Prinesel dražji burek, kavo za evro in nove priložnosti

Prve zametke skupne valute je sicer mogoče najti že precej pred tem, na primer v letu 1979, ko se je rodila obračunska valuta ECU. A ta ni bila nikoli denar v fizični obliki, zapletlo se je že pri njenem imenu, saj izraz European Currency Unit ni navduševal ne Nemcev, ne Britancev, ne Francozov.

Velika pričakovanja

Vseeno se Evropa ideji skupne valute ni želela odpovedati. Njegovi snovalci so predvidevali, da bo skupna valuta predvsem ustvarila stabilnejše in predvidljivejše gospodarsko okolje, izboljšala konkurenčnost, zaradi izpolnjevanja konvergenčnih meril, ki so pogoj za uvedbo evra v posamezni državi, pa se bodo dolgoročno znižale obrestne mere, kar bo ugodno vplivalo na gospodarsko rast in naložbe.

Medtem ko so se ugodnih učinkov nadejali v gospodarstvu in na finančnih ministrstvih, je ideja odzvanjala tudi med ljudmi, ki jim naenkrat ne bi bilo več treba v menjalnico, preden se odpravijo čez mejo, in ki bi lahko enostavno primerjali cene po Evropski uniji – brez preračunavanja.

Prvi vtisi? Dražja kava, dražji burek in namesto "euro" – "teuro"

Ko je evro dejansko postal realnost v denarnicah ljudi, je bil sprejem mlačen. Na eni strani zadovoljstvo zaradi vsakdanjih prednosti, kot je konec izletov v menjalnico pred dopustom, na drugi najbolj osovražen "stranski učinek" uvajanja skupne valute – podražitve.

Nemci, že tako čustveno navezani na marko, ki se je z uvedbo poslovila, so "euru" nadeli ime "teuro" – posmehljivo skovanko izraza za evro in nemške besede za "drago".

Do trenutka, ko smo evro dobili tudi pri nas, je bilo iz izkušenj držav, ki so ga uvajale pred nami, jasno, da brez podražitev ne bo šlo. Država je ljudi opremila tudi s posebnimi kalkulatorji za preračunavanje med odhajajočim tolarjem in prihajajočim evrom – da bi lažje osvojili cene v evrih in tudi zaznali podražitve. Za en evro je bilo treba odšteti 239,64 tolarja.

Ko je 1. januarja 2007 Slovenija prevzela evro, so ljudje hitro ugotovili, da gostinci in trgovci cene radi zaokrožijo na en evro. V praksi so tako mnogi gostinci ceno kave dvignili z 200 oziroma 220 tolarjev na en evro, ali po starem 240 tolarjev. Celo na priljubljeni Šmarni gori je bilo treba za čaj brez limone namesto 200, odšteti en evro ali 240 tolarjev. Dražji je bil tudi priljubljen burek … če je prej v Ljubljani stal 450 tolarjev, je bilo po prihodu nove valute zanj treba odšteti dva evra ali 479 tolarjev.

A načeloma je vladalo precej veliko veselje, da nam je uspel podvig uvedbe evra, četudi smo se poslovili od "svojega tolarja" – simbola, da nam je uspela samostojnost. Grenkobe ni, ker gremo na boljše, je takrat dejal finančnik Mitja Gaspari, ki je ocenil, da "smo lahko srečni, da smo v krogu tistih, ki krojijo svetovno politiko in gospodarstvo".

Težave so, ampak "evra ne damo". Tudi Grki ne

Na številnih področjih se je, so si enotni analitiki, evro dejansko izkazal. Vse do krize je dejansko dosegal vse zastavljene cilje. Potem pa je počilo. Na vrhuncu krize je bilo na udaru finančnih trgov okoli 40 odstotkov BDP evrskega območja.

A čeprav mu čas krize ni bil naklonjen, je novembrski vprašalnik Evropske centralne banke pokazal, da 74 odstotkov prebivalcev evroobmočja meni, da je evro dobra rešitev za EU, 64 pa, da je dober za njihovo državo.

