Olje cenejše za skoraj polovico, pšenica 40 odstotkov, cene surovin 'strmoglavljajo'

Hitre rasti cen surovin je očitno konec. Cene energentov, industrijskih kovin in hrane na globalnem trgu že tedne znova hitro padajo. Večina cen je imela zadnje najvišje vrednosti med koncem aprila in začetkom junija. Od takrat je les padel za 53 odstotkov, palmovo olje se je pocenilo za 46 odstotkov, pšenica za 40 odstotkov in sončnično olje za 33 odstotkov. Gre za cene, ki jih računajo na podlagi borznih cen v ZDA, ki so običajno odločilne za svetovni trg.

Med kovinami sta se najbolj pocenila baker in nikelj, in sicer za 24 odstotkov, aluminij se je pocenil za 19 odstotkov, cink pa za 15 odstotkov. Nafta – tako severnomorska brent kot WTI – trenutno stane enako kot lani februarja pred izbruhom vojne v Ukrajini, poroča nemški focus.de.

Cene na svetovnem trgu imajo vpliv na končne potrošnike, vendar v zmanjšani obliki. Nemški vozniki so denimo ob 24-odstotnem padcu cen na trgu deležni le okoli 14-odstotnega znižanja. Jedilna olja in živila iz moke in riža so bila na drugi strani junija celo dražja kot maja. Ali se bo padec cen odrazil tudi v trgovinah, bo jasno šele v prihodnjih mesecih, pravijo strokovnjaki. 

Ekonomiste dogajanje skrbi. Medtem ko so jih v začetku leta skrbele rasti cen, ker se je tako poganjalo inflacijo, zdaj poznavalce ne skrbijo toliko padajoče cene kot razlogi.

Cene surovin na svetovnem trgu nadzirata predvsem ponudba in povpraševanje. Če cene padejo, je to mogoče pripisati le povečani ponudbi ali zmanjšanju povpraševanja ali kombinaciji obojega. Razlogi niso enotni za vse surovine. Pšenica in sončnično olje na primer postajata cenejša, ker je Ukrajina kot ena najpomembnejših izvoznih držav za ta dva izdelka spet začela izvažati – ponudba se torej povečuje.

Toda: to ne pomeni, da so ta živila nenadoma spet dostopna. Pšenica še vedno stane približno 70 odstotkov več kot pred začetkom koronske pandemije leta 2020. To bremeni potrošnike. Še zlasti v vzhodni Afriki in na Bližnjem vzhodu, kjer je veliko držav odvisnih od uvoza pšenice, divja huda lakota.

Drugače je pri industrijskih kovinah, nafti in zemeljskem plinu. Tu se ponudba ni nenadoma povečala, ampak je padlo povpraševanje, opozarja focus.de. 

Medtem ko so države med korono takšna nihanja blažile s posebnimi programi, zdaj tega ni več. Še posebej prednjači Kitajska, ki je bila s svojim gradbenim razmahom in neštetimi proizvodnimi obrati Meka za uvoz kovin. Toda stroga politika ničelnega covida, zaradi katere je država še vedno izjemno zaprta, je močno omejila gospodarstvo. 

Kitajsko bi lahko doletela usoda, ki preti tudi ZDA in EU: recesija. To bi se zgodilo, če bi gospodarska proizvodnja padla v dveh zaporednih četrtletjih. V Nemčiji je bila rast med aprilom in junijem že natanko 0,0-odstotna. Zmanjševanje povpraševanja po surovinah velja za vodilni pokazatelj, da bi lahko ta trend postal še bolj negativen. Gre pač za posledico dejstva, da surovine naročajo industrijska podjetja, ki jih uporabijo za izdelavo predhodnih in končnih izdelkov, ki šele mesece kasneje končajo na trgu. Če torej ta industrijska podjetja zdaj naročajo manj surovin, bodo v bližnji prihodnosti proizvedla manj izdelkov in temu primerno bo manj blaga prodanega in izvoženega – gospodarska proizvodnja bo padla. 

Vseeno pa kljub padanju cen številnih surovin še vedno primanjkuje. V julijski raziskavi inštituta Ifo je 73 odstotkov nemških podjetij poročalo, da še naprej trpijo zaradi pomanjkanja določenih surovin.

Nemški gradbeni sektor medtem poroča, da se sooča z odpovedmi projektov. Delež prizadetih podjetij je julija znašal 11,5 odstotka. "Knjige naročil so še vedno polne, toda skokoviti stroški gradnje, višje obrestne mere in zmanjšane možnosti subvencij ogrožajo vse več projektov. Od aprila smo priča valu odpovedi. Vse to potiska ambiciozne cilje nemške vlade glede novih gradenj," pravi raziskovalec Ifo Felix Leiss. "Razpoloženje v gradbeništvu se spreminja, veliko podjetij se boji upada poslovanja v prihodnjih šestih mesecih," je še dodal.