Bush posegel v spor
Bush je v skladu z določili leta 1947 sprejetega zakona, ki sta ga predlagala republikanski senator iz Ohia Robert Taft in republikanski kongresnik iz New Jerseyja Fred Hartley, zaprosil sodišče, da odredi 80 dni obdobja "ohlajevanja". To pomeni, da je Bush zaprosil sodišče, naj ukaže odprtje pristanišč in obnovitev dela za 80 dni, v tem času pa naj se delodajalci in delavci, ki so združeni v sindikatu "International Longshore and Warehouse Union" (ILWU), dogovorijo o rešitvi spora. Ladjarji in lastniki terminalov, ki so združeni v PMA (Pacific Maritime Association), so 29. septembra zaprli pristanišča, ker so delavci menda zavlačevali delo oziroma niso delali tako hitro kot ponavadi, ker se ne strinjajo z novim delovnim sporazumom. Ameriško gospodarstvo je od takrat naprej trpelo do dve milijardi dolarjev škode na dan.
V sporu je posredovala Zvezna služba za mediacijo in konciliacijo, vendar sta sprti strani kljub njenim prizadevanjem ostali vsaka na svoji strani. Sindikat ILWU, ki združuje 10.500 pristaniških delavcev, je dan po zaprtju pristanišč prekinil pogajanja, ker je pogajalska skupina PMA na sestanek pripeljala dva oborožena varnostnika, ki sta menda veselo razkazovala svoje pištole in strašila sindikalne pogajalce.
Sindikat je zavrnil zastraševanje, PMA pa je zatrdila, da sta bila varnostnika na pogajanjih le zaradi varnosti predsednika PMA Josepha Miniaceja. Zvezni pogajalci so se strinjali s sindikatom in menili, da je bila prisotnost oboroženih varnostnikov pretirana pogajalska poteza. Pogajanja so se nadaljevala brez napredka, v tem času pa se je pred pristanišči zahodne obale od San Diega na jugu, do Seattla na severu, zbralo več kot 200 ladij polnih tovora, ki ni mogel nadaljevati poti do tovarn, trgovin in potrošnikov v ZDA. Prav tako pa iz ZDA ni odplula nobena ladja s tovorom za azijski trg ter na Aljasko in Havaje, ki sta počasi začela trpeti pomanjkanje določenega blaga.
Ogromna gospodarska škoda
Analitična agencija "Martin Associates" iz zvezne države Pennsylvanije je po naročilu PMA izdelala oceno gospodarske škode, ki naj bi v prvih petih dneh zaprtja pristanišč dosegla 4,7 milijarde dolarjev, v desetih dneh pa že 19 milijard dolarjev.
Ameriška administracija ni več mogla zanemarjati gospodarske škode v višini dveh milijard dolarjev na dan in Bush je najprej pozival obe strani, da razrešita spor, ko pa se je to pokazalo kot jalovo početje, je Bush sklical posebno komisijo v skladu z določili Taft-Hartley-jevega zakona, ki omogoča posredovanje predsednika v delavskih sporih, če ti ogrožajo nacionalno varnost. Ameriško gospodarstvo je na robu recesije in prepleteno s korporacijskimi škandali, zaradi česar prihaja do klestenja borznih indeksov, saj nihče ni neumen, da bi vlagal v nezanesljivo prihodnost. Poleg tega si administracija zelo prizadeva s poudarjanjem potrebe po nasilni spremembi režima v Iraku, kar dodatno vpliva na slabo razpoloženje vlagateljev, ki pričakujejo rast cen energije.
Zaprtje pristanišč je torej prišlo v najmanj ugodnem trenutku in čeprav so zanj tehnično krivi delodajalci, se je Bush odločil, da delavce prisili, da se vrnejo na delovna mesta in opravljajo delo v skladu z normami.