Celo, ko je lomastila kriza, se je evroobmočje širilo. Z vstopom v leto 2009 je Slovaška vstopila tudi v evroobmočje, sledile so še Estonija, Latvija in Litva.

"Evro se je zasidral v populacijo evroobmočja in to morajo priznati tudi zagrizene evroskeptične stranke," ocenjuje Nicolas Veron iz bruseljskega think thanka Bruegel.

Zanimivo – odpovedali se mu ne bi niti Grki, ki so v času krize skoraj obupali nad skupno valuto, potem ko so se morali sprijazniti s hudimi varčevalnimi ukrepi, ki so oklestili plače in pokojnine, država je izgubila okoli četrtino svoje ekonomije, gospodinjstva so po nekaterih izračunih ostala brez 42 odstotkov prihodka. Vseeno danes 60 odstotkov Grkov meni, da je evro za Grčijo dober, 71 odstotkov pa, da je dober za EU.

Čeprav se še vedno borijo z učinki krize, so namreč Grki, ki so na višku varčevanja  nemško kanclerko Angelo Merkel primerjali z Adolfom Hitlerjem, prišli do pomembnega spoznanja. "Mislim, da smo kot narod na točki, ko se ljudje zavedajo, da nas je v situacijo, v katero smo zabredli, v veliki meri spravila naša mentaliteta," pravi naša sogovornica, grška javna uslužbenka Stavrula.

In morda lahko na drugo stran pomaga prav evro in njegove špartanske zahteve. "Za večino Grkov je evro simbol tega, da je država, ki ga ima, "nekaj dosegla". Večina Grkov si želi, da bi bila Grčija "bolj evropska". Torej bolj strukturirana, bolje organizirana in posledično bogatejša," je za New York Times dejala Jiota Lourida, 45-letna grška zdravnica.

"Že takrat nismo zares želeli zapustiti evroobmočja, zdaj pa še manj. Ljudje za situacijo tudi ne krivijo EU. Mislim, da večini seveda ni všeč, da smo morali sprejeti varčevalne ukrepe, po drugi strani pa se marsikdo zaveda, da ima nekdo zunanji kdaj drugačno perspektivo, da lažje sprejme nepriljubljene odločitve. V procesu "reševanja Grčije", kot so se ga lotile evropske ustanove in IMF, sta pogosto trčila dva svetova. Njihov in naš grški, ko niso razumeli, kako Grčija deluje, niso se poglobili v našo zakonodajo in mentaliteto," nadaljuje Stavrula, ki pa ocenjuje, da so v osnovi predlagali precej racionalne in za Grčijo dogoročno koristne rešitve.

Kriza razkrila razpokane in pomanjkljive temelje

Vprašanje, ki se tudi ob dvajseti obletnici evra zelo pogosto zastavlja, pa je – kako naprej. Danes evro uporablja več kot 340 milijonov ljudi v 19 članicah Evropske unije. Evro velja za svetovno valuto "številka dve" – za dolarjem.

A dolžniška kriza, ki ga je skoraj spravila na kolena, je razgalila osnovne težave projekta, na primer že osnovna razlika v mentaliteti med bolj razsipnim in zadolženim jugom in varčnejšim severom Evrope.

Oglasili so se kritiki evroobmočja, ki so ocenili, da je evro žrtev sistemske napake, težava se skriva v samih temeljih skupne valute, ki da ne more obstajati brez fiskalne integracije, te pa ni brez nekakšnih "združenih držav Evrope". Skupna valuta naj bi namreč zahtevala ekonomsko konvergenco, evro pa se je širil divergentno. Vse to naj bi vodilo v velika ciklična nihanja, fiskalna in plačilnobilančna neravnotežja. In medtem ko je del kritikov pozival k ureditvi pomoči za države v težavah, so drugi države v težavah pozivali naj iz evroobmočja izstopijo – za slednjo možnost se na koncu ni odločil nihče. So se pa vse strani lotile iskanja bolj ali manj učinkovitih rešitev in utrjevanja evroobmočja.

