primer pridružile Kitajska, Rusija, Vietnam, da smo zdaj sredi tehnološke revolucije, da v ospredje stopa IKT tehnologija, do tega, da se posel danes odvija v povsem drugačnem okolju ...
Analitiki so tedaj opozarjali, da nas lahko pred najhujšimi posledicami trgovinskih vojn reši le trezen pristop, dialog z zagovorniki protekcionizma in sprejem nove družbene pogodbe, kjer pa bi svoje mesto znova zavzela tudi WTO.
In kje smo skoraj leto kasneje? "WTO je pod ogromnim pritiskom. Trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko niti ni takšen problem sama po sebi, ker obstajajo globlje težave. ZDA blokirajo imenovanje sodnikov v arbitražni panel oziroma pritožbeno telo WTO. Če rešitev ne bo padla kmalu, WTO kmalu ne bo več zmožna presojati o trgovinskih sporih. Naslednja težava je že omenjena uporaba argumenta, da so carine ameriška obrambna strategija, kar WTO preprečuje ukrepanje. Tretja, daleč največja težava WTO pa je razklanost njenih članic, ki se nadaljuje. Ravno pred dnevi je Evropska komisija naznanila uvedbo carin na jeklo, da bi se zaščitila pred stranskimi učinki Trumpovih carin. To ni način, kako ustvariš zavezništva, rešiš in reformiraš WTO," meni Felbermayr, ki ga skrbi odsotnost pobude za reformiranje WTO in nezmožnost članic, da vidijo "širšo sliko" dogajanja, ki lahko s trgovinske ravni vodi v velike varnostne izzive v sodobnem svetu. Navsezadnje so trgovinske vojne že netile prave vojne in izdatno pomagale h katastrofi, imenovani druga svetovna vojna.
"Evropa ima seveda vso pravico, da uvede svoje carine, včasih je to edini način, da stran, ki je začela s carinami, ustavimo, preden uvede nove. Nevarno pa je, da sami pademo v protekcionistično past tudi takrat, ko to ni potrebno. In zaenkrat Evropa ni nista, ki trpi zaradi Trumpovih carin, zato me takšni ukrepi skrbijo," pojasnjuje sogovornik.
"Razsuta WTO", globoka kriza vodenja. Nova kriza bi lahko bila pogubna
A ob naraščajočih prepadih med različno mislečimi, Felbermayr ob vstopu v novo leto dvomi, da bo 2019 prineslo pomembne rešitve. "V letu 2018 je svet zdrsnil še globlje v krizo mednarodnega vodenja, tudi na področju trgovine. To se je začelo že precej pred izvolitvijo Donalda Trumpa, ta je le s prstom pokazal na nekaj zelo očitnih problemov svetovne trgovine in na zemljevid postavil vprašanje, kako regulirati trg v svetu, kjer največji izvoznik Kitajska sploh ni tržna ekonomija, največji uvoznik (ZDA) pa se bori ohraniti primat v tehnološkem razvoju."
In leta 2019 naj bi se vse skupaj le še nadaljevalo. "Da bi krizo vodenja v svetovni trgovini rešili, bi potrebovali globoko transformacijo WTO." Te ni na vidiku in vprašanje je, kaj se mora zgoditi, da bi do nje prišlo. "Vseeno bo svet še naprej trgoval," nadaljuje Felbermayr. Vendar ima lahko to negotovo stanje že kmalu uničujoče posledice. "Kar me resnično skrbi, je možnost nove gospodarske krize. Takšne, kot smo ji bili priča leta 2008, 2009. WTO je trenutno v takšnem stanju, da je nesmiselno pričakovati, da bi bil svet zmožen enotnega odziva," opozarja ekonomist.
Nova kriza. Pred vrati?