Sindikat ILWU je svoje člane prepričal, da delajo s pol moči, dokler PMA ne pristane v novo delovno pogodbo, ki bo ohranila moč sindikata. PMA si prizadeva za tehnološko posodobitev dela v pristaniščih, na primer z računalniško spremljavo tovora, vendar ILWU vztraja, da ohrani nadzor nad vsemi novimi delovnimi mesti. ILWU ni najštevilčnejši ameriški sindikat, je pa najmočnejši, saj nadzira letni promet v vrednosti 300 milijard dolarjev. ILWU si je svoj poseben položaj izboril v krvi, v času stavke leta 1934, ko so policisti 5. julija ubili dva delavca. Omenjeni datum je od takrat naprej dela prost dan in vsi člani sindikata se zberejo na spominskih slovesnostih.
Pristaniških delavcev je vsako leto manj
Pristaniški delavci so visoko kvalificirani, čeprav ne visoko izobraženi, vendar njihovega nevarnega dela ne more opravljati prav vsak, ki pride mimo. Samo letos je umrlo pet pristaniških delavcev med nakladanjem in razkladanjem tovora v slabem vremenu. ILWU nadzira ozko grlo trgovine ZDA z Azijo in temu primerne so tudi plače, ki so za delavce z največ srednješolsko izobrazbo za ZDA bajne. Delavci zaslužijo v povprečju med 80.000 do 170.000 dolarjev na leto, kar je neposredna posledica njihovega privilegiranega položaja.
Pristaniških delavcev je vsako leto vse manj v skladu z uvajanjem novih tehnologij. V petdesetih letih prejšnjega stoletja jih je bilo na zahodni obali še okrog 100.000, vendar pa so deset let kasneje sprejeli uvedbo kontejnerjev in njihovo število se je iz leta v leto zmanjševalo. Prav zaradi tega ima sindikat ILWU, ki je tako močan, da lahko sam določa, kdo bo kaj delal in kdaj, pomisleke glede tehnološkega posodabljanja.
ILWU je tik pred Bushevo odločitvijo, da posreduje v skladu z Taft-Hatleyjevem zakonu, privolil v vrnitev na delo za 30 dni po določilih obstoječe kolektivne pogodbe, vendar pa je PMA dogovor zavrnila in zahtevala najmanj 90 dni dela. Tiskovni predstavnik sindikata Steve Stallone je dejal, da je PMA od samega začetka hotela posredovanje vlade, zato je tudi zavrnila ponudbo sindikata. Bushu ni preostalo drugega, kot da je začel postopek pred sodiščem. V skladu z zakonom je v torek sklical posebni odbor, ki je predlagal poseg sodišča. Zahtevo so morali podpisati ministri za trgovino, obrambo, delo, transport in kmetijstvo. Medtem ko demokrati upajo, da bo Busheva odločitev razburila delavce po ZDA in jih prepričala, naj novembra glasujejo za demokratske kandidate, pa to ni zelo verjetno, saj je bila večina drugih sindikatov po ZDA v resnici jezna na ILWU. Tovarne avtomobilov niso mogle dobiti delov iz Azije, trgovine prodajnih artiklov, kmetje pa niso mogli izvažati, zato so bili drugi sindikati obenem jezni in seveda nevoščljivi nad močjo, ki jo ima ILWU. Bush pa se je ameriškim volilcem lahko predstavil kot predsednik, ki ga ne zanima samo Irak, ampak ima posluh tudi za gospodarske težave.
Sodni nalog je odprl pristanišča za blago, ki mora do praznikov priti na police ameriških trgovin, saj ZDA kar 90 odstotkov vseh igrač, ki jih starši kupujejo otrokom za božič in novo leto, uvažajo iz Azije. Delavce čaka po optimističnih ocenah najmanj deset tednov odpravljanja zamud, pri čemer so najprej začeli z raztovarjanjem pokvarljivega blaga, kot je sadje, zelenjava, meso in ribe. Pred pristanišči se je zbrala množica tovornjakov, ki povzroča dodatne zastoje, medtem ko se lastniki blaga odločajo o tem, kaj bi bilo potrebno najprej spraviti z ladij. Protiglobalisti so lahko zadovoljni, saj je veliko ameriških tekstilnih korporacij, ki izkoriščajo ceneno delovno silo v Aziji, kot je na primer Gap, utrpelo milijonske izgube, ko je njihovo blago čakalo na ladjah.
