Sladke in slane razvade – kdo nam lahko govori, ali jih smemo jesti ali ne?

Če vas je pot te dni zanesla v ljubljanski Citypark, ste lahko opazili tri vitrine, v katerih so bili izdelki, ki veljajo za nezdrave. V eni so bile čokolade, v drugi sladke pijače, v tretji pivo. Nič kaj neobičajnega, če ti izdelki ne bi bili zapakirani v enotne embalaže z zdravstvenimi opozorili. Tako nisi mogel ugotoviti, ali je v plastenki sok, cola ali kaj drugega, ali je v papir zavita Gorenjka, Milka ali Lind čokolada in ali je v steklenici Union, Laško ali Heineken pivo. Inštitut Libertas, ki je pripravil to razstavo, je namreč hotel mimoidočim pokazati, kakšen bi bil svet brez blagovnih znamk. Kako bi bilo, če bi se država odločila, da nas na ta način prepričuje, da naj teh izdelkov ne uživamo, ker niso zdravi?

Kaj prinaša vmešavanje države v naša vsakdanja življenja?

V Inštitutu Libertas menijo, da država s tem omejuje našo svobodno izbiro. Izbiro, da se sami odločimo, ali bomo jedli na primer čokolado ali ne. Sami se namreč dobro zavedamo, kakšne posledice lahko prinese preveč čokolade – lahko pridobimo kakšen kilogram, sladkor poveča tveganje za razvoj nekaterih bolezni. "Svobodna izbira ne pomeni le sposobnost sprejemati dobre odločitve, svobodna izbira pomeni tudi zavestno sprejemanje slabih odločitev in potem soočanje s posledicami. Nihče namreč ne govori, da prekomerno uživanje sladkih pijač, sladkarij in alkohola ne škoduje zdravju. Potrošniki se tega zavedajo in ne potrebujejo opozorilnih nalepk in embalaž brez blagovnih znamk, ki bi jih opominjali na to," je prepričan Kaj Jež z Inštituta Libertas.

Poleg tega bi tak ukrep pomenil konec blagovnih znamk, bile bi izrinjene iz našega vsakdanjega življenja. Država bi uničila njihov ključen smisel – da se ločijo med seboj, da so prepoznavne po določenih barvah, logotipih in drugih značilnostih, je opozoril Anže Šarabon z Inštituta Libertas. "Nakup izdelka pa ne pomeni samo potrošnjo in uživanje vsebine, ampak je tudi način samoizražanja. Blagovna znamka da potrošniku možnost, da s tem ko kupi določen izdelek, pove nekaj o sebi. S tem, ko kupi določeno znamko, se odloči, da bo podprl določeno podjetje. In to je njegova svobodna izbira," je dodal Jež. Država bi z enotnimi embalažami tok, odnos, komunikacijo med blagovno znamko in potrošnikom prekinila. Kar med drugim pomeni tudi to, da nakupovanje lahko čez noč postane zamudno opravilo. Kako naj najdem na primer Fructalov sok, če bodo na policah vsi sokovi v enakih tetrapakih, se sprašujeta sogovornika.

Čeprav se na prvo žogo zdi, da je namen države dober, torej da želi poskrbeti za naše zdravje, pa se na tej točki postavljata dve vprašanji. Ali potrošniki sploh želimo, da nas nekdo nenehno opozarja na stvari, o katerih smo v veliki meri poučeni in drugič, ali bi bile opozorilne zdravstvene nalepke in enotne embalaže učinkovite oziroma ali bi zaradi tega ukrepa potrošniki tudi zares manj uživali nezdrava živila? Anže Šarabon z Inštituta Libertas meni, da ni naloga države, da nam govori in predpisuje, kaj naj jemo in kaj pijemo. "Če želim piti sladke pijače, jih bom pil, saj so legalni proizvodi in imam vso pravico to početi. Naredili smo raziskavo, ki je pokazala, da se zavedamo škodljivih učinkov sladkorja in alkohola. Če se kljub temu odločimo, da bomo nezdrava živila vnašali v svoje telo, zakaj jih nebi?" se sprašuje. Poleg tega lahko regulacija pripelje do nasprotnih učinkov, kot si jih je začrtala država. In ravno to se je zgodilo pri nas. Zaradi zvišanja cen sladkih pijač, smo jih res da začeli piti nekoliko manj, a smo na ta račun prestavili v višjo prestavo pri drugi razvadi – pitju alkohola.

Ena od regulacij naše države so oglasi za alkohol. Lahko ga sicer oglašujemo, a mora povsod pisati, da ministrstvo opozarja, da povečano pitje alkohola škoduje zdravju. Če ta poseg še ni tako grob, pa je nastavek za nadaljnje regulacije. Tako Slovenija kot Evropa namreč kažeta željo, da bi vse bolj igrali vlogo skrbnih staršev, ki morajo namesto nas paziti na naše zdravje.

Če v Inštitutu Libertas trdijo, da ne potrebujemo države, ki bi nam diktirala, kaj lahko jemo in kaj ne, je nas zanimalo, kaj o tem mislijo potrošniki. Vprašali smo jih, ali menijo, da znamo sami oceniti, kaj je za nas zdravo in kaj ne?

Sodelujoči v anketi niso podprli niti enotnih embalaž za nezdrave izdelke. Niso namreč videli smisla v takšnem ukrepu.

Kako pa bi nas država lahko opozarjala oziroma spodbujala k zdravemu načinu življenja? V Inštitutu Libertas menijo, da bi bile bolj učinkovite pozitivne kampanje. Na primer, lahko bi organizirala slovenski maraton na podoben način, kot že imamo ljubljanskega, ali pa bi nas spodbujala z atraktivnimi oglasi, da je tek ne samo zdrav, ampak tudi zabaven … S pozitivno spodbudo namreč dosežeš veliko več kot z omejitvami ali prepovedmi. "To je princip korenčkanja in palice. Vedno bolje delujejo nagrade, kot represija. Če sem nagrajen, ker sem sprejel zdravo in dobro odločitev, se bom tudi počutil dobro. Če pa sem kaznovan, ko sprejmem neko odločitev, ki je v očeh države slaba zame, bom to odločitev še vedno sprejel, ker si to želim. Rezultat bo, da se bom ob tem slabo počutil, kar seveda ni dobro zame. Torej, nekih pozitivnih učinkov se s silo ne da doseči," je prepričan Šarabon. Na vprašanje, kaj naj država torej naredi, da bomo zmanjšali slabe razvade, je imel Šarabon jasen odgovor: "Na zdrave stvari naj zniža ali ukine davke!"

Blagovne znamke se soočajo z morda največjim izzivom v svoji zgodovini. Regulacija jih stiska ob zid in grozi, da se njihovim podobam, oblikam, barvam, izvirnosti in drugačnosti bliža konec. In to kljub temu da si večina potrošnikov tega sploh ne želi in da so primeri iz tujine že pokazali, da taki ukrepi ne prinesejo pozitivnih sprememb.