Mrzlično iskanje rešitev

Šef ECB Mario Draghi je leta 2012 izrekel zdaj že znamenite besede, da bo "njegova" ustanova, ki bdi nad monetarno politiko evroobmočja "storila vse, kar bo treba", da se evro ohrani. Obljubil je celo odkup neomejene količine državnih obveznic najhuje prizadetih držav – s čimer je nekoliko pomiril finančne trge, ni pa tega v praksi nikoli uporabil.

Da bi ohranjali denarni tok skozi evroobmočje in preprečili deflacijo, padec cen in pešanje ekonomske ektivnosti, je ECB obrestne mere spustila na zgodovinsko nizko raven, bankam ponudila poceni posojila in kupila za okoli 2,6 trilijona obveznic držav in podjetij med leti 2015 in 2018.

Čas krize je prinesel krepitev pakta o stabilnosti in rasti za usklajevanje gospodarskih in fiskalnih politik. Dodana sta mu bila posebna postopka za primer presežnega javnega dolga in presežnih makroekonomskih neravnovesij. Za lažje reševanje težav v bančnem sistemu sta bila vzpostavljena dva stebra bančne unije – skupni nadzor in skupno reševanje bank.

Veliko projektov obstalo na pol poti, ko je kriza minila

A pod črto medkriznih in pokriznih ukrepov za rešitev evra, ko so se ustvarjali začasni in stalni mehanizmi za stabilizacijo evroobmočja, ostaja dejstvo, da bančna unija ostaja nedokončan projekt. Manjka ji namreč še tretji steber, skupni evropski sistem jamstva za bančne vloge za območje evra. Mehanizem usklajevanja gospodarskih in fiskalnih politik še ne deluje kot je bilo načrtovano, poskusi v smeri oblikovanja fiskalne zmogljivosti za pomoč državam so bolj poskusi kot konkretne rešitve.

Evroobmočje ima namreč podobne težave kot povezava – interesov je veliko, cene za skupne cilje pa ni pripravljen plačati nihče, kar je nazadnje na svoji koži izkusil francoski predsednik Emmanuel Macron. Ta je želel proračun evroobmočja, končalo pa se ni z vzporedno proračunsko strukturo, ampak "investicijskim" proračunom evrskega območja, ki pa je še vedno slabo opredeljen in kar je daleč od prvotnih Macronovih želja. Tudi njegov ambiciozen načrt za "finančnega ministra" evroobmočja oziroma nekakšno evropsko verzijo IMF je padel v vodo.

"Evro je treba okrepiti"

Ob jubileju skupne valute je sicer bolj malo tistih, ki menijo, da je treba evro ukiniti, več je tistih, ki se sprašujejo, kako ga okrepiti – še posebej za primer nove krize. In kako ga iz valute številka dve spremeniti v valuto številka ena.

Pred dnevi se je oglasila Evropska komisija, ki meni, da bi okrepljena vloga evra pomagala okrepiti odpornost mednarodnega finančnega sistema in mednarodno ekonomijo naredila manj dovzetno za šoke, medtem ko bi v Evropi močnejši evro še zaščitil državljane in podjetja. "Širša globalna uporaba evra bi znižala stroške in tveganja evropskih podjetij ter znižala obresti za gospodinjstva," so zapisali v izjavi za javnost, iz katere veje jasna namera – izboljšati položaj evra napram dolarju.

Za krepitev valute so sestavili tudi vrsto iniciativ. Prva predvideva zaključek projekta ekonomske in monetarne unije, bančne unije in unije kapitalskih trgov. Pri čemer priznavajo, da je bilo v obravnavo sprejetih le sedem od 40 pobud komisije s tega področja. Nadalje bi okrepili evropski finančni sektor ter okrepili sodelovanje med centralnimi bankami za boljšo stabilnost finančnega sistema, okrepili ekonomsko diplomacijo, katere naloga bi bila promocija evra ter izboljšali dostop do plačilnih sistemov.

