Nasprotniki GSO hrane znanstvenikom in velikim korporacijam očitajo, da jih ne moti, če je treba za zaslužek preko trupel. Citirajo avtorje, ki pravijo, da so raziskave, ki so trajale dlje od tistih, ki so jih za najnujnejše potrebe izvedla podjetja, potrdile nevarnost GSO, še posebej, ko govorimo o vplivih zaradi dolgotrajnega uživanja in posledicah za naslednje generacije potomcev.
Odmevale so predvsem študije profesorja Gillesa-Erica Séralinija, ki že leta zatrjuje, da GSO organizmi povzročajo raka, deformacije potomcev, le nekaj dni pa mineva od njegove odmevne objave, da je bila prav GSO koruza - ena prvih, ki je bila dovoljena na evropskih poljih - kriva za pogin krav nemškega kmeta, ki bi naj na koncu postal še žrtev korporacije, ki bi naj želela prikriti napako.
Na drugi strani pa so zagovorniki. Na pogovor smo povabili profesorja ljubljanske biotehniške fakultete in znanega zagovornika GSO Boruta Bohanca, ki je razložil, katere so po njegovem mnenju prednosti GSO, komentiral pa je tudi nekaj najpogostejših očitkov zoper GSO. Bohanec je predstojnik katedre za genetiko, biotehnologijo, statistiko in žlahtnjenje rastlin.
Tudi sam menim, da gre za neprimeren izraz, saj smo vsi organizmi "gensko spremenjeni" - to je bistvo evolucije. Vprašanje je, zakaj se je ta izraz sploh uveljavil. Veliko boljši bi bil denimo "precizno žlahtnjenje", saj gre za pristop v katerem namesto vseh naenkrat spreminjamo le posamezne gene. Govorimo sicer tudi o tehnikah genskega inženiringa s katerim lahko gene prenašamo tudi med nesorodnimi organizmi. Tehnologija ni nova, stara je že več kot 30 let, okoli 20 let pa se jo uporablja že tudi v praksi.
Žlahtnjenje torej obstaja že vrsto let, kljub temu pa se je GSO oprijel celo izraz "frankenštajnska hrana". Zakaj'
Res je, ta strašljiv izraz se je dolgo uporabljal predvsem v Angliji, je pa k temu prispevalo več dejavnikov. Začelo se je s tem, da je največje podjetje s tega področja želelo, da je ta postopek žlahtnjenja za razliko od ostalih močno reguliran, se pravi, da se v to vplete država, da zelo natančno določi pravila, ki se jih je treba samo pri tem postopku, ne pa tudi pri ostalih, držati. To je bil že sam po sebi signal, da naj bi šlo za nekaj nevarnega. Ko je nato seznam stvari, ki jih pri teh postopkih preverjamo, prišel v medije, se je izkazalo, da bo zelo enostavno sejati strah pred temi sodobnimi sortami. Je pa res, da se je ta že nekoliko polegel, saj se skoraj vsakodnevno na tržišču pojavljajo nove, zanimive stvari. Zlasti v državah, kjer se potrošniki s tem lahko tudi vsakodnevno srečujejo, je strah večinoma že stvar preteklosti.
Evropa je pa nekako območje sveta, kjer je dezinformacij in posledično strahu ogromno, in kjer tako potrošniki kot kmetje s tem pravzaprav nimajo nobenih osebnih izkušenj.
Na žalost ta izbira v Evropi sploh ni mogoča. Ampak če smo konkretni. Obstajajo razlogi, zakaj se pri teh postopkih kakšen gen dodaja ali odvzema, to se ne počne za šalo. Najbolj tipičen primer - rastlinam se recimo dodaja gene, da jih ni potrebno škropiti z insekticidi, ker se lahko same branijo pred škodljivci. So pa še številni drugi primeri, ko je koristno, da lahko gene dodajamo ali odvzemamo. Tudi odvzemamo jih namreč lahko, kar je pomembno, če gre za toksičnost, za alergene in podobno.
Ravno v tem času smo poslušali o medeni aferi in čebelah. To je rešljiv problem, katerega reševanja smo se pri nas lotili s kemijo. To je seveda ena od možnosti, a ne najbolj idealna, sploh ne na način, kot se je zgodilo pri nas, ko se je izkazalo, da se je uporabljalo nedovoljena kemična sredstva.
