Predstavnica Evropske komisije: Kloriranih piščancev in hormonskih zrezkov ne bo. Nasprotniki: Danes ne. Pa jutri?

Še posebej burna čustva na stari celini vzbuja sprejemanje čezatlantskega trgovinsko-naložbenega partnerstva med ZDA in EU TTIP.

Medtem ko zagovorniki poudarjajo, da bi z odpravo uvoznih tarif veliko pridobila podjetja na obeh straneh Atlantika, ki bi lahko okoli 6 milijard evrov, kolikor jih gre zdaj v ta namen, porabila za drugačne investicije, povečalo bi se naj trgovanje med partnericama - evropski izvoz v ZDA za do 18 odstotkov (187 milijard evrov), BDP EU bi naj na ta račun do leta 2027 zrasel za pol odstotka, evropska avtomobilska industrija pa bi si naj obetala tudi do 41-odstotkov večji izvoz v ZDA, nasprotniki še naprej svarijo, da bi se na račun nekaj dobička zagotovo morali odpovedati več trdo priborjenim evropskim ugodnostim, ki se nanašajo na zaščito ljudi in okolja.

Vidikov obravnave sporazuma je veliko. Na konferenci Zveze potrošnikov so se vprašanja lotili z vidika potrošnikov.
Načeloma velja, da bi naj imeli ti po TTIP na voljo več izdelkov po konkurenčnejših cenah, zaradi okrepljene konkurence naj bi številni izdelki postali kvalitetnejši. A tudi pomislekov ne manjka.

Slovenska izhodišča

V imenu Slovenije v pogajanjih sodeluje gospodarsko ministrstvo. Svetovalka s tega ministrstva Mirjam Zdovc je na konferenci pojasnila, da Slovenija TTIP zaenkrat ne nasprotuje, ima pa svoje interese, ki jih brani.

Kot je povedala, ima tako za Slovenijo večjo težo kvalitetna vsebina sporazuma kot njegovo instant sprejetje. Naša država se ne strinja s trditvijo, da je argument o učinku odprave carin odveč, ker bi naj bile te že zdaj smešno nizke. "Za steklene izdelke so na primer 20-odstotne in tukaj ima Slovenija zaradi razvite steklarske industrije nedvomno svoje interese," pojasnjuje Zdovčeva.

Slovenija pa tekom pogajanj nasprotuje, da bi regulatorno sodelovanje nadvladalo nad javnim interesom. Zahteva izvzetje javnih storitev, največji boj pa poteka za ohranjanje standardov na področju varnosti hrane, kjer naša država ne odstopa od aktualnih standardov.

Med odprtimi vprašanji z vidika Slovenije je denimo farmacija, kjer se ne strinjamo z morebitnim podaljševanjem patentne zaščite, ker naši farmacevti večinoma živijo od proizvodnje generikov, naša država si prizadeva še za posebno zaščito malih in srednjih podjetij znotraj sporazuma, ne strinja se s trenutno različico mehanizma ISDS.

Hormonska govedina in nevarne kemikalije

Pričakovano se je velik del razprave vrtel okoli varnosti hrane, ki je ob mehanizmu ISDS nedvomno največji vir nasprotovanja sporazumu v evropski javnosti.

Kot je povedala državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu Tanja Strniša je pač dejstvo, da je razlika na področju hrane med ZDA in EU velika: "V ZDA vlada večja odprtost do GSO, drugačna je pot njihovega potrjevanja, še vedno je v živinoreji dovoljena uporaba hormonov, uporaba klorovih pripravkov za dekontaminacijo mesa, poraba mesa kloniranih živali in njihovih potomcev ter višja dovoljena vrednost ostankov fitofarmacevtskih sredstev v hrani."

Predstavnica Evropske komisije Florina Telea je jasno zagotovila, da ob nasprotovanju večine držav članic prav na področju hrane obstajajo "rdeče črte", ki ne bodo prestopljene. "Standardi, ki varujejo hrano in potrošnike se ne bodo spreminjali. GSO, ki bi želeli odobritev, bodo morali še naprej skozi običajen proces, hormonskega mesa ne bo!"