Šef evropske komisije Jean Claude Juncker je ob tem šefe držav članic opozoril, da se je treba pripraviti na nove izzive: "Nobenega dvoma ne sme biti v politični volji."

Vendar ni vedno težava le v nezainteresiranosti za novosti. "Številne evropske države so še vedno veliko preveč zadolžene," meni Niklas Potrafke iz nemškega centra IFO. Je le eden od tistih, ki z dosedanjimi reformami evroobmočja niso zadovoljni. V raziskavi, v kateri je sodelovalo 124 nemških profesorjev ekonomije, je bilo z reformami evroobmočja nezadovoljnih 56 odstotkov vprašanih. 29 jih je izrazilo zadovoljstvo, 15 odstotkov je ostalo neodločenih. "Svet, kjer se sestajajo finančni ministri Evropske unije, bi moral kaznovati tiste, ki se ne držijo pravil, a ker v njem sedijo tudi grešniki, se ne zgodi nič. Potrebovali bi neodvisno telo, ki bi nalagalo sankcije, če maastrichtski kriteriji niso izpolnjeni," je jasen Potrafke.

Bloomberg: Sloveniji se je evro izplačal

Pri Bloombergu so ob dvajseti obletnici skupno valuto vzeli pod drobnogled v kontekstu, kako se posamezni članici izplača. Testirali so sicer 16 držav, saj so za baltski trojček ocenili, da te države še niso dovolj dolgo članice evroobmočja.

In rezultati? V smislu šolskega ocenjevanja je šest držav dobilo petico, pet štirico, ostale pa trojko.

Test je pokazal, da se skupna valuta najbolje obnese na primeru Nemčije, ki ji je skupna valuta dala zagon na področju trgovine in konkurenčnosti. Kot ocenjujejo analitiki, se načeloma skupna valuta najbolje obnese v državah, kjer so ob uvedbi skupne valute še v območju vzdržnega obdržali stroške dela in izboljšali konkurenčnost – po možnosti s strukturnimi reformami. Pomagalo je tudi, če je šla država v krizo "bolje opremljena" – torej z zdravimi financami.

Zanimivo se je sicer v družbi tistih, ki so uvedbo evra najbolje izkoristile (Nemčija, Avstroja, Belgija, Finska, Slovaška) – znašla tudi Slovenija. Ker nam je, kot ocenjujejo analitiki, prehod na evro prinesel kredibilnost in izboljšal poslovno okolje.

Grčija se je skupaj z Irsko, Luksemburgom, Nizozemsko in Portugalsko znašla nekje na sredini. Argument, zakaj ne na dnu, je pri Bloombergovih analitikih podoben kot pri samih Grkih – ker kljub katastrofi in bolečim rezom evro pomeni novo priložnost in odpira številne možnosti – še posebej če bo država dosledna z reformami.

Med tistimi, ki so članstvo v evroobmočju izkoristile najslabše, pa so se znašle Francija, Italija, Malta, Ciper in Španija – večinoma, ker analitiki menijo, da so nezadostno opravile lastne domače naloge. Od pomanjkanja strukturnih reform, do pomanjkanja želje po odpravi sumljivega upravljanja z državo, do odnosa do evra, ki niha med ljubeznijo in sovraštvom, pomeni pa, da priložnosti niso v polnosti izkoriščene.

Po dveh turbulentnih desetletjih tako številni analitiki in politika evro opisujejo kot pozitiven pojav. Tudi ukrepe zadnjih let – od obvladovanja zadolževanja držav do stabilizacije bančnega sistema in ukrepe ECB – večinoma ocenjujejo kot pozitivne. "Zdaj je gigant z nogami iz opeke, ne več iz gline," je situacijo za AFP slikovito opisal analitik Veron. Vseeno pa – so si enotni – po nekaj že storjenih korakih k večji odpornosti, evro potrebuje dodatne popravke, če želi dolgoročno stabilno prihodnost.