Po drugi strani pa so bili poskusi narejeni že pred petimi leti, a ker je postopek preverjanja tako dolg, še vsaj pet let ni pričakovati, da bi kjer koli na svetu imeli čebele, ki bodo odporne na novega škodljivca - pršico varojo. Težava sicer ni povsem nova, saj so varojo raznesli po svetu že pred leti, hkrati z njo so se širili pa še virusi, ki jih ta pršica prenaša, kar čebelarjem povzroča hud problem. Z gensko spremembo je mogoče ustvariti čebelo, ki je odporna na pršico, da ta propade. Testirajo pa drug način, po katerem čebela niti ni gensko spremenjena, ampak se ji v hrano dodaja RNA molekule, ki povzročijo propad pršice in virusa.
To so sodobne alternativne rešitve realnih problemov. A je Evropa s tem, ko je pred časom področje še zaostrila, sporočila, da se je odločila za reševanje vseh tovrstnih težav z uporabo kemičnih pripravkov.
V ZDA je bil kot prva gensko spremenjena žival odobren GS losos ...
Dejansko je po dveh desetletjih zavlačevanj in ob zelo strogih omejitvah pred nekaj meseci gojenje gensko spremenjenega lososa dobilo zeleno luč. Losos je sterilen in triploiden, ima pa dodan gen iz atlantskega lososa, reguliran s sekvenco severnoatlantske jegulje. Bistveno hitreje zrase kot običajni, ker za razliko od siceršnjih, njegova rast pozimi ne zastane. Pri tem porabi tudi manj krme. Zanimivo bo videti, če bo kmalu prišlo tudi do dovoljenja za pridelavo oljnice rička, ki je bila kot hrana lososom lani v Angliji že testirana. Ta GS riček namreč tvori dolge omega 3 kisline, ki jih nato vsebuje tudi losos.
Uspehi znanstvenike očitno navdihujejo, saj si novosti zelo hitro sledijo.
Da. Pred nekaj dnevi je bila objavljena tudi precejšna novost dosežena z metodo genomskega preurejanja. Tu končni rezultat ni GSO organizem, saj ni vnešen noben nov gen. Gre za postopke podobne običajnim mutacijam, le da izzvana mutacija ni več stvar naključja. No pravkar so objavili vest, da prva dva bikca vrhunske pasme nimata rogov, izključili so jima namreč ključni gen. Živinorejci namreč kravam in bikom na precej neprijeten način v mladosti rogove porežejo, da ne bi poškodovali drug drugega ali oskrbnikov. To se počne tudi v Sloveniji, prizor ni prav nič lep. A vendar- tudi pri teh postopkih se EU obira in se že več let ne odloči, kako zakonsko urediti področje, zato nas druge regije sveta spet močno prehitevajo.
Brave new world for cattle: Genetically edited cows arrive at UC Davis - without horns. https://t.co/QOA18KDjtU pic.twitter.com/NRyNl99b6w
— edward ortiz (@edwardortiz) December 21, 2015
Kaj pa v teh dneh tako izpostavljen virus Zika? Je tudi to mogoče rešiti z genskim pristopom?
Res je, ta hip je v središču pozornosti virus Zika, ki se za zdaj širi po južni Ameriki ter povzroča hudo skrb nosečnicam. Prenaša ga vrsta komarjev Aedes aegypti, ki je znana kot prenašalec virusne bolezni denga in še drugih bolezni. Britansko podjetje Oxitech že več let testira zatiranje komarja s sproščanjem v okolje rojev prav te vrste komarjev moškega spola, katerih geni so tako modificirani, da je po parjenju z običajnimi samicami njihovo potomstvo sterilno. Zanimivo, lani so to preizkušali prav v Braziliji in sicer v mestu Piracicaba (okoliš Sao Paolo) in poročali o velikem uspehu. Kljub temu se tudi v Braziliji še vedno raje oklepajo kemije. Slike, ki jih pošiljajo v svet namreč kažejo zamegljevanje notranjosti hiš in okolja z insekticidi. Kot kaže smo raje izpostavljeni dokazano škodljivim insekticidom kot da bi se nadležnih komarjev znebili s sodobnim genskim pristopom.
Našteli ste nekaj zanimivih primerov, tisto, kar ljudi pogosto skrbi pa je, kakšni so stranski učinki takšnih modifikacij organizma, in kje se ti poskusi končajo.