Tisti, ki dvomijo v koristi sporazuma se ob tem sprašujejo, kaj potem na področju hrane sploh ostane, da bi se bodoči partnerici sploh pogajali, če Evropa od ničesar ne odstopi. Telea meni, da je manevrskega prostora veliko, med drugim na področju uskladitve tehničnih pravil, ki zdaj onemogočajo trgovino. Kot primer navaja ostrige, ki jih zdaj ni mogoče izvažati, ker Američani preverjajo vodo, v kateri jih gojijo, Evropejci pa testirajo ostrige same.

Težave "živega sporazuma"

Breda Kutin iz Zveze potrošnikov je na to dejala, da so takšna zagotovila seveda dobrodošla, obstaja pa vprašanje, katera vrata za spremembe sporazum odpira za v prihodnje, kakšna bo harmonizacija standardov na eni in drugi strani čez nekaj let. Podobnega mnenja je Andrej Gnezda iz Koalicije proti tajnim sporazumom, ki meni, da dejstvo, da gre za "živ sporazum" pomeni prej težave kot rešitve, saj bi se lahko v bodoče odprla vprašanja vplivanja na področja, ki zdaj ne bodo neposredno omenjena.

"Verjamemo, ko Evropska komisija pravi, da namen ni nižanje standardov, a postavljene bodo možnosti, da posel preko lobistov vpliva na zakonodajo, s tem pa se lahko zaobide regulacijo," je opozorila Monique Goyens, direktorica Evropske potrošniške organizacije.

V to, da poskusi vplivanja bodo, pa ne dvomi skoraj nihče. "V EU se GSO označuje. V ZDA to velja za nekaj, kar je slabo za posel," razlaga Goyensova, ki verjame, da bo ameriška stran, če obdržimo označevanje, v zameno zagotovo nekaj zahtevala.
Telea medtem zagotavlja, da je cilj obeh strani postaviti visoke globalne standarde o varnosti hrane, tudi za druge sporazume.

Goyensova pa opozarja na morebitne prihodnje poskuse nižanja standardov: "Medtem ko v EU za meso velja princip od kmeta do krožnika, ki zahteva stroga ravnanja v celotni pridelovalni in predelovalni verigi, je v ZDA vseeno, koliko bakterij se pojavi tekom pridelave in predelave, ker meso na koncu operejo s kemikalijami. Simbol tega so klorirani piščanci. In nevarno je, da bi temu želela slediti evropska podjetja, ker je ceneje." Ob tem še izpostavlja past samocenzure, ki bi naj trenutno stala na poti prepovedi endokrinih motilcev, ker jim ideja gre v nos na drugi strani Atlantika.

Alojz Grabnar z urada za kemikalije je sicer dejal, da se področje dovoljenih ali prepovedanih kemikalij v TTIP ne bo harmoniziralo. Nasprotniki namreč opozarjajo, pri nas je samo v kozmetični industriji prepovedanih skoraj 1400, v ZDA pa le 11 škodljivih kemikalij: "EU ima v svetovnem merilu zavidljiv sistem ravnanja s kemikalijami po sistemu Reach in to se ne bo spremenilo, se pa nadejamo boljšega sodelovanja na strokovnem nivoju."

Evropski poslanec Igor Šoltes je medtem izrazil zaskrbljenost, da bi se po TTIP podaljšala pot živil od pridelovalca do potrošnika in dodal, da bodo lahko tukaj pomembno vlogo odigrale prav potrošniške organizacije.

Sogovorniki so se enotno strinjali, da EU nikakor ne bi smela odstopati od načela previdnosti, ki je pomemben vir zaščite evropskih potrošnikov. Pomeni pa, da je treba na tej strani Atlantika najprej dokazati, da je nekaj varno za uporabo, na drugi pa ravno nasprotno. Od tod tudi velika razlika v količinah izdelkov na enem in drugem trgu.

No, kdo nas torej "želi zastrupiti"

Potem ko so pomemben del javne razprave o TTIP že dolgo skoraj apokaliptične napovedi o svetovni nadvladi multinacionalk, ki bi si naj preko TTIP želele podrediti svet in privatizirati še tisto, kar je ostalo (naravni viri in javne storitve), ker jim je na ostalih področjih že zmanjkalo manevrskega prostora, se se govorci soočili z nekoliko provokativnim vprašanjem, naj torej Slovencem končno razkrijejo, kdo so organizacije ali možje v črnem, ki si želijo podrediti svet in nam vsiliti sporazum.

