Slovenci privarčujemo sedmino dohodkov

Danes je svetovni dan varčevanja, ki ga obeležujemo od leta 1924, ko so se v Milanu zbrali predstavniki 700 hranilnic iz 27 držav ter z razglasitvijo svetovnega dneva varčevanja opozorili posameznika in celotno družbo na pomembnost varčevanja. V ta namen so ustanovili mednarodni inštitut za varčevanje.

Kako varčen je nek narod, kaže stopnja varčevanja, ki se izračuna iz razmerja med prihodki ter višino prihrankov. V Sloveniji je ta stopnja po podatkih statističnega urada za lansko leto znašala 14,1 odstotka. To pomeni, da da vsak državljan na stran približno eno sedmino svojih prihodkov. S tem se je država med EU državami uvrstila na peto mesto.

Več kot v Sloveniji so lani varčevala gospodinjstva na Švedskem, v Nemčiji, na Nizozemskem in v Franciji, podobno kot v Sloveniji pa norveška in avstrijska gospodinjstva.

V Sloveniji so gospodinjstva po podatkih državnega statističnega urada med letoma 2005 in 2014 z izjemo leta 2012 izkazovala višjo bruto stopnjo varčevanja, kot je znašalo povprečje v EU. Najvišjo bruto stopnjo varčevanja so dosegla leta 2006, ko je bila ta 17,3-odstotna, kar je bilo največ med vsemi članicami EU. Nato je začela padati in dosegla dno leta 2012. Od tedaj krivulja spet narašča.

Kje varčujemo?

Slovenci najpogosteje varčujemo s pologi denarja na bančne račune, kar kaže, da nismo pripravljeni veliko tvegati. Gospodinjstva v Sloveniji so imela lani znova skoraj polovico finančnih sredstev naloženih v obliki gotovine in večinoma vlog. Delež sredstev v delnicah in drugih vrednostnih papirjih je dosegal 26,5 odstotka, delež rezervacij iz življenjskih in pokojninskih zavarovanj pa 16,8 odstotka.

Podatki Banke Slovenije kažejo, da slovenska gospodinjstva spet nekoliko več varčujejo. Banke so imele konec avgusta za več kot 15 milijard evrov vlog gospodinjstev, kar je 2,3 odstotka več kot pred letom dni. Nekaj več kot polovica vseh vlog nebančnega sektorja predstavljajo vpogledne vloge gospodinjstev. Na to vplivajo nizke obrestne mere in njihova časovna izravnanost.

Delež prihodkov je treba nameniti stalnemu varčevanju

Je pa kriza vplivala tudi na zavest ljudi, da denar ne pride sam od sebe in da je treba za dolgoročno vzdržnost osebnih financ nameniti delež prihodkov stalnemu varčevanju. Kakšen naj bo ta delež, pa je odvisno od posameznikove osebnosti, je pojasnila psihologinja Eva Boštjančič.

Vzroke za varčevanje na eni strani in za večjo porabo denarja je med drugim iskati v notranjih potrebah posameznika ali v njegovih osebnostnih potezah, lahko pa gre tudi za posnemanje drugih, je pojasnila Boštjančičeva z oddelka za psihologijo ljubljanske filozofske fakultete.

Trošenje je lahko povezano z zunanjimi dejavniki, kadar denimo posameznik želi imeti toliko kot drugi. Takšni ljudje želijo trošiti toliko kot drugi, čeprav morda nimajo denarja. Vendar se nočejo razlikovati in nočejo izstopati iz množice, je pojasnila.

Kriza vsem postavila realno ogledalo

Takoj po nastopu finančne in gospodarske krize so se številni odrekli marsikateri dobrini, sčasoma pa smo se navadili nanjo in si včasih želimo kljub kriznim razmeram kaj privoščiti. "A kriza nas je morda malo streznila, da je dobro imeti prihranke," je dejala Boštjančičeva.

Kriza nam je vsem postavila realno ogledalo. "Marsikdo je pred krizo zelo visoko letal, v času krize pa padel nižje," je opozorila.
Mladi ljudje usmerijo denar, ki ga zaslužijo, zlasti v zadovoljevanje trenutnih potreb. Denar potrebujejo za golo preživetje. Ko pa plača postane stabilnejša in višja, začnejo po njenih besedah bolj dolgoročno gledati v prihodnost.

Odgovornost prehaja z družbe na posameznika

Generacije, ki zdaj prihajajo na trg dela, se bolj od predhodnikov zavedajo resnosti položaja in odgovornosti za svoja dejanja. Po opozorilu Boštjančičeve vedo, da bodo imeli denar le, če bodo pridno delali in varčevali.

Generacije pred njimi so se namreč zanašale na to, da bo v nujnih primerih zanje poskrbela družba. "Odgovornost se torej prenaša z družbe na posameznika, kar je zelo produktivno in dobro," ocenjuje.

Generacije starih 30 ali 40 let pa se v primerjavi z mlajšimi zavedajo, da potrebujejo prihranke za večje investicije ali za življenje po koncu aktivne dobe. Po njenih besedah vedo, da ne bodo imeli tako visokih pokojnin kot starši. Torej morajo že danes misliti na čas po upokojitvi.

Sicer pa so nas politične in družbene spremembe prisilile, da razmišljamo drugače kot prej. "Ker smo se spremenili, posledično vplivamo na vzgojo naših otrok in na njihov odnos do denarja, dela in varčevanja," je še opozorila.