Danes se začenja novo študijsko leto. Izbrati poklic pomeni odločitev za naslednjih nekaj desetletij. Ali ne? V teh časih je namreč precej težko napovedovati, kaj nas v prihodnjih letih čaka na trgu dela. Kljub temu pa je mogoče iz globalnih trendov vendarle razbrati nekaj smernic, pravijo analitiki. Ali se bodo uresničile ali pa bodo ostale zgolj prazne napovedi, bo sicer mogoče oceniti šele čez nekaj desetletij.

1. Do leta 2030 bo izginila polovica današnjih služb

Futurist Thomas Frey je prepričan, da bo do leta 2030 izginila polovica današnjih delovnih mest. Njegova teorija sloni na velikih spremembah, ki jih doživljajo nekatere gospodarske panoge. Samo pri pridobivanja elektrike se težišče z jedrskih in fosilnih virov seli k obnovljivim, kar pomeni manj povpraševanja po delovni sili v rudnikih, na železnicah, zaposlenih v vzdrževalnih službah velikih elektrarn in podobno.
Avtomobili, ki vozijo brez voznika, so tehnično že realnost, ko bodo prišli na ceste, pa bo to pomenilo, da bodo nadomestili taksiste, voznike avtobusov in dostavnih vozil.

Še večjo revolucijo naj bi pomenila prodaja 3D printerjev, ki bi ljudem omogočili, da bi več stvari, ki bi si jih sicer kupili, izdelali kar doma, meni Frey.

Zaton enih sicer pomeni tudi vzpon novih priložnosti, menijo analitiki. Zaposlovala bodo podjetja, ki se na primer ukvarjajo z recikliranjem, zeleno energijo, okolju prijazno in energetsko učinkovito gradnjo ... Bati se je le, da nove panoge ne bodo ustvarile toliko delovnih mest, da bi nadomestile vsa izgubljena.

2. Roboti bodo postali sodelavci. Ali edini delavci.

Saj se spomnite kakšnega filma, kjer roboti zavzamejo tovarno ali kar celo mesto, ljudem pa se godijo grozne stvari? V praksi so roboti sodelavci precej manj fizično nasilni, a vseeno predstavljajo grožnjo, saj zasedajo delovna mesta. Med letoma 2011 in 2012 se je zaposlovanje robotov menda povečalo za kar 40 odstotkov! Po nekaterih izračunih ti roboti delajo za stroške, ki so manjši od letne minimalne plače živega delavca, bili naj bi bolj produktivni, ljudi pa naj bi zamenjali predvsem tam, kjer napake niso zaželene. Za delodajalce so pač sanjski delavci – ne potrebujejo spanja, hrane, dopusta, plače. Vse bolj prodirajo tudi v storitvene dejavnosti, kjer naj bi njihova umetna prijaznost poslu manj škodila od uslužbenca, ki ima slab dan.

Invazija robotov naj bi sicer nekaj dela prinesla tudi ljudem. Potrebovali naj bi inženirje za razvoj robotov, proizvodne delavce za izdelavo njihovih sestavnih delov in vzdrževalce, ki jih bodo ohranjali pri življenju. Slaba novica pa je, da naj bi roboti do leta 2100 postali tako inteligentni in učinkoviti, da bodo delavce zlahka nadomestili v večini panog.

3. In ironija? Če bo na eni strani vse manj delovnih mest, bodo na drugi strani v več panogah neuspešno iskali delavce.

Generacije, ki se zdaj šolajo, imajo namreč precej "enodimenzionalne" poklicne želje: odvetnik, učitelj, filmski zvezdnik, IT svetovalec, zdravnik, športnik, pilot, psiholog.

Velike težave naj bi bile zato z iskanjem delovne sile v tehničnih poklicih, novih tehnologijah in področjih, ki so še precej neraziskana. Te službe naj bi bile tudi dobro plačane, a usposobljenih kadrov preprosto ne bo. Priložnost naj bi se tukaj ponujala predvsem tistim, ki bodo dovolj prilagodljivi in neustrašni za nova znanja in izzive.