Živali v smrt, polja so ožgana: obeta se dvig cen hrane

Temperature, skoraj na ravni tistih, ki jih običajno namerijo na "vroči točki Zemlje", v kalifornijski Dolini smrti, so v zadnjih tednih pustošile po Evropi. Na Portugalskem, v Španiji in Grčiji so termometri dosegali temperature med 46 in 48 stopinjami Celzija. Kombinacija izsušene zemlje, ki že dolgo ni videla potrebne količine dežja, in ekstremne vročine je bila dovolj za obsežne požare, v Grčiji se je število smrtnih žrtev povzpelo že na 92.

Evropske reke – od Nemčije do Češke – so ponekod povsem usahnile, v Nemčiji so šle težave tako daleč, da so v  Kasslu oblasti vsem, ki bi črpali vodo iz tamkajšnjih rek ali jezer, zagrozile z uvedbo 50.000 evrov kazni – saj bi to pomenilo dokončno smrt za vodne živali.

V Franciji so ustavili nuklearke, ker jih je skrbelo, da jih ne bodo mogli pravilno hladiti, na Otoku so cestni delavci nejeverno gledali, kako se tali asfalt. Nič bolje ni bilo na severu, kjer so celo v Arktičnem krogu temperature presegle 30 stopinj Celzija.

Kmetijska katastrofa = draga hrana

Medtem ko so v takšnem vremenu ljudje iskali predvsem zavetje in osvežitev, pa so kmetje z grozo gledali, kako se zeleni travniki spreminjajo v rjavo puščavo z nekaj suhe, ožgane trave, pridelki pa so skromni ali jih celo sploh ni.

Evropsko združenje pridelovalcev sadja in zelenjave je sporočilo, da sta suša in vročina povzročili največjo krizo v evropskem sektorju zelenjave v zadnjih 40 letih. Najbolj prizadeti so nasadi v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Nemčiji, na Madžarskem in Poljskem, škoda je tudi na Portugalskem, v Španiji in Grčiji.

Živilsko-predelovalni sektor tarna, da zaradi nerednega dotoka sveže zelenjave trpi proizvodnja, višajo se proizvodni stroški, vseeno pa je končnih produktov manj.

Samo pridelek graha in fižola bo na evropskih njivah letos manjši za od 20 do 50 odstotkov, opozarjajo. Izguba pri čebuli se giblje med 15 do 50 odstotkov, bučk in špinače naj bi bilo manj tudi za četrtino, cvetače ponekod sploh ni.

Prizadeta ni le zelenjava, težave so z žitom. Francoski kmet Lionel Schnepp z grozo zre v opustošeno koruzno polje. Listi rastlin so napol suhi, v strokih je slabo razvito, posušeno zrnje. Groza, ki jo z njim delijo tudi slovenski kmetje – letošnji pridelek pšenice bo pri nas zaradi slabih vremenskih razmer, dolge zime in pogostih padavin – v povprečju manjši za 30 do 40 odstotkov, slabša je tudi kakovost.

Nič bolj zeleno ni na Schneppovem travniku. "Mojih 60 telic bi se moralo od sredine maja do sredine novembra pasti. Namesto tega jih hranimo s senom, ker na od sonca požganem travniku nimajo česa jesti."

Posledice tega bo živinoreja čutila še leta. Od Litve, Latvije, Nemčije, Madžarske do Francije in Avstralije - kmetje živali množično pošiljajo v zakol. Seniki so prazni, krme za zimo ne bo. Ožgani travniki bodo potrebovali kar nekaj časa, da si bodo opomogli, zato bo košnja tudi prihodnje leto skromna, menijo strokovnjaki, prav tako črede ni mogoče povrniti v prvotno stanje čez noč.

V Avstraliji so se zeleni pašniki spremenili v rjave prašne "ceste", velikim živalskim čredam vodo dovažajo s cisternami, tovornjaki občasno pripeljejo dodatno krmo. Vseeno bo veliko živali končalo v klavnicah, kmetje ocenjujejo, da se bodo cene sena dvignile za 25–50 odstotkov, česar si ne bodo mogli privoščiti.