To področje je regulirano, kar pomeni, da se prav vse možne nezaželene posledice temeljito proučijo, preden dobi sorta dovoljenje za trženje. Dejansko je še preveč regulirano, zato imamo zdaj situacijo, ko so na tržišču prisotna večinoma samo največja podjetja, ki si to lahko privoščijo. Majhni laboratoriji na tržišče pravzaprav niso mogli ali pa le preko prodaje velikim. Pred par leti je bil recimo primer, ko bi lahko zdravilo za redko gensko bolezen, izum kolegov z videmske univerze, preverjali tudi pri nas, a tega dovoljenja nismo dobili, čeprav bi s tem na tržišče prišlo cenejše konkurenčno zdravilo. Gre namreč za zdravilo, ki zdaj letno na pacienta stane okoli 100.000 evrov, v Sloveniji pa imamo okoli 25 pacientov. Ko smo sodobno tehnološko rešitev zavrnili smo se s tem odrekli vrhunskim delovnim mestom in razbremenitvi zdravstvene blagajne.
Govorimo o poljščinah in drugih GSO, ki lahko same opravijo s škodljivci. Kako pa deluje ta mehanizem, ko to hrano zaužije človek? Ljudje težko verjamejo, da koruza, ki ima v sebi insekticid, ni vsaj malo toksična in škodljiva.
Če verjamejo ekološkim pridelovalcem, potem ne vidim vzroka, da ne bi tudi biotehnološkim, uporabljamo namreč isto snov. V ekološkem kmetijstvu uporabljajo za boj proti insektom škropljenje z bakterijo Bacillus thuringiensis. Če napadejo solato uši, jo lahko pridelovalci z njimi poškropijo zvečer in zjutraj odnesejo na trg. Ta bakterija namreč tvori insektom strupene beljakovine, pravimo jim tudi bt proteini.
Pomembno je, da z GS vstavimo gen le za tisti bt protein, ki dejansko uniči škodljivo žuželko, ne prizadene pa koristnih, denimo čebel. To je res mogoče, ker je učinkovanje teh proteinov zelo specifično.
Zakaj nam ne škodi prav nič? Ker imamo povsem drugačen prebavni trakt kot žuželke in receptorjev, na katere deluje pri škodljivcih sploh nimamo.
Posebnost GS pridelave v borbi proti insektom je tudi, da je obvezno posejati še pas navadne netransgene sorte, da se kar se le da upočasni pojav odpornih različic insektov. To tudi dokazano dobro uspeva. MON810, edina v EU dovoljena bt koruza z Cry1Ab genom, je še po 18 letih uporabe odporna. Drug pristop je hkrati uporabiti več bt genov ali uporabiti drug način odpornosti.
V Sloveniji se je debata, ko gre za GSO, večinoma usmerila na področje hrane ...
Da, ker je s hrano ljudi najlažje strašiti, pa čeprav obstaja cel kup zdravil, ki so GSO, imenujemo pa jih biološka zdravila. Med njimi je namreč okoli polovica takšnih, ki so gensko spremenjena, od inzulina dalje. Proizvajamo jih tudi v Sloveniji. Vsi diabetiki že leta uporabljajo inzulin, ki je GSO, a se tega ne problematizira, čeprav gre v osnovi za isto tehnologijo.
Je pa drugačen izraz.
Da, bolje se sliši. Pa tudi - problematiziranja tega si ljudje raje ne privoščijo s predpostavko, da bodo morda to kdaj sami potrebovali.
Saj sploh ne debatiramo o tem, kaj naj bi bilo nevarno. To so opustili celo največji kritiki, ker je po dvajsetih letih varne uporabe res težko trditi, da je ta tehnologija kakor koli nevarna. Številke, koliko milijonov ljudi, ki sodobne sorte dnevno uživajo in nimajo težav, so namreč nedvoumne, in kot vemo še nihče ni zbolel.
Obstajajo trditve, ki pravijo drugače, sklicujejo se na raziskave. Ne le morda najbolj znan profesor Seralini, ampak tudi drugi svarijo pred potencialnimi nevarnostmi. Opozarjajo, da študije ne trajajo dovolj dolgo, da bi lahko z gotovostjo potrdile ali ovrgle sume, da gre za prisotnost škodljivih toksinov, da teste večinoma izvajajo podjetja, ki imajo sama komercialni interes ...