Nekaj analitikov je leto sicer začelo z napovedmi, da bi lahko že kmalu pohod začela nova gospodarska kriza. "Trenutno je negotovost visoka, zato so takšne napovedi precej nehvaležne," meni Felbermayr. "Se pa moramo izogniti temu, da krivdo za morebitno novo krizo prevračamo na trgovinsko politiko. Ta ima svoje težave, ampak ohlajanja, ki smo jim priča trenutno, imajo korenine večinoma v domačij težavah. Kitajska ima dolgo vrsto domačih problemov. Od zelo zadolženega gospodarstva do pregrevanja nepremičninskega trga in upočasnjevanja investicij v javno infrastrukturo. Tudi v Evropi ni nič bolje. Francija in Italija imata ogromne težave z reformami, posledično se evroobmočje sooča z negotovostjo, kjer svoje dodajajo še prihajajoče evropske volitve in brexit. Predvidevam, da bodo evropske volitve prinesle šok za trenutno etablirane stranke v Evropskem parlamentu, Manfred Weber, ki se ga trenutno omenja kot možnega prihodnjega šefa Evropske komisije pa je relativno neizkušen, zato bo potrebno obdobje prilagajanja, ki pa obenem pomeni turbulentno obdobje. V ZDA pa obstaja nevarnost, da se bodo odločili za strožjo monetarno politiko – kljub znakom gospodarskega ohlajanja – in predvsem zato, da bi svojeglavemu predsedniku dokazali neodvisnost. Vseeno mislim, da leta 2019 ne Evropa ne ZDA še ne bosta izkusili recesije."
A ko kriza bo prišla, se obetajo težave. "Države, ki so najbolj ranljive, bodo imele le malo manevrskega prostora, če se začne povpraševanje zmanjševati. Trenutno kot najbolj odporni na morebitne šoke ocenjujemo Nemčijo in Nizozemsko. In to sta državi, ki ne bosta ravno navdušeni nad novim reševanjem problematičnih držav. Kot smo že videli, bo večina dela, ko bo treba reševati države, spet padla na ECB," meni Felbermayr. Države, ki se doslej niso lotile resnih reform – ker je krizo zamenjala rast – imajo tako vse manj časa, da to storijo, preden bo (spet) prepozno.
Nov svetovni red – multikonceptualnost namesto skupnih vrednot
A medtem ko se svet bori s "starimi" težavami, so na vidiku nove rešitve – predvsem takšne, ki ne zahtevajo rešitve starih težav. Še nekaj dni nas loči do letošnjega foruma v Davosu, kjer bodo med drugim govorili o premiku sveta od časa, kjer smo se povezovali na podlagi skupnih vrednot, do multikonceptualne ureditve, kjer se bodo povezave oportuno oblikovale na podlagi (občasnih) skupnih interesov.
"Takšen svetovni red bi predvsem še povečal negotovost in prinesel več vprašanj kot rešitev. To pa je slabo za investicije, rast, borzo. Po drugi strani pa bi se v drugi fazi takšne ureditve morda bolj jasno postavili trije bloki – ameriški, kitajski in evropski, kar ni nujno slabo. Če se število tistih, ki sedijo za mizo in iščejo rešitve, zmanjša, je pogosto lažje sprejeti dogovor. Trenutno je WTO s svojimi 164 članicami nemogoče kompleksna entiteta," meni Felbermayr.
Ne le kompleksna, tudi slabo delujoča. Za nas najpomembnejše vprašanje pa je, kako bi se v multi-konceptualnem svetu znašla EU, kjer članice - za razliko od ZDA in Kitajske, ki sta pač enotni državi - vse težje najdejo področja, kjer so res enotne, imajo jasna stališča in so jih posledično v globalnem kontekstu zmožne tudi učinkovito zagovarjati.
Leto 2019, ki prinaša tudi evropske volitve, tako pomeni predvsem leto, ko se bo morala tudi EU odločiti, kakšen nauk bo potegnila iz zgodovine, negotovih zadnjih let, kaj jo veže, kako bo šla naprej in kako namerava braniti trgovinske, geopolitične in druge interese.
PREBERITE: Kaj o trgovinskih vojnah in njihovih posledicah pravi zgodovina?
KOMENTARJI (136)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.