Obupani so tudi v sadjarskem sektorju, kjer ponekod nimajo česa obirato. Pridelovalec pomaranč Robert iz kraja Gunnedah Town je za AP povedal, da je računal, da bo letos izvozil 800 ton pomaranč. Zaradi suše jih bo le 200 ton.

Posledice suše bomo plačali vsi, so jasni analitiki. Cene hrane se bodo v prihodnjih mesecih skoraj zagotovo dvignile, menijo. Nekaj, kar na lastni koži po mesecih suše že čutijo Avstralci. Cene že naraščajo, po ocenah pa bi lahko do decembra cene rdečega mesa zrastle za do 25 odstotkov, cene belega mesa in pekovskih izdelkov pa bi lahko bile višje za okoli 18 odstotkov, je za Wingham Chronicle ocenil David Farley, nekdanji predsednik združenja avstralskih kmetov.

Človek brez dlake na jeziku je avstralski politiki sporočil, da je njihov kmetijski sektor pred sesutjem zaradi naravnih pojavov, povezanih s klimatskimi spremembami in vrste slabih političnih odločitev, ki so prizadele kmete – vključno s povsem neprimerno politiko posojil in zavarovanj. Dodal je še, da bo to trenutek, ko se "bodo tudi v mestih zavedli situacije".

Nekaj podobnega se najbrž obeta tudi Evropi, čeprav EU trdi, da bo s predčasnimi plačili pomoči nekoliko omilili posledice suše, zaradi katere so ponekod razglasili naravno katastrofo. Vseeno je več kmetov v Litvi, Latviji, pa tudi Nemčiji in na Madžarskem razglasilo bankrot, ni jih malo, ki v državah Beneluksa o tem razmišljajo. Sistem denarnih izplačil, ki bi naj kmetijstvo držal nad vodo, dolgoročno ni vzdržen, niti denar ne odtehta izpada pridelka – kar se pozna na trgovinskih policah.

Kmetijstvo bo moralo najti tehnološke prilagoditve novi vremenski realnosti, razmišljati, da bodo s finančnega vidika za to dovolj subvencije EU oziroma minimalne pomoči države in občin, pa je veliko preoptimistično, menijo strokovnjaki, sicer bo kvalitetna in cenovno dostopna hrana kmalu za marsikoga preteklost.

Na Irskem mlekarji na pomoč svojim kmetom

Letošnja suša je na Švedskem najhujša v zadnjih 74 letih, v zadnjih mesecih je padla le desetina običajne količine padavin, na Irskem je letošnje poletje najbolj suho, odkar so pred 168 leti začeli z meritvami.

Kmetje so posledično začeli s prodajo krav mlekaric, zato so se pri družbi Iceland odločili, da bodo kmetom plačali dodatna 2 centa na liter pridelanega mleka, da bi vsaj malo omilili njihovo stisko in s povečanjem prihodkov pomagali, da lahko kmetje kupijo hrano za živali. Dodatek za kmete se v ceni mleka na trgovinskih policah ne bo odražal. Kmetje so potezo pozdravili.

Se je pa našlo nekaj nevladnih organizacij, ki so se te dni po Evropi obregnile ob pomoč EU in držav za kmete. Trdijo, da bi morali namesto pomoči kmetom, vzpodbujati "trajnostno kmetijstvo". S tem se strinja tudi politika, ki je tudi na evropski ravni temu že namenila nekaj ukrepov, vseeno pa se kmetijstvo brez pomoči ne bo reformiralo in prilagodilo v smislu namakalnih sistemov in zaščite pred ujmami. Vprašanje je tudi, kje bo kmetijstvo, ki že za sezonska dela ne najde delovne sile, našlo delavce, ki bodo njive in polja obdelovali naravi bolj prijazno.