Gre za refren o podkupljenih znanstvenikih, ki ga ponavljajo že vsaj 15 let. Seralinijeva študija je tipičen primer naročene študije pri kateri se je že vnaprej vedelo, kakšen bo rezultat. Ko je bil članek uradno umaknjen pa je bilo to precej manj odmevno. Na leto se sicer pojavita eden ali dva takšna članka, skupno pa jim je, da doživijo velik odmev v javnosti, ker so senzacionalistični. Seralini je pokazal podgane z velikimi tumorji, ki bi naj bili posledica uživanja GSO in herbicida. "Pozabil" pa je omeniti, da gre za linijo testnih podgan, ki v vsake primeru zbolijo za rakom. Povsem neeetično jih je tudi pustil, da so trpele z ogromnimi tumorji.
Gre za propagandno vojno. Javnost je stalno izpostavljena bombardiranju profesionalnih sejalcev strahu, številne organizacije temu namenjajo veliko denarja.
Ampak vendarle imamo na strani te tehnologije ogromne korporacije, ki v raziskave in ustvarjanje GSO vlagajo ogromno denarja in žanjejo ogromne zaslužke. Kakšni interesi pa potem po vaše vodijo nasprotnike GSO, ki so vsaj na prvi pogled v precej podrejenem položaju?
Nasprotovanje se splača marsikomu. Sprva so bile to razne zelene aktivistične organizacije, kmalu so se jim pridružile potrošniške organizacije, ki jim takrat ni šlo prav dobro, ter ekološki kmetje, ki so sebe lažje tržili, če so strašili s konkurenčnimi oblikami sodobnega kmetijstva.
Naslednja generacija pa so bili politiki, ki so se pridružili tistim, ki sejejo strah z obljubo, "dokler bom jaz na oblasti tega ne bo".
Svoje so dodali še nekritični mediji, čeprav se je ta trend očitno ustavil ali celo obrnil. V Sloveniji smo lani naredili analizo in ugotovili, da sta bili približno dve tretjini člankov o GSO pozitivnih ali vsaj objektivnih, nekoč bi bilo gotovo obratno. Z odmikom od tega smo v Sloveniji dobili vsaj možnost objektivnega seznanjanja z argumenti obeh strani.
Vendarle pa različna mnenja o GSO obstajajo tudi v akademski sferi. Že pri nas. Če na primer to tehnologijo na ljubljanski biotehniški fakulteti podpirate, je v Mariboru drugače.
Opozicija sta predvsem profesorica Martina Bavec in njen mož profesor Franc Bavec, ki predavata ekološko kmetijstvo. Mislim, da sem s tem vse povedal. Gre za star pristop kazanja na zunanjega sovražnika - ko gre nekomu slabo, namesto vzrokov pri sebi ugotoviš, da te ogroža "nekdo od zunaj". Tudi sam sem kolega že pogosto opozoril, da širita neresnice. Posledica je, da se nekaj časa ne oglašata in potem spet ponovita isti refren. Denimo prof. Bavec je po radiju jeseni strašil s 17.000 plačanimi lobisti in 20.000 hektarji GS riža v Afriki, ki da preprečuje diarejo. Kolega ima bujno domišljijo. Če take neumnosti govorijo aktivisti to še razumem, za profesorja javne univerze pa je tako širjenje neresnic povsem nesprejemljivo.
Omenjate boj med ekološkim kmetijstvom in genskim inženiringom. Kakšne pa so potem možnosti njunega sobivanja? Obstajajo?
O tem ni dvoma, marsikje eno ob drugem že živi. Mislim pa, da mora ekološko kmetijstvo, če želi biti res ekološko, sprejeti sodobne prakse, ker le sodobni sortiment rešuje kemizacijo okolja. Ne gre samo za manj pesticidov, ampak tudi za nižjo porabo gnojil - dušika in fosforja za dosego dejanskega in ne namišljenega varovanja okolja. To je zame sodobno in ekološko, kar pa oni zagovarjajo, je pa starinska tehnologija 19. in 20. stoletja, uporabljati žveplo in baker, rudninska gnojila ... in seveda pridelati manj. Spremeniti morajo svojo filozofijo. Kako se bo to zgodilo? Da si bodo ljudje kar naenkrat premislili, ne verjamem. To lahko spremenijo proizvodi, ki pridejo neposredno do potrošnika. Verjamem, da bi ljudje kupili olje, ki ga ni potrebno hidrogenirati, ki nima transmaščobnih kislin, a je zaenkrat na voljo samo v ZDA. A tudi tam ga za zdaj ne reklamirajo kot GSO, ker velika podjetja niso zainteresirana, da se strah preneha. Odgovarja jim monopolni položaj.