Kot je razložil Gnezda, obstaja seznam organizacij, ki so si najbolj prizadevale, da pogajanja stečejo. Florina Telea pa je medtem zagotovila, da TTIP ljudem pravzaprav ne bo vsilil nihče. Da bodo lahko preko ratifikacije v Evropskem parlamentu ali nacionalnih parlamentih dovolj vplivajo. Je pa dodala, da je na tehtnici tudi dejstvo, da vzhajajoče države pridobivajo na moči in bi lahko bile one tiste, ki bodo postavljale pravila. Šoltes je medtem dejal, da je treba resno premisliti, ali je takšen sporazum potreben, saj bi lahko v nasprotnem primeru prinesel težave, ki jih brez njega ne bi imeli.

Med temi težavami mnogi omenjajo princip regulatornega sodelovanja, ki bi pomenilo predhodno usklajevanje zakonodaje, kar številni vidijo kot pot kapitala do vpliva na zakonodajalce.

Tajnost kot izgovor za skrivanje?

Tako Šoltes kot Zdovčeva sta opozorila na še vedno perečo temo (ne)transparentnosti sprejemanja sporazuma, ki se med drugim še vedno kaže tako, da so dokumenti na voljo le v posebnih bralnih sobah v Bruslju, kar pomeni, da jih lahko Slovenci, vključeni v proces, berejo le tam.

"V sobo grem s svinčnikom in papirjem za zapiske in se počutim kot v šoli," je situacijo ponazorila Zdovčeva. Goyensova je opozorila, da je tam okoli 3000 dokumentov, ki so zelo strokovni in bi potrebovali strokovno oko. Potrošniške organizacije se sicer zavzemajo, da bi bili vsi dokumenti javno razgrnjeni, čemur še posebej nasprotuje ameriška stran.

Telea je na to dejala, da lahko države v bralne sobe pošljejo tudi strokovnjake, ki preučijo določena področja. Gnezda pa se je vprašal, kaj pomaga mnogim dostop do bralnih sob, če o prebranem ne morejo javno govoriti. Pa tudi - kakšna je dejanska moč civilne družbe, če 97-odstotkov vprašanih nasprotuje ISDS, Evropska komisija pa ga še kar forsira.

Spremenjeni ISDS sprejemljiv?

Šoltes meni, da bi lahko TTIP živel brez ISDS, prav tako bi bil v tem primeru prej sprejet. S sporazumom, ki bi bil brez ISDS in bi ohranjal evropske standarde, ne vidi težav. Zavzema se tudi, da bi ZDA pristopile k mednarodnim pogodbam, ki se nanašajo na zaščito ljudi, socialnih pravic in okolja, pa jih doslej še niso sprejele.

Več govornikov je opozorilo, da lahko gospodarstvo - glede na to, da imata tako ZDA kot EU urejeno pravosodje, deluje tudi brez ISDS. Telea pa je menila, da je preveč strahov pred tem mehanizmom povezanih s staro verzijo ISDS. Po njenem Evropska komisija zdaj stoji za modelom brez privatne arbitraže, kjer bi arbitre vnaprej, še pred prvim ISDS primerov izbrali ameriška in evropska stran, s čimer bi se zagotovila njihova neodvisnost, uvedli pa bi tudi sistem pritožb.

Čeprav marsikdo meni, da je TTIP prevelik, da bi lahko bil učinkovit in ambiciozen, pa so tudi pri nas gospodarske panoge, ki ga z veseljem čakajo. Predstavnik elektroindustrije je dejal, da na njihovem področju trenutno velik pritisk za svoje standarde vršijo Kitajci in Indijci, glede na to, da imata ZDA in EU trenutno še intelektualno premoč, bi jo bilo dobro izkoristiti.

V praksi bi to med drugim pomenilo, da bi bil isti izdelek primeren za obe tržišči. "Škoda bi bili, da bi zaradi kakšnega poglavja padle vse potencialne prednosti," je dejal.

Kutinova je ob koncu sicer dejala, da bi bil sporazum še najboljši, če bi strani ena od druge prevzeli le najboljše prakse in opozorila na pomen kvalitetne razprave o TTIP, ki bo - kot kaže zadnje dogajanje v Evropskem parlamentu - trajala še nekaj časa. "Gre za preveč pomembna vprašanja, da bi jih obravnavali kot religijo," je opozorila. Velik del javne debate je namreč pogojen tudi z (ne)naklonjenostjo vpletenih do ZDA na sploh.