Tiha odpoved ali kaj danes dela Justin?

Tiha odpoved, angleško quiet quitting. Izraz je zaznamoval razprave o dogajanju na trgu dela v zadnjem letu, ko se svet počasi pobira po epidemiji. Tiha odpoved ne pomeni, da ljudje pospravijo stvari v škatlo, se poslovijo od sodelavcev in še zadnjič odidejo iz pisarne. Nasprotno, še vedno ostajajo zvesti svoji službi, a ji posvečajo zgolj toliko časa, kot je nujno. In nič več. 

Trendu lahko sledimo nazaj do kolumne v Business Insiderju, objavljene marca lani. Aki Ito je v njej opisala mladega zaposlenega, imenovala ga je Justin, ki je svojemu delu posvečal vedno manj časa. In to brez posledic. Idejo so posvojili Tiktokerji, od tam pa se je razširila po svetu.  

Zaposleni so svojemu delu postavili meje, se glasi ena od razlag za tiho odpoved. Kaj pa zaposlovalci? Temo so odprli na forumu v Davosu, kjer so svoja mnenja soočili izvršni direktorji družb Vimeo, Mercer in Wipro, Anjali Sud, Martine Ferland in Thiery Delaporte, ter psiholog Adam Grant, ki se je obsežno ukvarjal s tem pojavom. Po njegovem mnenju je izraz zgrešen. Namiguje namreč, da je težava v ljudeh, ki so dvignili roke od svojih služb. V resnici, je prepričan, so zaposlovalci dvignili roke od zaposlenih. 

Pojav pravzaprav ni nov, le novo ime je dobil, je spomnil. Podobne odzive lahko po njegovem spremljamo vsakič, ko so ljudje nezadovoljni s službo, ko se jim zdi, da niso slišani. "Preprosto si rečejo: Če nihče ne skrbi zame, zakaj bi jaz skrbel," je orisal Grant. 

Anjali Sud se je strinjala: Če se to, kar ljudje pričakujejo v življenju, ne preslika na delovno mesto, bodo nezadovoljni, v delo pa bodo posledično vlagali manj truda. "Spremeniti se moramo zaposlovalci," je zato prepričana tudi še ne 40-letna poslovnica, ki jo je revija Fortune uvrstila med bodoče voditelje poslovnega sveta. 

Delaporte je govoril na podlagi izkušenj iz korporacije, ki jo vodi. Ta ima kar 260 tisoč zaposlenih, 100 tisoč se jim jih je pridružilo v zadnjih dveh letih. Povprečna starost je nekaj manj kot 30 let, prevladujejo torej mladi, ki si cilje v življenju postavljajo drugače kot generacije pred njimi, delo samo pa jim ni več vrednota. "Pridružiti se želijo podjetju, ki ima svojo kulturo, biti želijo del kulture podjetja," je prepričan. Slediti želijo nekemu cilju in namenu, vedeti, zakaj nekaj delajo. Tretja, prav tako pomembna stvar, je komunikacija, pravzaprav še več, povezovanje z zaposlenimi, poudarja Delaporte. Po njegovem ni dovolj, da zaposleni vedo, v katero smer se razvija neko podjetje, vedeti mora tudi, zakaj: "Da se počutijo del poti, to je temelj vsega." Trg dela se je v zadnjih dveh letih v temeljih spremenil, zato se morajo temeljito spremeniti tudi delodajalci, je povzel razmišljanje. 

"Ne le teles, osvojiti moramo srca zaposlenih," je nadaljevala Anjali Sud, ki je podobno kot Delaporte prepričana, da bodo ljudje v podjetju ostali, če se bodo počutili del le-tega. Da je treba bodočim in trenutnim zaposlenim ponuditi možnost samouresničitve, je na to dejala Ferlandova in opozorila, da se bazen delavcev prazni. "Ljudem je treba dati možnost, da si izberejo delo, ki jim omogoča osebnostno rast."

Grant pa je razpravo povzel z eno besedo: pravičnost. Med pandemijo smo najprej bili priča množičnemu odhodu zaposlenih, temu pa je sledila tiha odpoved, je spomnil. "Odšli so tisti, ki so delali v toksičnem delovnem okolju. Zbežali so v gore. Kaj pa tisti, ki niso mogli oditi? Tisti so se psihološko umaknili," je dejal. "Delo zaposlovalca je zagotoviti spodbudno delovno okolje." 

In smisel. Glavni razlog, zakaj so ljudje srečni, da so pri Wipru, je, da namenjamo odstotek vseh prihodkov dobrodelnim organizacijam, zaradi česar so ponosni, se je pohvalil Delaporte: "Dobra plača, to že, a želijo si nekaj več, želijo si delati v podjetju, ki pušča sledi v svetu."

V obdobju, ki se sicer zdaj počasi izteka, ko so zaposlovalci tekmovali za delavce, ti pa so zato lahko postavljali pogoje, tovrsten premislek zaposlovalcev ni presenetljiv, a lahko finančna kriza in inflacija kmalu spet premešata karte. Aki Ito je pol leta po objavi svoje kolumne poiskala Justina. Vmes se je ogromno spremenilo. Nekaj njegovih kolegov je ostalo brez službe, ki nenadoma ni bila več tako samoumevna. Naslednji bi lahko bil on. "Danes Justin, pionir tihih odpovedi, od sebe spet daje vse in še več. Spet dela 50 ur na teden," je zapisala. 

50 ur je sicer za nas veliko, v ZDA pa nekaj povsem običajnega. Tudi če upoštevamo vse zaposlene, tako tiste, ki delajo za polni, kot tiste, ki imajo krajši delovni čas, še vedno v povprečju delajo 44 ur na teden, je pokazala Gallupova raziskava.