Na drugi strani Evropejci pričakujejo in zahtevajo dosledno označevanje GSO izdelkov.
Ko se je označevanje uvedlo, sem bil izrecno proti, ker je to pomenilo isto, kot če bi na izdelek nalepili mrtvaško glavo. Namen ni bilo potrošnika informirati, ampak prestrašiti. So se pa stvari vmes spremenile. Pred nedavnim se je denimo ena od večjih ameriških živilskih družb odločila, da bo v prihodnje prostovoljno označevala živila s prisotnostjo GSO. Prvi odziv je bil, da bo to oklestilo prodajo, drugi pa - morda bomo kakšnega kupca celo pridobili. Po mojem mnenju bi bilo še bolje, če bi kupca ozavestili in zapisali, da je bila genska sprememba uvedena zato, da je bilo pri pridelavi prizaneseno okolju, ali da je zaradi določene lastnosti izdelek kvalitetnejši. Recimo: izdelek vsebuje GS krompir, ki se ne obtolče, ne vsebuje strupenega akrilamida, in ker je odporen na plesen, ga pri pridelavi ni bilo potrebno škropiti. Zakaj ne bi tega poudarili? To se mi zdi prava rešitev.
Pred približno mesecem je bilo veliko govora o GSO rižu, ki za razliko od navadnega riža ne proizvaja metana. Riž je namreč znan po tem, da ob njegovi pridelavi na poplavnih riževih poljih nastaja precej metana, medtem ko gensko spremenjen riž metana, enega od močnejših toplogrednih plinov, ne izloča. Če bi uporabili to sorto riža, bi v ozračje izpustili precej manj metana. In to ni vse, spremembam podnebja se lahko tudi prilagodimo če uvedemo GS sorte, ki so bolj odporne na sušo, na mraz ... Take že obstojajo.
No, po drugi strani pa prav v tem kontekstu na GSO rastline letijo očitki, da v resnici ne porabljajo manj vode, da jih je potrebno še bolj škropiti - in to kar z izbranimi pripravki določenega proizvajalca, kar postavlja vprašanje interesov, in da donosi pravzaprav niso tako visoki, kot se rado poudarja ...
Pred približno pol leta je bila objavljena študija, ki je obravnavala tri vrste rastlin, pri katerih so GSO najpogostejši - koruzo, sojo in bombaž. Številke kažejo, da se pridelek pri GSO verzijah teh rastlin izboljša za 22 odstotkov, poraba pesticidov se zmanjša za 37 odstotkov, dobiček kmeta pa je višji za 69 odstotkov. Očitno so te sorte okoljsko in ekonomsko učinkovitejše. Logično, rezultat je odvisen od vnesenih lastnosti, denimo te za boljši izkoristek vode se šele uveljavljajo.
Pa če greva na konkretne očitke GSO, ki se pojavljajo v javnosti. Povzročali naj bi več alergij pri potrošnikih ...
Ni niti enega dokaza, bilo pa je veliko strašljivih zgodb. Resnica je obratna, alergij bi bilo že zdaj manj, ker znamo izključiti alergene, zaradi strahu pred GSO žal take sorte niso na tržišču. Vedeti moramo tudi, da so GS sorte edine, pri katerih se v postopku sproščanja tudi ta morebitna lastnost preveri.
Navedba, ki se večkrat pojavlja - zaradi prisotnosti antibiotikov in ostalega, kar ščiti rastline, postanejo uživalci GSO hrane odpornejši na antibiotike, ki pri njih nato ob bolezni ne delujejo ...
Ne. Geni ne skačejo iz hrane v ljudi. Tudi tehničnega gena za antibiotično odpornost se pri GSO tehnologiji vsaj v Evropi ne uporablja več, čeprav sploh ni škodljiv. Uporabljamo pač druge nesporne gene.
