Nova ljubljanska banka je prodana, na muhi tujih kupcev je menda že Gorenje, slovenski nacionalni interes pa se je utopil v Piranskem zalivu. Vse kaže na teroristični napad tujega kapitala, surova kapitalistična os zla ne izbira sredstev pri okupaciji Slovenije.
Medtem strokovnjaki z ministrstva za gospodarstvo, Agencije za trg vrednostih papirjev in vsi ostali poklicani ter nepoklicani, tuhtajo, kako dopolniti zakonodajo, da bo zagotovljena maksimalna korektnost prevzemnih postopkov. V bistvu je zakonodaja še najmanjši problem, zato so številni seminarji le bolj ali manj koristna prijateljska srečanja.
Prva težava je netransparentnost in izigravanje zakonsko določenih postopkov, kar velja predvsem za prevzeme znotraj Slovenije. To je deloma povezano s slovensko majhnostjo, saj je verjetno nemogoče dokazati usklajeno delovanje različnih delničarjev, ki se na prijateljski bazi lotijo določenega podjetja.
Druga težava izvira iz nekaznovanja prekrškov. Kaj nam pomaga Zakon o prevzemih in predvidene sankcije, če kršitelj nikoli ni kaznovan. Če se pristoji organi že zganejo in od časa do časa prijavijo kakšen sumljivi primer (to velja tako za prevzeme kot za trgovanje z »insajderskemi« informacijami), je vse skupaj ponavadi enostavno brez veze, ker se zadeva ali popolnoma zatakne na sodišču ali pa sodišče kršitelju naloži takšno kazen, ob kateri kršitelj poči od smeha.
Tretja težava se pojavi, če v prevzemni igri nastopa tuje podjetje. Če nekako še prenašamo prevzemne igrice domačih podjetij, pa pri vpletanju tujcev pritisk »pravega« Slovenca doseže maksimum. Zakaj je potrebno prodajati kure, ki nesejo zlata jajca, kdo bo zagotavljal delovna mesta, razvoj podjetij? Da gre pri vsem tem za normalne procese, ki so značilni za razviti svet, v katerega smo zaradi približevanja Evropski uniji praktično popolnoma integrirani tudi mi, seveda v teh primerih nima smisla razlagati.
Četrta težava pa je gotovo tudi posledica odsotnosti nekakšne državne strategije, ki bi vsaj na načelni ravni opredelila, kaj za vraga hočemo početi s svojim gospodarstvom, potem, ko smo ga razmeroma uspešno rekonstruirali po socialističnem eksperimentu. Slovenija je namreč ubrala samosvojo, pa vendar uspešno, pot tranzicije, ki je temeljila predvsem na lastnem znanju in izkušnjah. Slovenski vpliv v ključnih podjetjih je globoko vsidran prek paradržavnih skladov in drugih institucionalnih lastnikov, kar je posledica slovenske poti lastninskega preoblikovanja. Seveda je pri prodaji deležev podjetij, ki jih posredno ali neposredno nadzira država, lahko ustrezna tudi »case by case« strategija, ki upošteva specifične elemente posameznih primerov. Pomembno je le, da se s tem nekdo ukvarja.
Recept za nižanje pritiska ob spoznavanju novih poglavij kapitalizma preprost: jasna zakonodaja + pravosodje, ki zna poleg napačnega parkiranja sankcionirati tudi kaj bolj zapletenega + državni uradniki, ki zaslužijo svojo plačo.
Nedolžnost je kapitalistična Slovenija po začetnih težavah (Mercator-Emona Merkur, Banka Koper, Zlatorog Maribor, Nova Ljubljanska banka, Sava, SKB banka, BTC….) izgubila. Prihaja čas, ko se bo treba prepustiti užitkom in »ustreznih« kandidatov za to je nedvomno dovolj (Lek, Krka, Zavarovalnica Triglav, Petrol, Gorenje…).
Kaj pa bo ob dejanskem prevzemu Leka storil »nacionalno razsvetljeni« povprečni delničar Leka? Takoj bo prodal delnice, kupil Wolksvagen Polo, seveda s pomočjo Hypo Leasinga, in se mimo novega Interspara zapeljal na teden smučanja v Gerlitzen. Fruhtcwergi in Nutella za otroke so seveda obvezni.
Kruha in iger!!!