Te dni je dr. Seralini pisal o kravah, ki so pomrle zaradi dolgotrajnega uživanja GSO krme.
Dr. Seralini je očitno lažnivi kljukec ... Kot kaže živimo v času, ko se sme izjaviti kar koli. V resnici imamo okoli 2000 resnih študij, ki govorijo o varnosti tovrstne hrane, avtorji mnogih izvirajo iz javnih neodvisnih inštitucij. Dejansko že dolgo nobena druga hrana ni tako natančno preverjena kot ravno ta.
Nelagodje pred GSO vzbujajo tudi poročila iz držav, kjer so te poljščine stalna praksa, da bi zaradi intelektualne lastnine ljudje izgubili pravico do semen, proste pridelave.
To ne drži. Praktično vse nove sorte so na tak ali drugačen način intelektualno zaščitene. To ni iznajdba vezana na GSO, so pa različni načini zaščite. Kar se je v zadnjem letu v Evropi zgodilo zelo potiho je, da je zdaj tudi običajne sorte mogoče patentno zaščititi. Doslej je bilo to mogoče le za GSO sorte, ki pa jih tako ali tako ne pridelujemo. Razlika je precejšnja, saj sorta ni več prosto dostopna drugim žlahtniteljem, ki so jih lahko križali med seboj, po patentni zaščiti pa jih ne smejo. Za potrošnika je na kratki rok vseeno, dolgoročno pa to pomeni favoriziranje velikih podjetij in s tem manjšo izbiro.
Kaj pa kmetje, ki so jih denimo v ZDA multinacionalke postavile pred sodišče zaradi sejanja domačega semena, ki je bilo plod njihovih zaščitenih sort?
Šlo je pretežno za sojo in oljno ogrščico, koruzo ne, ker je hibridna in zato kmetje seme tako ali tako kupijo vsako leto. Podjetja so od kmetov zahtevala, da podpišejo, da naslednje leto ne bodo sejali doma pridelanega semena njihovih sort, kar je pri teh rastlinah sicer mogoče, ampak bodo seme znova kupili. Tiste, ki se tega niso držali, so tožili. Osebno se mi to ne zdi pametno in sam tega ne bi storil, a velika podjetja imajo svoja pravila, s katerimi se pogosto ne strinjam, saj ne doprinesejo k boljšemu razumevanju te tehnologije.
Pojavil se je vtis, da kmetje niso imeli druge izbire, če so prvo leto sploh želeli do semena in pridelka.
Ne, lahko bi kupili drugo seme. So pa takšna pravila kdaj vezana tudi na kakšne druge sorte, a ne pogosto. Pri nas na primer ne moreš kupiti sadik blagovne znamke jablane 'Pink Lady' drugače, kot da se včlaniš v klub pridelovalcev, kjer še vsako leto plačuješ licenčnino. Pa ni GSO, ampak običajna sorta. Gre za nastajajoč trend klubskih sort, kjer je potrebno podpisati, da boš spoštoval pravila in plačeval vsakoletne dajatve. Tudi o tem sem skeptičen.
Drži, da bi z uvajanjem GSO multinacionalkam predali prehrambeno industrijo?
Se strinjam, velika podjetja bi z veseljem imela monopol, a na nas je, da postanemo konkurenčni. Trenutno Evropa samo analizira ameriške sorte. V svetovnem merilu pa vemo, da dokler je tržišče zaprto, so tudi cene visoke. O tem recimo priča primer iz Indije, kjer so cene semen bombaža padle za polovico z vstopom kitajskega podjetja.
Kako dolgo pa bo po vašem še (lahko) trajal evropski upor GSO?
Evropa je v resnici velik uvoznik GSO, brez tega bi bila evropska živinoreja v velikih težavah. Mislim, da na vsakega Slovenca letno uvozimo preko luke Koper 300 kilogramov GS soje, res pa jo potem precej izvozimo. Dokler bo Evropa imela dovolj drugih tržnih proizvodov, bo to šlo, čeprav je že zdaj jasno, da nekoč razvita Evropa vse bolj zaostaja, kar ni čudno, če pa se inovativnim tehnologijam namenoma odrekamo. Ekonomsko in razvojno veliko izgubljamo, številna podjetja so se že preselila v ZDA.
KOMENTARJI (554)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.